Pri papežu romarji iz Aleksandrije: Hodite skupaj pri pastoralni prenovi vaše škofije

Andreja Červek – Vatikan

»Vabim vas, da hodite skupaj pri pastoralni prenovi vaše škofije,« je zbranim vernikom dejal sveti oče. »Naj vse skupnosti poskušajo najti potrebne načine za napredovanje na poti pastoralnega in misijonarskega spreobrnjenja, ki ne more pustiti stvari takšnih, kot so. Zdaj nam ne zadošča več gola administracija. V vseh pokrajinah sveta oblikujmo nenehno stanje misijona (prim. Evangelii gaudium, 25). Ta sinodalna pot terja naporno, a rodovitno rast v bratskem občestvu med škofi, duhovniki in laiki.«

Sicer pa je spomnil na svetega papeža Pija V., ki se je kot Antonio Ghislieri rodil na ozemlju današnje škofije Aleksandrija na severu Italije. Opisal ga je kot »reformatorja Cerkve, ki je sprejel pogumne odločitve«, temeljno gibalo njegovega življenja pa je bila vera. Na podlagi njegovega učenja je papež Frančišek zbrane romarje pozval, naj so »iskalci resnice«. »Jezus je resnica, ne le v univerzalnem, ampak tudi v skupnostnem in osebnem smislu. Danes živeti iskanje resnice v vsakdanjem življenju Cerkve in v krščanskih skupnostih je izziv. To iskanje lahko poteka le z osebnim in skupnostnim razločevanjem, ki izhaja iz Božje besede.«

Papež je izpostavil, da to prizadevanje, ki se izvaja z razločevanjem, pomaga, da skupnost vedno bolje pozna Jezusa Kristusa: »Tako On, resnica, Gospod, postane temelj življenja v skupnosti, ki je stkano z vezmi ljubezni. Ljubezen se izraža v dejanjih delitve, od fizične do duhovne razsežnosti, v dejanjih, ki naredijo vidno skrivnost, ki jo nosimo v svojih glinenih posodah.«

Božja beseda pa še posebej zaživi pri evharističnem obhajanju, tako pri besednem bogoslužju kot evharističnem bogoslužju, pri katerem se dotaknemo Kristusovega mesa. Ko se soočamo s križišči na poti skupnosti in križi našega osebnega življenja, nas bogoslužje vključuje v Kristusovo duhovništvo in nam daje nov način, ki ga sveti Pavel takole povzema: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas. S svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24). »Ob koncu bogoslužja, potem ko se je dotaknila Kristusovega evharističnega mesa, je skupnost, ki oznanja, poslana, da se s svojimi dejanji vključi v vsakdanje življenje drugih, skrajša razdalje, skloni se vse do ponižanja, če je potrebno, privzame človeško življenje, dotakne se trpečega Kristusovega mesa v ljudstvu« (prim. Evangelii gaudium, 24),« je dejal papež Frančišek in ob koncu izpostavil še pomembno vlogo molitve.

Romarjem iz Aleksandrije je ponudil štiri smernice, ki jih najdemo v Apostolskih delih: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha in molitvah« (Apd 2,42).