Išči

Vatican News
Srečanje z regularnimi kanoniki reda premonstratencev je potekalo ob 900-letnici ustanovitve prve opatije v Prémontréju Srečanje z regularnimi kanoniki reda premonstratencev je potekalo ob 900-letnici ustanovitve prve opatije v Prémontréju  (Vatican Media)

Pri papežu premonstratenci: Izhajati iz evangelija in konkretnih potreb ljudi

S svetim očetom so se v četrtek, 22. septembra, srečali regularni kanoniki reda premonstratencev. Spregovoril je o njihovi misijonarski razsežnosti. Kot misijonarji si vedno prizadevajo izhajati iz evangelija in konkretnih potreb ljudi. Ljudstvo ni neka abstraktnost, ampak so osebe, ki jih poznamo: skupnosti, družine in posamezniki s konkretnim obrazom.

Andreja Červek – Vatikan

Red premonstratencev je leta 1121 ustanovil magdeburški nadškof sveti Norbert v kraju Prémontré na severu Francije, po katerem njegovi člani tudi nosijo ime. Lani so torej praznovali 900. obletnico ustanovitve opatije v Prémontréju. Na njihove začetke je spomnil tudi papež ter dejal, da regularni kanoniki naredijo zaobljubo Cerkvi, ki se nahaja na določenem kraju: »Zgodovina redovnih skupnosti pogosto kaže na določeno napetost med ustanoviteljem in njegovo ustanovo. Sveti Norbert je bil na primer misijonar, potujoči pridigar in je kot magdeburški nadškof načrtoval evangelizacijo na meji takratnega germanskega imperija. Pri tem se postavlja vprašanje, kako bi lahko misijonarsko karizmo svetega Norberta uresničili v stabilnih skupnostih, povezanih z določenim krajem.«

Misijonarstvo živeti na enem kraju

Organizacija reda je skozi stoletja zagotavljala veliko stabilnost. Mnogi samostani in opatije so tesno povezani s srečnimi dogodki in preizkušnjami ter s celotno zgodovino določene regije. »Ta simbioza nam že daje vpogled v to, kako lahko stabilnost in misijonarstvo, življenje na enem kraju in evangelizacija gredo z roko v roki.«

Prisotnost skupnosti je po papeževih besedah »svetel svetilnik v okolju, ki jih obdaja«. Ljudje pa prav tako vedo, da redovne skupnosti vedno ne ustrezajo popolnoma življenju, h kateremu so poklicane. »Konkretna krščanska izkušnja je povezana z dobrimi nameni in napakami, z vedno novim začetkom. Ni zaman, da pri kanonični zaobljubi obljubite, da boste živeli v spreobrnjenju in občestvu. Brez spreobrnjenja ni občestva. In ravno ta ponovni začetek in spreobrnitev k bratstvu je jasno pričevanje o evangeliju, bolj kot mnoge pridige.«

Kultura bratskega sobivanja in odprtost za vse

Papež je izpostavil pomen obhajanja evharistije, ki nenehno vrača k izviru občestva. Bogoslužje je v središču duhovnosti regularnih kanonikov in vključuje celotno Božje ljudstvo. »Zvestoba skupni molitvi, ki je Kristusova molitev, ima sama po sebi veliko apostolsko vrednost. Pomaga odpreti srca in misli za vse.« Ta odprtost se kaže v tem, da so obhajanja v samostanskih in opatijskih cerkvah javne in vsem dostopne. »Verniki in mimoidoči so dobrodošli in vključeni v molitveno skupnost. Kultura bratskega sobivanja, skupnostne molitve, ki daje mesto tudi osebni molitvi, je temelj resnične "misijonarske gostoljubnosti", katere cilj je, da "tujci" postanejo bratje in sestre.«

Skupnosti v misijonskih deželah

V nadaljevanju je sveti oče dejal, da pa so skozi zgodovino mnogi premonstratenci bili tudi misijonarji in tako jasneje sledili misijonarskemu duhu svetega Norberta. »Zgodovina misijonstva je zgodba o pogumu in odrekanju iz ljubezni. Postopoma se je krepilo spoznanje, da lahko misijonarstvo v vašem redu vključuje ustanavljanje novih stabilnih skupnosti v misijonskih deželah. Tako so novi samostani in opatije nastajali v zelo različnih okoljih od Evrope. Izziv je bil osredotočiti se na bistveno in tradicionalne oblike podvreči ustrezni kritiki, razlikovati, kaj je nujno in univerzalno ter kaj se lahko in se mora prilagoditi okoliščinam.«

Izhajati iz konkretnih obrazov ljudi in skupnosti

Danes so premonstratenci poklicani, da ponovno premislijo svojo zgodovino. Bolj bodo podoživeli svoje začetke, bolj bodo razumeli, kaj je njihov temeljni navdih. »Ne pozabimo,« je pozval sveti oče, »biti red pomeni učiti se drug od drugega; pomeni, da morajo združene skupnosti v svoji avtonomiji gojiti bratsko zanimanje za vse druge skupnosti. To je za vas način, kako živeti katoliškost Cerkve. Vsaka skupnost ohranja svojo identiteto, ki jo pogosto določata njen izvor in zgodovina, zato nobena skupnost ne more zahtevati, da bi svojo identiteto vsiljevala drugim. Gre bolj za to, da prepoznate tisto, kar si delite, kot izraz skupne karizme.«

»Regularni kanoniki so misijonarji, ker si v kreposti svoje karizme vedno prizadevajo izhajati iz evangelija in konkretnih potreb ljudi. Ljudstvo ni neka abstraktnost. So osebe, ki jih poznamo: skupnosti, družine, posamezniki s konkretnim obrazom. Povezani so z opatijo ali samostanom, ker živijo in delajo v isti regiji. Včasih imajo z vašimi skupnostmi dolgo skupno zgodovino.«

Ekonomska dejavnost služi poslanstvu in karizmi

Konkretno se misijonski zagon premonstratenske skupnosti, kot je zatrdil papež, kaže v »konkretnih odločitvah na družbenem, ekonomskem in kulturnem področju«. »Gospodarska dejavnost verske skupnosti je namenjena preživljanju njenih članov, njihovi formaciji in apostolatu. Za mnoge je to pogosto vzdrževanje in ohranjanje kulturne in arhitekturne dediščine. Ekonomska dejavnost služi poslanstvu in uresničevanju karizme: nikoli ni sama sebi namen, ampak je usmerjena k duhovnemu cilju. Nikoli ne more biti v nasprotju z namenom, ki mu služi. To pomeni, da se moramo pri izbiri načina zaslužka vprašati: Kakšen je vpliv na ljudi na tem območju? Kakšne bodo posledice za revne, za naše goste, za obiskovalce? Ali so naše odločitve izraz evangeljske preprostosti? Ali spodbujajo sprejemanje in bratsko življenje?« Kot je dodal, je pri tem treba upoštevati tudi posledice za okolje, trajnostnost kot ključni kriterij ter družbeno pravičnost.

Sveti oče je prav tako izpostavil, da je poleg skrbi za dobro upravljanje treba poskrbeti tudi za tiste, ki so »zunaj socialne mreže«, ki so »zaradi skrajne revščine ali šibkosti odrinjeni na rob družbe« in jih je zato težko doseči. Nekatere potrebe je namreč mogoče zadovoljiti le s karitativnostjo, ki je »prvi korak k boljšemu vključevanju v družbo«.

Četrtek, 22. september 2022, 13:41