Papež mladim v Assisiju: Ekonomijo, ki ubija, preoblikovati v ekonomijo življenja
Andreja Červek – Vatikan
Približno tisoč udeležencev Frančiškove ekonomije, ki so v umbrijsko mesto prišli iz 120 držav, je svetega očeta sprejelo z bogatim programom v različnih jezikih, prepletenim z glasbo in pričevanji o konkretnih življenjskih zgodbah s področja ekonomije. V ospredju je bil tudi podpis posebnega dogovora med papežem in mladimi, s katerim so se slednji zavezali, da si bodo prizadevali za ekonomijo, ki bo ekonomija evangelija. Papežev govor, ki so ga mladi večkrat prekinili z aplavzi in odobravajočimi vzkliki, je v ospredje postavil vrsto tem: od ekonomije kot nove vizije okolja in univerzalnega etičnega načela, do trajnostnosti, revščine in duhovnega kapitala.
Kot je dejal papež takoj na začetku svojega govora, je na ta trenutek čakal tri leta, ko jim je maja 2019 napisal pismo in jih povabil v Assisi. Tako so se mladi, ki so se že zavzemali za novo ekonomijo, med seboj povezali in začutili, da so del svetovne skupnosti mladih, ki imajo isto poklicanost. »In ko mlad človek v drugem mladem človeku vidi svoj lastni klic in ko se ta izkušnja ponovi pri stotinah, tisočih drugih mladih, potem postanejo mogoče velike stvari, celo upanje, da bi spremenili ogromen in zapleten sistem, kot je svetovna ekonomija. Mladi z Božjo pomočjo znate to narediti, lahko to naredite; mladi so to že naredili v zgodovini.«
Ekonomijo, ki ubija, preoblikovati v ekonomijo življenja
Njihova mladost v današnji dobi ni lahka zaradi okoljske krize, pandemije in sedaj vojne v Ukrajini ter drugih vojn, ki že leta trajajo v različnih državah. »Naša generacija vam je zapustila veliko bogastva, a nismo znali varovati planeta in ne znamo varovati miru. Poklicani ste postati oblikovalci in graditelji skupnega doma, skupnega doma, ki razpada. Nova ekonomija, ki jo je navdihnil Frančišek Asiški, je danes lahko in mora biti okolju prijazna ekonomija in ekonomija miru. Gre za preoblikovanje ekonomije, ki ubija (prim. apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 53), v ekonomijo življenja v vseh njenih razsežnostih,« je poudaril papež.
Mladi so sedanjost
Spregovoril je o preroštvu, ki je v Svetem pismu zelo povezano z mladimi. Življenje Frančiška Asiškega je po njegovem spreobrnjenju postalo preroštvo, ki traja tudi v našem času. Izpostavil je, da ko civilni skupnosti in podjetjem primanjkujejo sposobnosti mladih, zbledi celotna družba in življenje vseh ugasne. Primanjkuje ustvarjalnosti, optimizma in navdušenja. »Družba in ekonomija brez mladih sta žalostni, pesimistični in cinični. Toda, hvala Bogu, vi ste: ne boste le jutri, ampak ste že danes; niste le "še ne", ste tudi "že", ste sedanjost.«
Nova vizija okolja in zemlje
Ekonomija, ki jo navdihuje preroška razsežnost, se danes izraža v novi viziji okolja in zemlje. Veliko ljudi, podjetij in ustanov ustvarja ekološko spreobrnjenje. Po papeževih besedah je treba to pot nadaljevati in storiti še več, kar mladi že počnejo in to zahtevajo tudi od drugih. Poudaril je, da je treba premisliti razvojni model: »Razmere so takšne, da ne moremo čakati na naslednji mednarodni vrh: zemlja gori danes in danes moramo na vseh ravneh doseči spremembe. (...) V zadnjih dveh stoletjih smo ljudje napredovali na račun Zemlje. Pogosto smo jo izropali, da bi povečali lastno blaginjo, ne pa tudi blaginjo vseh. Zdaj je čas za nov pogum, da opustimo fosilne vire energije in pospešimo razvoj virov energije z ničelnim ali pozitivnim vplivom.«
Sprejeti univerzalno etično načelo
Prav tako moramo »sprejeti univerzalno etično načelo«, po katerem je škodo treba popraviti, čeprav to – kot je pripomnil papež – vsem ni všeč. »Če smo napredovali in izkoriščali planet in ozračje, se moramo danes naučiti žrtvovati tudi življenjske sloge, ki so še vedno netrajnostni. V nasprotnem primeru bodo račun plačali naši otroci in vnuki, račun, ki bo previsok in preveč nepravičen. Potrebna je hitra in odločna sprememba. Računam na vas! Ne pustite nas samih in bodite nam zgled!«
Socialna razsežnost
V nadaljevanju je Frančišek spregovoril o trajnostnosti, ki ima več razsežnosti. Poleg okoljske so tu še socialna, odnosna in duhovna razsežnost. Počasi začnemo prepoznavati socialno razsežnost, saj vidimo, da »sta krik ubogih in krik zemlje isti krik«. Pri prizadevanjih za ekološko preobrazbo je zato treba upoštevati učinke, ki jih imajo nekatere okoljske odločitve na revščino. »Vse okoljske rešitve nimajo enakih učinkov na najrevnejše, zato je treba dati prednost tistim, ki zmanjšujejo bedo in neenakost. Medtem ko si prizadevamo rešiti planet, ne smemo zanemariti trpečih moških in žensk,« je opozoril. »Onesnaževanje, ki ubija, ni le ogljikov dioksid, temveč tudi neenakost, ki smrtno onesnažuje naš planet. Ne smemo dovoliti, da bi nove okoljske nesreče iz javnosti izbrisale stare in vedno prisotne nesreče socialne nepravičnosti.«
Odnosi
Drugo razsežnost trajnostnosti predstavljajo odnosi. »V mnogih državah so odnosi med ljudmi osiromašeni. Predvsem na Zahodu so skupnosti vse bolj krhke in razdrobljene. Družina v nekaterih delih sveta doživlja resno krizo, z njo pa tudi sprejemanje in skrb za življenje. Sedanje potrošništvo želi zapolniti praznino človeških odnosov z vedno bolj izpopolnjenimi izdelki – osamljenost je v današnjem času velik posel! –, vendar na ta način ustvarja lakoto sreče.«
Prvi kapital vsake družbe je duhovni kapital
Netrajnostnost pa je vidna tudi na duhovnem področju, kar je povezano z našim kapitalizmom. »Človek, ustvarjen po Božji podobi in podobnosti, je prej kot iskalec dobrin iskalec smisla. Zato je prvi kapital vsake družbe duhovni kapital, saj nam daje razloge, da vsak dan vstanemo in gremo v službo, ter ustvarja veselje do življenja, ki je potrebno tudi za ekonomijo. Naš svet hitro troši to bistveno obliko kapitala, ki so ga skozi stoletja kopičila verstva, izročila modrosti in ljudska pobožnost. Zaradi tega pomanjkanja smisla trpijo zlasti mladi: z bolečino in negotovostjo življenja se pogosto soočajo z dušo, ki je osiromašena z duhovnimi viri, da bi lahko predelala trpljenje, frustracije, razočaranja in žalovanja. Krhkost mnogih mladih prihaja iz pomanjkanja tega dragocenega duhovnega kapitala, ki je neviden, a bolj resničen od finančnega ali tehnološkega. Nujno je treba oblikovati ta temeljni duhovni kapital. Tehnologija lahko stori veliko: nauči nas, kaj in kako storiti, ne pove pa nam, zakaj. Zato naša dejanja postanejo sterilna in ne napolnijo življenja, niti ekonomskega ne.«
V središče postaviti revne
Papež se je želel ustaviti še pri vprašanju revščine. Če se namreč pri ekonomiji navdihujemo pri svetem Frančišku, to pomeni v središče postaviti revne. Mladi naj zato pri ukvarjanju z ekonomijo najprej pogledajo revne. »Brez spoštovanja, skrbi in ljubezni do ubogih, do vsake revne osebe, do vsake krhke in ranljive osebe, od spočetja v materinem telesu do bolne in invalidne osebe, do ostarelih v težavah, ni Frančiškove ekonomije,« pri čemer je sveti oče naredil še korak naprej in izpostavil, da Frančiškova ekonomija ne more biti omejena na delo za revne ali z revnimi: »Dokler naš sistem proizvaja odpadke in dokler delujemo v skladu s tem sistemom, bomo soudeleženi v ekonomiji, ki ubija. Zato se vprašajmo: ali počnemo dovolj, da bi spremenili to ekonomijo, ali pa smo zadovoljni s tem, da prebarvamo steno v drugo barvo, ne da bi spremenili strukturo hiše? Morda odgovor ni v tem, kaj lahko storimo, ampak kako lahko odpremo nove poti, da bodo lahko revni sami postali protagonisti sprememb.«
Revni, delo, utelešenje
Papež Frančišek je svoj govor mladim sklenil s tremi smernicami za nadaljevanje njihovi poti. Najprej jih je spodbudil, naj na svet gledajo z očmi revnih. Ko bodo gledali na stvari z vidika žrtev in odvrženih ljudi, bodo izboljšali ekonomijo. A da bi imeli oči revnih in žrtev, jih je treba poznati, biti morajo njihovi prijatelji.
Na drugem mestu jih je pozval, naj ne pozabijo na delo in delavce: »Delo je že zdaj izziv našega časa in bo še večji izziv jutrišnjega dne. Brez dostojnega in dobro plačanega dela mladi ne postanejo zares odrasli, neenakosti pa se povečujejo. Včasih lahko preživiš brez dela, vendar ne živiš dobro. Zato pri ustvarjanju dobrin in storitev ne pozabite ustvarjati dela, dobrega dela, dela za vse.«
In še tretji papežev napotek: utelešenje. »Kdor je v ključnih trenutkih zgodovine znal pustili dober pečat, je to storil zato, ker je ideale, želje in vrednote prenesel v konkretna dela. Poleg pisanja in organiziranja kongresov so ti moški in ženske dali življenje šolam in univerzam, bankam, sindikatom, zadrugam in ustanovam. Svet ekonomije boste spremenili, če boste poleg srca in glave uporabljali tudi roke. Ideje so potrebne, zelo nas privlačijo, zlasti ko smo mladi, vendar se lahko spremenijo v pasti, če ne postanejo "meso", to je konkretnost, vsakodnevno delo. Cerkev je vedno zavračala gnostično skušnjavo, ki misli, da lahko spremeni svet samo z drugačnim znanjem, brez napora telesa. Dela so manj "svetla" kot velike ideje, ker so konkretna, posebna, omejena, s svetlobo in senco skupaj, vendar pa dan za dnem dajejo rodovitno zemljo: resničnost je nad idejo (prim. apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 233).«
