Papež med konzistorijem. Jezus nas sprašuje: »Ali lahko računam nate?«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Ta Jezusov stavek, prav na sredini Lukovega evangelija, nas zadene kot puščica: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (12,49)

Medtem ko je Gospod z učenci na poti v Jeruzalem, izreče napoved v značilnem preroškem slogu, pri čemer uporabi dve podobi: ogenj in krst (prim. 12,49-50). Ogenj mora prinesti na svet; krst bo moral prejeti On sam. Zaustavil se bom samo ob podobi ognja, ki je tu močan plamen Božjega Duha, je Bog sam kot »ogenj, ki použiva« (5 Mz 4,24; Heb 12,29), goreča Ljubezen, ki vse prečiščuje, obnavlja in preobraža. Ta ogenj – kakor tudi »krst« – se v polnosti razodene v Kristusovi velikonočni skrivnosti, ko On, kot goreči steber, odpre pot življenja skozi temno morje greha in smrti.

Vendar pa obstaja drugi ogenj, ogenj žerjavice. Najdemo ga v Janezovem evangeliju, v pripovedi o tretjem in zadnjem prikazanju vstalega Jezusa učencem ob Galilejskem jezeru (prim. 21,9-14). Ta ogenj je prižgal Jezus sam v bližini obale, medtem ko so bili učenci v čolnu in so nanj vlekli prepolno mrežo rib. Simon Peter je prišel prvi, plaval je, in bil poln veselja (prim. v. 7). Ogenj žerjavice je blag, skrit, vendar traja dolgo in se uporablja za kuhanje. In tam, na obali jezera, ustvari družinsko okolje, kjer učenci osupli in ganjeni okušajo intimnost s svojim Gospodom.

Dobro nam bo delo, dragi bratje in sestre, da na ta dan skupaj premišljujemo izhajajoč iz podobe ognja v tej njegovi dvojni obliki; ter da v tej luči molimo za kardinale, nove kardinale, posebej za vas, ki boste prav med to slovesnostjo prejeli kardinalsko dostojanstvo in nalogo.

Z besedami, ki so zapisane v Lukovem evangeliju, nas Gospod ponovno kliče, naj se postavimo za Njim, naj mu sledimo na poti njegovega poslanstva. Gre za ognjeno poslanstvo – kakor je bilo Elijevevo – tako zaradi tega, kar je prišel storiti, kot tudi zaradi tega kako je to storil. In za nas, ki smo bili v Cerkvi vzeti izmed ljudstva za posebno službo služenja, je kot da bi nam Jezus izročil gorečo baklo in rekel: Vzemite, »kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam«. (Jn 20,21). Tako nam želi Gospod posredovati svoj apostolski pogum, svojo gorečnost za zveličanje vsakega človeškega bitja, brez izjeme. Želi nam posredovati svojo velikodušnost, svojo ljubezen brez meja, brez zadržkov, brez pogojev, ker v njegovem srcu gori Očetovo usmiljenje. To, kar gori v Jezusovem srcu, je Očetovo usmiljenje in v tem ognju je tudi skrivnostna napetost, ki je lastna Kristusovemu poslanstvu, med zvestobo svojemu ljudstvu, deželi obljub, tistim, ki mu jih je dal Oče, ter hkrati odprtostjo vsem ljudstvom, s to univerzalno napetostjo odprtosti do vseh ljudstem na obzorju sveta, še neznanim periferijam.

Ta močan ogenj je tisti, ki je apostola Pavla razvnemal pri njegovem neutrudnem služenju evangeliju, pri njegovem misijonarskem »teku«, ki sta ga vedno vodila in spodbujala naprej Duh in Beseda. To je tudi ogenj številnih misijonarjev in misijonark, ki so izkusili naporno in sladko veselje evangeliziranja ter katerih življenje sámo je postalo evangelij, saj so bili predvsem pričevalci.

To, bratje in sestre, je tisti ogenj, ki ga je Jezus prišel »vreči na zemljo«, in ki ga Sveti Duh vžge tudi v srcih, v rokah in nogah tistih, ki mu sledijo. Jezusov ogenj, ogenj, ki ga prinaša Jezus.

Potem pa obstaja drugi ogenj, ogenj žerjavice. Gospod nam želi sporočiti tudi to, da bi tako kot On s krotkostjo, z zvestobo, z bližino in nežnostjo, to je slog Boga, mnogim omogočili, da okusijo navzočnost živega Jezusa v naši sredi. Prisotnost, ki je kljub skrivnosti tako očitna, da ni potrebno niti vprašati: »Kdo si?«, ker srce samo pravi, da je On, da je Gospod. Ta ogenj na poseben način gori v molitvi adoracije, ko smo v tišini v bližini Evharistije in okušamo ponižno, nevsiljivo, skrito Gospodovo navzočnost, kot ogenj žerjavice, tako da prav ta navzočnost sama postane hrana za naše vsakdanje življenje.

Ogenj žerjavice spominja na primer na svetega Karla de Foucaulda. Na njegovo dolgo bivanje v nekrščanskem okolju, v samoti puščave, kjer je računal samo na prisotnost, na prisotnost živega Jezusa v Besedi in evharistiji ter na svojo lastno bratsko, prijateljsko in dobrotljivo prisotnost. Spominja pa tudi na tiste brate in sestre, ki živijo svoje posvečenje v svetu, kjer ohranjajo majhen in dolgotrajni ogenj v delovnih okoljih, v medosebnih odnosih, na srečanjih majhnih bratskih skupnosti; ali kot duhovniki v vztrajnem in velikodušnem služenju, brez hrupa, sredi ljudi v župniji. Tukaj v Italiji je župnik treh župnij, ki je imel veliko dela. »Toda ti zmoreš obiskati vse te ljudi?«, sem rekel. »Da, poznam vse.« »Ti poznaš imena vseh?« »Da, vseh tudi imena psov družin.« To je krotak ogenj, ki pelje naprej apostolat v Jezusovi luči.  In ali ni ogenj žerjavice tisti, ki vsak dan ogreva življenja številnih krščanskih zakoncev? Zakonska svetost. Oživljen s preprosto, »domačo« molitvijo, z nežnimi dejanji in pogledi ter z ljubeznijo, ki otroke potrpežljivo spremlja na njihovi poti rasti. In ne pozabimo na ogenj žerjavice, ki ga varujejo ostareli, ki so zaklad, zaklad Cerkve: ognjišče spomina, tako v družinskem krogu kot tudi na družbenem in civilnem področju. Kako pomembna je ta žerjavica ostarelih! Ob njej se zbirajo družine; omogoča branje sedanjosti v luči preteklih izkušenj in sprejemanje modrih odločitev.

Dragi bratje kardinali, v luči in moči tega ognja hodi sveto in verno ljudstvo, iz katerega smo bili vzeti in h kateremu smo bili poslani kot služabniki Kristusa Gospoda. Kaj pravi posebej meni in vam ta Jezusov dvojni ogenj, silen ogenj in krotak ogenj? Zdi se mi, da nas spominja, da človeka apostolske gorečnosti ogenj Duha poživlja, da pogumno skrbi tako za velike kot za male stvari, kajti »non coerceri a maximo, contineri tamen a minimo, divinum est«. Ne pozabite tega, kar prinaša sv. Tomaž: »non coerceri a maximo«, torej imeti široko obzorje in hotenje po velikih stvareh, »contineri tamen a minimo, divinum est«, je božansko.

Kardinal ljubi Cerkev vedno z istim duhovnim ognjem, ne glede na to, če obravnava velika ali majhna vprašanja; če se srečuje s pomembneži tega sveta, to mora početi in to velikokrat ali z malimi, ki so veliki pred Bogom. Mislim na primer na kardinala Casarolija, ki je bil znan po tem, da je s svojim odprtim pogledom, z modrim in potrpežljivim dialogom spremljal nova obzorja Evrope po hladni vojni – in Bog ne daj, da bi človeška kratkovidnost ponovno zaprla tista obzorja, ki jih je on odprl! V Božjih očeh pa so prav tako dragoceni njegovi redni obiski mladih jetnikov v enem izmed rimskih zaporov za mladoletne, kjer so ga klicali »don Agostino«. Opravljal je torej visoko diplomacijo, kar je mučeništvo potrpežljivosti in takšno je bilo njegovo življenje, ter hkrati tedensko obiskovanje Casal del Marma z mladimi.

In koliko takšnih primerov bi lahko navedli! Na misel mi pride kardinal Van Thuân, ki je bil poklican, da bi pasel Božje ljudstvo v nekem drugem odločilnem scenariju 20. stoletja, hkrati pa ga je ogenj Kristusove ljubezni spodbujal, da je skrbel za dušo ječarja, ki je varoval vrata njegove celice. Ta dva nista se nista bala »velikega«, največjega, a sta se vsak dan zadržala ob »majhnem«. Po nekem srečanju, med katerim je kardinal Casaroli poročal sv. Janezu XXIII. o svojem poslanstvu, ne vem točno, če na Slovaškem ali na Češkem, ne vem točno, v enem od teh držav. Govorila sta o visoki politiki in v trenutku, ko je hotel oditi, ga je papež poklical k sebi in mu rekel: »Eminenca, še nekaj. Vi še vedno hodite k tem mladim zapornikom?« »Da.« »Tega nikoli opustite«. Torej visoka diplomacija in majhna pastoralna zadeva. Takšno je srce duhovnika, srce kardinala.

Dragi bratje in sestre, vrnimo se s pogledom k Jezusu: samo On pozna skrivnost te ponižne velikodušnosti, te krotke moči, te univerzalnosti, ki je pozorna na podrobnosti. Skrivnost Božjega ognja, ki se spusti z neba in ga razsvetli od enega do drugega konca, ter ki počasi kuha hrano revnih družin, migrantov ali brezdomcev. Jezus želi vreči ta ogenj na zemljo tudi danes; želi ga ponovno prižgati na obalah naših vsakdanjih zgodb. Kliče nas po imenu, vsakega od nas, vsakega nas kliče po imenu, saj nismo številke, kliče nas po imenu, gleda nam v oči, vsakemu izmed nas. Pustimo, da nas pogleda v oči in nas vpraša: Ti, novi kardinal, in vsi vi, bratje kardinali: ali lahko računam nate? To Gospodovo vprašanje ...

Ne želim končati, ne da bi spomnil na kardinala Richarda Kuuia Baawobra, škofa Waja, ki se je včeraj, ob prihodu v Rim, počutil slabo in je bil hospitaliziran zaradi težav s srcem in mislim, da so mu opravili poseg na srcu ali nekaj takega. Molimo za tega brata, ki bi moral biti tukaj in je hospitaliziran. Hvala.