Papež sprejel Bratstvo skupin sv. Tomaža Akvinskega
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
»Ena izmed novosti koncila je bilo zavedanje o pravicah in dolžnostih laikov glede evangelizacijskega poslanstva, ki ga imajo kot Božji sinovi in hčere zahvaljujoč krstu. Verniki laiki imajo pomembno odgovornost, da prinašajo luč evangelija v svetne stvarnosti, v občestvu s pastirji Cerkve ter po nagibih krščanske ljubezni (prim. Odlok Apostolicam actuositatem, št. 7).
Vedno je presenetljivo videti, kako si Sveti Duh utira pot v vsaki stvarnosti človeškega bitja preko darov, ki jih navdihuje v Jezusovih učencih. In danes vidimo, kako je vaše bratstvo sprejelo koncilsko sporočilo in je pričelo z različnimi projekti za evangelizacijo kulture, mladine in družine s tem, da je ustvarilo veliko različnih vzgojnih ustanov kot so šole, univerze in študentski domovi na različnih koncih sveta. Poleg tega Brastvo sv. Tomaža Akvinskega za duhovnike in Apostolsko bratstvo sv. Katarine Sienske za posvečene žene predstavljata dragoceno služenje za to, da bi karizme nauka mogle zoreti pri vseh vernikih, vključno s tistimi, ki so se posvetili Gospodu.
Tudi zgodovinski kontekst, v katerem je živel vaš sveti zavetnik, Tomaž Akvinski, je imel svoje izzive. V tistem obdobju – v 12. stoletju – so na zahodu ponovno odkrivali spise grškega filozofa Aristotela. Nekateri niso želeli preučevati njegovih del, saj so se bali, da je njegova poganska misel v nasprotju s krščansko vero. Vendar pa je sv. Tomaž odkril, da je večina Aristotelovih del v skladu s krščanskim razodetjem. Z drugimi besedami, sv. Tomaž je znal pokazati, da med vero in razumom obstaja naravno soglasje. Ko se zavemo tega bogastva, kar je bistveno za preseganje fundamentalizmov, fanatizmov in ideologij, se nam odpre široka pot za posredovanje sporočila blagovesti različnim kulturam; vedno s predlogi, ki so združljivi z razumom človeškega bitja in spoštujejo identiteto vsakega ljudstva.
Drugo pričevanje, ki nam ga je zapustil sv. Tomaž, je bil njegov globok odnos z Bogom, ki se kaže na primer v češčenju Jezusa v njegovi resnični navzočnosti v Evharistiji. Vemo, da je bil avtor zelo lepih evharističnih pesmi, ki se jih še danes uporablja v bogoslužju Cerkve. Njegova duhovnost mu je pomagala odkrivati skrivnost Boga, medtem ko je s pomočjo svojih darov to tudi zapisal. To je pomembno dejstvo: da bi odkrili Gospodovo navzočnost v svetu, v dogodkih, je potrebno moliti, pridružiti svoje srce Jezusovemu v monštranci. Tako se naš duh hrani, krepi, človeške sposobnosti, kot je zmožnost umevanja, se izpopolnjujejo in vsako situacijo smo sposobni videti na transcendenten način, celo tiste, ki spričo človeške logike lahko predstavljajo le žalostno panoramo. Prav vera in razum, kadar hodita z roko v roki, lahko izboljšata kulturo človeškega bitja, napolnita svet s smislom ter gradita družbe, ki so bolj človeške, bolj bratske in posledično bolj polne Boga.
V apostolski spodbudi Evangelii gaudium sem zapisal, da v svetu nastajajo nove kulture, kjer "kristjan navadno ne pospešuje ali posreduje več smisla, ampak od teh kultur sprejema drugačne jezikovne rabe, simbole, sporočila in vzorce, ki nudijo nove življenjske usmeritve, katere so pogosto v nasprotju z Jezusovim evangelijem. V mestu utripa in se načrtuje še neznana kultura" (št. 73). Evangelizacijski izziv, ki ga imate kot združenje, zlasti v kontekstu pluralnih, multikulturnih in večverskih mest, od vas terja veliko ponižnost, da bi se znali približati vsem, ne da bi kogarkoli izključili, tudi tistim, s katerimi ne delimo naše vere ali vrednot. In tam je potrebno vstopiti v dialog z ljudmi, z njihovimi sanjami, z njihovimi zgodbami, ranami in napori, saj je vse človeško vredno, da ga objameta Božja ljubezen in usmiljenje.
Pri živetju vaše karizme, ki jo konkretno uresničujete z vzgojo, je pomembno, da se spominjate, da je poučevanje eno od duhovnih del usmiljenja. Vzgoja daje smisel, pripoved vsakemu elementu človeškega življenja. Ne konča se pri podelitvi znanja ali razvijanju spretnosti, temveč, kot kaže etimologija, pomaga iz vsakega človeka izvabiti najboljše, zloščiti diamant, ki ga je Gospod položil v vsakega posameznika. Vzgoja pomaga zagotoviti, da bi ta diamant prepuščal Luč, ki je Kristus (prim. Jn 8,12), in bi tako svetil sredi sveta. Spomnimo pa se tudi besed, s katerimi se Jezus obrača na nas v Matejevem evangeliju: "Vi ste luč sveta [...] Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik, da svet vsem, ki so v hiši" (Mt 5, 14-15). Z drugimi besedami, Gospod stori, da smo sodeležni njegove luči, njegove narave, in zato vsak njegov učenec in učenka razsvetljuje svet, odganja temo in preoblikuje stvarnost.
Svoje sporočilo želim skleniti s tem, da vas izročim v varstvo naše Presvete Matere. Pater Aníbal je bratstvo ustanovil na Marijin praznik. Vedno se spominjajte, da imajo njegova apostolska dela tudi materinsko razsežnost. In Marija nas uči biti evangelizatorji kulture, mladih in družin s prinašanjem božje nežnosti. Naj naš Gospod Jezus Kristus, Luč sveta, pomnoži dobre sadove, ki jih ta ustanova uresničuje v družbi v dobro celotne človeške družine. Naj vas Bog blagoslovi. Hvala.«
