Pri papežu udeleženci treh kapitljev: bratsko življenje v skupnosti, evangelizacija, veselje

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je srečanje začel z zahvalo za njihovo pričevanje kot posvečenih oseb in za apostolsko delovanje. Govoril je o kapitlju kot pomembnem trenutku za skupnostno razločevanje, kot kriterij izpostavil evangelizacijo, v ospredje pa prav tako postavil bratsko življenje v skupnosti, pri čemer je posvaril pred obrekovanjem.

Kapitelj pomeni skupnostno razločevanje

Kapitlji zagotovo predstavljajo tudi ponovno srečanje po obdobju pandemije, kar pomaga ceniti osebna srečanja, gledati se iz oči v oči, predvsem pa skupaj moliti, poslušati Besedo in obhajati evharistijo. Papež je povabil, naj se spomnijo Jezusovih besed: »Jaz sem trta, vi mladike. Če ne ostanete v meni, ne morete roditi sadu« (prim. Jn 15,5). Takšno izkušnjo imajo člani kapitlja, a duhovno tudi sobratje in vsa redovna družina.

»Predvsem kapitelj je trenutek skupnostnega razločevanja: s pomočjo Svetega Duha poskušamo ugotoviti, ali in v kakšni meri smo zvesti karizmi, v čem nas Duh spodbuja, naj gremo naprej, in kaj nas prosi, naj spremenimo. To je ena najlepših in najmočnejših “cerkvenih“ izkušenj, ki nam je dana: priti skupaj in poslušati Duha ter mu predstaviti konkretne situacije, vprašanja, probleme ... O tem beremo v Apostolskih delih v zvezi s prvimi skupnostmi in to smo poklicani živeti v današnji Cerkvi in svetu,« je zatrdil sveti oče in zatem izpostavil kriterij, ki je po njegovem prepričanju bistven pri razločevanju. In to je kriterij evangelizacije.

»Ko se sprašujemo o naši ustvarjalni zvestobi izvorni karizmi, se moramo vprašati, ali je naš način, kako jo interpretiramo in izvajamo “evangelizacijski“, kar pomeni, ali so izbire – vsebine, metode, sredstva, življenjski slog – usmerjene v pričevanje in oznanjevanje evangelija. Vemo, da so karizme po svoji naravi različne in da jih Sveti Duh vedno ustvarja in podeljuje z domišljijo in raznolikostjo. Eno je gotovo: karizme, kot to uči sveti Pavel, so vse namenjene izgradnji Cerkve, in ker Cerkev ni namenjena sama sebi, ampak je njen namen evangelizacija, iz tega sledi, da vsaka karizma brez izjeme lahko in mora sodelovati v evangelizaciji. In to je treba upoštevati pri razločevanju.« Poklicanost Cerkve je evangelizirati, še več, veselje Cerkve je evangelizirati.

Učiti se od svetnikov

Kot je nadaljeval papež, z ozirom na to načelo niso potrebne abstraktne teorije, ampak je najbolje učiti se od svetnikov, kar so v primeru navzočih redovnih skupnosti njihovi ustanovitelji: sv. Janez Leonardi, sv. Jozafat in sv. Vincencij Pavelski. S svojo raznolikostjo kažejo, kaj pomeni biti »evangelizatorji z Duhom«. »Oznanjevalci evangelija z Duhom so glasniki evangelija, ki molijo in delajo. Z vidika evangelizacije ne koristijo niti mistične pobude brez močne družbene in misijonarske zavzetosti, niti družbeno in pastoralno govorjenje in delovanje brez duhovnosti, ki spremeni srce« (Evangelii gaudium, 262). Pričevanje svetnikov in svetnic nam potrjuje, da je »vedno potrebno negovati notranji prostor, ki daje krščanski smisel zavzetosti in dejavnosti. Brez daljših obdobij češčenja, molitvenega srečanja z Božjo besedo, iskrenega pogovora z Gospodom naloge hitro izgubijo svoj smisel, utrujenost in težave nas oslabijo, vnema ugasne (ibid.)«. Zato je papež zbrane povabil, naj se vprašajo: »Ali častim, ali vem, kaj pomeni častiti?« V našem času namreč obstaja nevarnost, da se pozabi na to zastonjskost češčenja.

Pričevati z bratskim življenjem

Papež je zbranim na avdienci dejal, da so kot redovniki poklicani evangelizirati tako na osebni ravni kot na skupnostni način, z bratskim življenjem. »To je glavna pot, da lahko pokažemo pripadnost Kristusu, kajti On sam je svojim zagotovil: “Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen“ (Jn 13,35). Iz izkušnje pa dobro vemo, kako zahtevna je ta naloga: gre za velik izziv skupnega življenja, ki je za miselnost sveta nepredstavljiv, a je ravno zato znamenje Božjega kraljestva.« Po papeževih besedah zahteva vsakodnevno držo spreobrnjenja, pripravljenost, da se postavimo pod vprašaj, da smo pazljivi pred togostjo in tudi pred pretirano in udobno strpnostjo. »Predvsem pa zahteva ponižnost in preprostost srca, ki ju ne smemo nikoli nehati prositi Boga, saj prihajata od njega. Za nas, ki imamo za razliko od naše Svete Matere izvirni greh, ponižnost in preprostost srca nista “naravna“ darova, ampak sta delo Božje milosti v nas, ki ju je treba vedno sprejeti in obnoviti na poti življenja in v različnih odnosih.«

Svobodno bratstvo, ki išče evangeljsko harmonijo

Ravno v odnosih se preseja naše srce, ki lahko s prizadevnostjo vsakega postane »lepo pričevanje bratov«. »Ne gre za neko osladno stvar, ne za navidezno slogo, ne za homogenost, ki je sploščena na osebnost predstojnika ali nekega voditelja,« je izpostavil papež Frančišek. »Je svobodno bratstvo, ki ima okus za raznolikost in išče vedno bolj evangeljsko harmonijo. Kot v orkestru z mnogimi instrumenti, kjer ni bistvena spretnost solistov, temveč sposobnost vsakega posebej, da posluša vse druge in tako ustvari najboljšo možno harmonijo.«

»Od tu prihaja tudi veselje. Resnično, neformalno veselje, brez umetnega nasmihanja. Veselje, da smo Kristusovi in da smo to skupaj, s svojimi omejitvami in grehi. Veselje, da nam je Bog odpustil in da to odpuščanje delimo z brati. Tega veselja ni mogoče skriti, saj izžareva. In je nalezljivo. To je veselje svetnikov in svetnic, ki niso ustanovitelji od rojstva. Kot ustanovitelj se ne rodiš. To postaneš zaradi privlačnosti, in sicer v dvojnem smislu. Predvsem ker Kristus pritegne k sebi tistega moža ali ženo in ga ali jo tako naredi sposobnega ali sposobno, da druge priteguje k Njemu. Podčrtajmo ta “k Njemu“. Svetnik ne priteguje k sebi, ampak h Gospodu. Torej, ponižnost in preprostost srca ter veselje. To je pot bratstva, ki evangelizira. Nemogoča ljudem, a ne Bogu.«

Nič obrekovanja

Papež je dodal, da veselje v skupnosti uničuje obrekovanje: »Lepo prosim, nič obrekovanja. Če ima kdo kaj proti komu, naj gre in mu to pove v obraz. Ali pa pove nekomu, ki lahko pomaga. A ne govoriti na skrivaj. Obrekovanje uničuje, ne samo skupnosti, uničuje mene. Obrekovanje ni za ljudi, osebe naredi površinske, začnejo nositi stvar z ene stvari na drugo. Lepo prosim, varujte jezik! Vem, da se v neki verski skupnosti ni lahko izogibati obrekovanju,« je dejal sveti oče in pripomnil, da je zdravilo proti obrekovanju ugrizniti se v jezik. »Lepo vas prosim, nič obrekovanja. To ubija, uničuje.«

Mučena Ukrajina

Papež Frančišek se je posebej obrnil še na bazilijance sv. Jozafata, ki je ukrajinski red: »Rad bi vam povedal, da sem vam blizu, vsa Cerkev vam je blizu, vsa. Kolikor moremo, vas spremljamo v vaši bolečini. Velikokrat razmišljam, kako je sedaj največja nevarnost, da pozabimo na dramo v Ukrajini. Človek se navadi ... in potem več ni tako zelo pomembno ... Pred nekaj dnevi sem v časopisu videl, da je novica o vojni bila na deveti strani. Ni več problem, ki bi vzbujal zanimanje. To je slabo. Zato smo vam blizu. Vsi mi moramo gledati k njim, saj se v tem trenutku nahajajo v mučeništvu. Ste v mučeništvu. Želim vam, naj se vas Gospod usmili in vam je na drug način blizu z miro in darom miru.«

Ničelna toleranca v primerih zlorab

Zbranim trem redovnim skupnost pa je želel spregovoriti o še eni temi, in sicer problemu zlorab. »Lepo prosim, zapomnimo si: ničelna toleranca za zlorabe mladoletnikov ali ranljivih oseb, ničelna toleranca. Prosim vas, ne skrivati te stvarnosti. Smo redovniki, smo duhovniki, da bi ljudi vodili k Jezusu, ne da bi jih “požrli“ s svojim poželenjem. Kdor zlorabi, uničuje, “požre“, lahko rečemo, s svojim poželenjem. Ničelna toleranca. Naj vas ni sram prijaviti: “Ta je storil to, ta je storil tisto ...“ Spremljam te, si grešnik, bolan si, a jaz moram zaščititi druge. To vas prosim, ničelna toleranca. Tega se ne reši s premestitvijo. “S te celine ga bom poslal na drugo celino.“ Ne.«

Papeževa molitev za redovne skupnosti

»Dragi bratje,« je sklenil papež, »Svetega Duha prosim, naj vam podari obilje svojih darov, da boste lahko razločevali to, kar vam predlaga; naj vam da moč za soočanje z izzivi in vztrajnost pri vašem cerkvenem služenju.«