Išči

Vatican News

Papež družinam: Korak več k poroki, k objemanju križa, odpuščanju, sprejemanju, bratstvu

V dvorani Pavla VI. se je v sredo, 22. junija, zvečer s festivalom začelo X. svetovno srečanje družin. Pet družin je pred svetim očetom predstavilo svoje pričevanje zakonske ljubezni. Višek festivala, ki je potekal ob izmenjavi pričevanj ter glasbe, ki jo je izvajal glasbeni trio Il volo, je bil nagovor papeža Frančiška.

Papež Frančišek

Govor papeža Frančiška

Prisluhni papeževemu govoru družinam

Drage družine!
Zelo sem vesel, da sem tukaj z vami po vseh pretresljivih dogodkih, ki so v zadnjem času zaznamovali naša življenja: najprej pandemija in sedaj vojna v Evropi, dodana drugim vojnam, ki mučijo človeško družino.

Zahvaljujem se kardinalu Farrellu, kardinalu De Donatisu in vsem sodelavcem Dikasterija za laike, družino in življenje, in sodelavcem rimske škofije, ki so s svojo predanostjo omogočili to srečanje.

Potem se želim zahvaliti tudi vsem prisotnim družinam, ki ste prišle s toliko koncev sveta; zlasti tistim, ki ste nam podarile svoje pričevanje: iz srca hvala! Pred tolikšnim občinstvom ni lahko govoriti o svojem življenju, o težavah in čudovitih, toda intimnih in osebnih darovih, ki ste jih prejeli od Gospoda. Vaša pričevanja so kot »ojačevalci«: dali ste glas izkušnji mnogih družin po svetu, ki tako kot vi doživljajo iste radosti, skrbi, trpljenje in upanje.

Zato se sedaj obračam na vas, ki ste tukaj, kakor tudi na zakonce in družine, ki nas poslušajo po svetu. Rad bi, da bi začutili mojo bližino tam, kjer se nahajate, v vaših konkretnih življenjskih razmerah. Moja spodbuda je predvsem to: izhajajte iz svojega stvarnega stanja in od tam skušajte hoditi skupaj: skupaj kot zakonci, skupaj v vaši družini, skupaj z drugimi družinami, skupaj s Cerkvijo. Mislim na priliko o usmiljenem Samarijanu, ki je na poti naletel na ranjenega človeka; približal se mu je, poskrbel zanj in mu pomagal nadaljevati pot. Radi bi, da bi bila Cerkev za vas prav to! Usmiljeni Samarijan, ki se vam približa in vam pomaga nadaljevati vašo pot in narediti »korak več«, čeprav je majhen. Ne pozabite, da je bližina slog Boga. Bližina, sočutje, nežnost, to je slog Boga.  Skušal vam bom pokazati te »korake več«, ki jih moramo narediti skupaj, pri čemer se bom vrnil k pričevanjem, ki smo jih poslušali.

1. »Korak več« k poroki. Zahvaljujem se vama, Luigi in Serena, da sta nam z veliko iskrenostjo povedala svojo izkušnjo z vsemi njenimi težavami in željami. Mislim, da je to, kar sta povedala, za vse boleče: »Nisva našla skupnosti, ki bi naju sprejela z odprtimi rokami zaradi tega, kar sva.« Trda izkušnja. To nas mora spodbuditi k premišljevanju. Moramo se spreobrniti in hoditi kot sprejemajoča Cerkev, da bodo naše škofije in župnije vedno bolj postajale »skupnosti, ki z odprtimi rokami podpirajo vsakogar.« To je zelo potrebno v tej kulturi ravnodušnosti! In vidva sta po Božji previdnosti našla podporo v drugih družinah, ki so pravzaprav majhne Cerkve. 

Zelo me je potolažilo, ko sta pojasnila razlog, ki vaju je vodil, da sta dala krstiti svoje otroke. Povedala sta zelo lep stavek: »Kljub najbolj žlahtnim človeškim naporom nisva dovolj.« Res je, lahko imamo najlepše sanje, najvišje ideale, na koncu pa odkrijemo tudi naše omejitve, res je modrost poznati lastne omejitve, te omejitve, ki jih ne presežemo sami, ampak se moramo odpreti Očetu, njegovi ljubezni, njegovi milosti. To je smisel zakramentov krsta in poroke. Konkretna pomoč sta, ki jo Bog daje, da bi nas ne pustil samih, »saj nismo samozadostni«. Zelo dobro je slišati ta stavek, da »nismo samozadostni«.

Ko se neki moški in ženska zaljubita, lahko rečemo, da jima Bog izroči darilo: zakon. Čudovit dar, ki ima v sebi moč Božje ljubezni: moč, trajnost, zvestobo, sposobnost, da se opomore po vsakem porazu in po vsaki krhkosti. Zakon ni formalnost, ki jo je treba izpolniti. Ne poročamo se zato, da bi bili katoličani »z etiketo«, da bi ubogali neko pravilo, ali zato ker tako pravi Cerkev ali da bi pripravili praznovanje. Poročamo se zato, ker hočemo zakon utemeljiti na Kristusovi ljubezni, ki je trdna kot skala. V zakonu se Kristus daje vam, da boste imeli moč za podarjanje drug drugemu. Pogum torej, družinsko življenje ni misija nemogoče! Z milostjo zakramenta ga Bog spremeni v čudovito poslanstvo, ki ga moramo opraviti skupaj z Njim, nikoli sami. Družina ni lep ideal, ki bi bil v stvarnosti nedosegljiv. Bog zagotavlja svojo prisotnost v zakonu in družini, ne samo na dan poroke, ampak za vse življenje. On vas vsak dan podpira na vaši poti.

2. »Korak več,« da bi objeli križ. Zahvaljujem se vama, Roberto in Maria Aselma, ker sta nam povedala ganljivo zgodbo o vajini družini in zlasti o Chiari (Corbella Petrillo). Pripovedovala sta nam o križu, ki je del življenja vsakega človeka in vsake družine. Pričala sta, da težak križ Chiarine bolezni in smrti ni uničil družine in ni odstranil vedrine in miru iz vajinih src. To vidimo tudi iz vajinih pogledov. Nista potrta, obupana in jezna na življenje. Nasprotno, v vaju zaznavamo veliko vedrino in veliko vero. Rekla sta: »Chiarina vedrina nama je odprla okno v večnost.« Ko sta videla, kako je ona doživljala bolezen, vama je pomagalo, da sta dvignila pogled in nista ostala ujetnika bolečine, ampak sta se odprla nečemu večjemu: skrivnostnim Božjim načrtom, večnosti, nebesom. Zahvaljujem se vama za to pričevanje vere! Navedla sta tudi stavek, ki ga je povedala Chiara: »Bog v vsakega izmed nas polaga resnico in ni mogoče, da bi jo narobe razumeli.« V Chiarino srce je Bog položil resnico o svetem življenju, zato je želela ohraniti življenje svojega otroka za ceno lastnega življenja. Kot nevesta je ob svojem možu preprosto in spontano hodila po poti Evangelija družine. V Chiarino srce je vstopila tudi resnica o križu kot darovanju samega sebe: življenje, podarjeno svoji družini, Cerkvi in vsemu svetu. Vedno potrebujemo velike zglede, na katere se lahko oziramo: naj bo Chiara navdih na naši poti svetosti, in naj Gospod podpira in naredi rodovitnega vsak križ, ki ga nosijo družine.

3. »Korak več« proti odpuščanju. Paul in Germaine, imela sta pogum, da sta nam povedala o krizi, ki sta jo doživela v svojem zakonu. Zahvaljujemo se vama za to, ker so v vsakem zakonu krize, ki pa jim moramo povedati, jih razkriti in iti naprej po poti reševanja teh kriz. Resničnosti nista hotela osladiti z malo sladkorja! Vse vzroke krize sta poimenovala: pomanjkanje iskrenosti, nezvestoba, napačna raba denarja, malika moči in kariere, vedno večja jeza in otrdelost srca. Ko sta govorila, sem pomislil, da smo vsi podoživeli izkustvo bolečine, ki smo jo doživljali ob podobnih situacijah razdeljenih družin. Videti družino, ki se razkraja, je drama, ki nas ne more pustiti neprizadetih. Nasmeh zakoncev izgine, otroci so izgubljeni, vedrina vseh se izgubi. In največkrat ne vemo, kaj naj storimo.

 Zato vajina zgodba prinaša upanje. Paul je dejal, da je Gospod ravno v najbolj temnem trenutku krize odgovoril na najglobljo željo njegovega srca in rešil njegov zakon. Tako je. V globini vsakega srca je želja, da bi se ljubezen ne končala, da bi se zgodba, ki jo gradimo skupaj z ljubljeno osebo ne prekinila, da bi se sadovi, ki jih je rodila, ne raztresli. Vsi si tega želijo. Nihče si ne želi »kratkoročne« ljubezni ali ljubezni »za določen čas«. In zato tako trpimo, kadar pomanjkljivosti, malomarnost in človeški grehi potopijo neki zakon. Pa tudi sredi viharja Bog vidi, kaj je v srcu. In vidva sta po Božji previdnosti srečala skupino laikov, ki se posveča ravno družinam. Začela se je pot zbliževanja in zdravljenja vajinega odnosa. Ponovno sta se začela pogovarjati, se iskreno odpirati, priznavati odgovornost, moliti skupaj z drugimi pari, in vse to je privedlo do sprave in odpuščanja.

Odpuščanje, bratje in sestre, odpuščanje zaceli vsako rano. Odpuščanje je dar, ki privre iz milosti, s katero Bog napolni zakonca in celotno družino, ko mu pustimo delovati, ko se obrnemo Nanj. Zelo lepo je, da sta z vajinimi otroki obhajala »praznik odpuščanja« in obnovila zakonske obljube v evharističnem slavju. Pomislil sem na praznik, ki ga je oče pripravil za izgubljenega sina v Jezusovi priliki (prim. Lk 15,20-24). Samo, da so se tokrat izgubili starši, ne sin, »izgubljeni starši«! Vendar je tudi to lepo in je lahko veliko pričevanje za otroke. Ko namreč otroci prerastejo otroštvo, se zavedo, da starši niso »super junaki«, niso vsemogočni, predvsem pa niso popolni. Vajini otroci so v vaju videli nekaj zelo pomembnega: videli so ponižnost, da sta prosila za odpuščanje, in moč, ki sta jo dobila od Gospoda, da sta se dvignila iz padca. In to zares potrebujejo! Tudi oni se bodo namreč v življenju zmotili in spoznali, da niso popolni, spomnili pa se bodo, da nas Gospod ponovno dvigne, da smo vsi grešniki, ki jim je bilo odpuščeno, da moramo tudi druge prositi odpuščanja in moramo tudi sami odpuščati. Ta pouk, ki so ga dobili od vaju, bo ostal v njihovih srcih za vedno. Tudi nam je dobro delo poslušati vaju. Hvala vama za to pričevanje o odpuščanju!

4. »Korak več« k sprejemanju. Zahvaljujem se vama, Iryna in Sofia, za vajino pričevanje. Glas sta dali tolikim ljudem, katerih življenje je pretresla vojna v Ukrajini. V vaju vidimo obraze in zgodbe mnogih moških in žensk, ki so morali pobegniti s svoje zemlje. Zahvaljujemo se vama, ker nista izgubili zaupanja v Previdnost in sta videli, kako Bog dela v vajino korist tudi po konkretnih ljudeh, ki vam jih je dal srečati: gostoljubne družine, zdravnike, ki so vama pomagali in toliko ljudi dobrega srca. Vojna vaju je soočila z cinizmom in človeško surovostjo, vendar pa sta srečali tudi ljudi z veliko humanostjo. Najslabše in najboljše pri človeku! Za vse je pomembno, da ne ostanemo osredotočeni na najslabše, ampak da cenimo najboljše, toliko dobrega, ki ga je sposoben vsak človek, in da od tam začnemo znova.

Zahvaljujem se tudi vama, Pietro in Erika, da sta povedala svojo zgodbo, in za velikodušnost, s katero sta sprejela Iryno in Sofio v vajino že tako številčno družino. Zaupala sta nam, da sta to storila iz hvaležnosti Bogu in v duhu vere, kot Gospodov klic. Erika je dejala, da je bilo gostoljubje »blagoslov z neba«. Dejansko je gostoljubnost »karizma« družin in to predvsem številčnejših! Menijo, da je v hiši, kjer jih je že tako veliko, težje sprejeti še druge; vendar pa resničnost ni takšna, ker so družine z veliko otroci navajene narediti prostor drugim. Vedno najdejo prostor za druge.

In to je dejansko dinamika, ki je lastna družini. V družini živimo dinamiko sprejemanja, ker sta najprej kot zakonca sprejela drug drugega, kakor sta drug drugemu rekla na poročni dan: »Jaz sprejmem tebe.« In potem sta, ko sta rojevala otroke, sprejela življenje novih bitij. In medtem ko je v anonimnem okolju šibkejši pogosto zavržen, pa je v družini normalno, da ga sprejmemo: prizadet otrok, star človek, potreben nege, sorodnik v težavah, ki nima nikogar … To daje upanje. Družine so kraji sprejemanja, in gorje, če bi jih ne bilo več! Brez družin, ki sprejemajo, bi družba postala hladna in neprimerna za življenje. Te gostoljubne in velikodušne družine so toplina za družbo.

5. »Korak več k bratstvu«. Zahvaljujem se ti, Zakia, ker si nam povedala svojo zgodbo. Lepo in tolažilno je, da to, kar sta zgradila skupaj z Luco, ostaja živo. Vajina zgodba se je začela in temelji na podelitvi zelo visokih idealov, ki si jih opisala takole: »Svojo družino sva utemeljila na pristni ljubezni, s spoštovanjem, solidarnostjo in dialogom med najinima kulturama.« Nič od tega ni bilo izgubljenega, niti po Lucovi tragični smrti. Pa ne samo to, Lucov zgled in njegova duhovna dediščina namreč ostajata živa in nagovarjata mnoge, pa tudi organizacija, ki si jo Zakia ustanovila, v določenem smislu nadaljuje njegovo poslanstvo. Lahko celo rečemo, da je Lucovo diplomatsko poslanstvo sedaj postalo »mirovno poslanstvo« vse družine. V vajini zgodbi dobro vidimo, kako se človeško in versko lahko prepleta in rodi čudovite sadove. Pri Zakii in Lucu odkrijemo lepoto človeške ljubezni, strast za življenje, altruizem in tudi zvestobo svoji veroizpovedi in svojemu verskemu izročilu, ki je vir navdiha in notranje moči.

V vajini družini se kaže ideal bratstva. Poleg tega da sta bila mož in žena, sta živela kot brata v človeštvu, kot brata v različnih verskih izkušnjah, kot brata v družbenem prizadevanju. Tudi to je šola, ki se je naučimo v družini. Ko živimo skupaj z nekom, ki je drugačen od mene, se v družini naučimo biti bratje in sestre. Naučimo se presegati delitve, predsodke, zaprtosti, in naučimo se skupaj graditi nekaj velikega in lepega, izhajajoč iz tega, kar nam je skupnega. Izkušnje, ki jih doživimo kot bratstvo, kakršno je izkustvo Luca in Zakie, nam dajejo upanje in nas spodbudijo, da z večjim zaupanjem gledamo na naš svet, ki ga trgajo delitve in sovražnosti. Hvala za ta zgled bratstva!

Ne želim končati ta spomin na Luco in tebe, ne da bi omenil tvojo mamo. Tvoja mama, ki je tukaj, te je vedno spremljala na tvoji poti. To je tisto, kar dobre tašče store družini, dobre tašče, dobre mame! Zahvaljujem se ji, da je danes prišla s teboj.

Dragi prijatelji, vsaka od vaših družin mora izpolniti svoje poslanstvo na svetu, dati svoje pričevanje. Krščeni smo posebej poklicani, da smo »sporočilo, ki ga Sveti Duh zajema iz bogastva Jezusa Kristusa in ga daje svojemu ljudstvu« (Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 21). Zato vam predlagam, da si postavite tole vprašanje: Katero besedo želi Gospod z našim življenjem povedati ljudem, ki jih srečujemo? Kateri »korak več« danes zahteva od naše družine? Vsakdo mora reči: od moje družine. Prisluhnite. Pustite, da vas spremeni, da boste tudi vi lahko spreminjali svet, da bo postal »dom« za tiste, ki potrebujejo sprejetost, ko potrebujejo srečanje s Kristusom in ki potrebujejo občutek, da so ljubljeni. Živeti moramo z očmi, obrnjenimi proti nebesom: kot sta rekla blažena Maria in Luigi Beltrame Quattrocchi svojim otokom, ko so se srečevali z napori in veseljem življenja, »vedno gledajoč od strehe navzgor«.

Zahvaljujem se vam, da ste prišli sem. Zahvaljujem se vam za zavzetost, s katero skrbite za svoje družine. S pogumom in veseljem naprej. In prosim: ne pozabite moliti zame. 

Četrtek, 23. junij 2022, 11:04