Sveti oče lombardijskim duhovnikom: Starost ni čas, da bi vesla potegnili v čoln

Andreja Červek – Vatikan

Na osmem Dnevu bratstva, ki je potekal v četrtek, 15. septembra, se je zbralo več kot sto duhovnikov, letos pa so se jim pridružili tudi semeniščniki, diakoni in prostovoljci Unitalsi. Kardinal Oscar Cantoni je daroval sveto mašo, na začetku katere se je prebralo papeževo

 sporočilo.

Sveti oče ostarele duhovnike opogumlja, naj ne popustijo pred skušnjavo vdanosti in se ne počutijo nekoristni. Res je, da »se v današnji vse bolj razširjeni miselnosti sveta zdi, da starost ne le vzbuja strah, ampak tudi nenehno spodbuja logiko odmetavanja. Tako se svet loči na tiste, ki proizvajajo in opravljajo veliko delo in storitve za družbo, in tiste, ki niso več aktivni in ne ustvarjajo več in so zato  obsojeni na življenje na obrobju. V resnici je dolgo življenje – kot uči Sveto pismo – blagoslov in ostareli ljudje niso izobčenci, od katerih bi se bilo treba oddaljiti, ampak živa znamenja Božje dobrohotnosti, ki podarja življenje v izobilju.«

Tudi duhovniki se v starosti lahko znajdejo pred »skušnjavo vdanosti«: »Mislimo, da smo prišli do trenutka, ko ne moremo več ničesar dati, potem ko smo življenje posvetili evangeliju in Cerkvi.« Vendar po papeževih besedah temu ni tako. Ravno nasprotno: gre za trenutek, ko je treba oblikovati »zavezo med mladimi in ostarelimi, med mladimi duhovniki in ostarelimi duhovniki«.

»Vam, dragi ostareli duhovniki, pravim: to ni čas, da bi vesla povlekli v čoln in živeli v vdanosti. Vaša modrost lahko obrodi veliko sadov. Imate veliko časa, da lahko molite za Cerkev in svoje mlajše sobrate, da bi bili zvesti Jezusovi besedi; lahko potrpežljivo in velikodušno spovedujete; lahko pričujete, kako pomembno je videti in razumeti zgodovino na podlagi mnogih znamenj nežnosti in ljubezni, ki jih je Bog posejal v naše življenje,« zapiše papež in jih poziva, naj se zavedajo, da njihova vloga nikakor ni nevidna.

Milanski nadškof Mario Delpini pa je pri homiliji spregovoril o tistih, ki so ostali pod križem, kot so to Jezusova Mati, Marija Magdalena in učenec, ki ga je Jezus ljubi. Pa tudi vsi duhovniki in diakoni, ki so se zbrali na srečanju in ostajajo pod križem, ob nogah Križanega, ne kot »heroji, ki so izzvali svet« ali pa jočejo od obupa, temveč so pod križem, da bi molili, poslušali Jezusa in negibno zrli vanj. Na ta način namreč v Njem vidijo, kako gre ljubezen do konca, do izpolnitve. Vse do popolnega darovanja sebe.