Sveti oče: Na izziva bratstva in skrbi za skupni dom se lahko odgovori le z vzgojo
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Dragi bratje, dober dan in dobrodošli!
Lepo je razumevati kapitelj na ta način, kot hojo, kot gradbišče novih poti, ki vodijo k našim bratom in sestram, zlasti najrevnejšim. Vendar pa vemo, da je »Pot«, resnično nova pot, Jezus Kristus: če sledimo Njemu, če hodimo z Njim, se naše življenje preoblikuje in tudi mi postanemo kvas, sol in luč.
V skladu s karizmo svetega Janeza Krstnika de la Salle so za vas te »nove poti« predvsem poti vzgoje, ki jih je potrebno uresničevati v šolah, kolegijih in univerzah, ki jih vodite v približno sto državah, v katerih ste prisotni. To je lepa odgovornost! Zanjo se skupaj z vami zahvaljujem Gospodu, saj je vzgojno delo velik dar predvsem za tiste, ki ga opravljajo: to je delo, ki veliko zahteva, vendar pa tudi veliko daje! Stalni odnosi z vzgojitelji, s starši in zlasti z otroki in mladimi so vedno živ vir človečnosti, kljub vsem težavam in problemom, ki jih prinašajo.
V tem odnosu, na tej poti z njimi, ponujate vrednote svojega bogatega pedagoškega izročila: vzgajate k odgovornosti, ustvarjalnosti, sobivanju, pravičnosti, miru; vzgajate k notranjemu življenju, k odprtosti za presežno, k občutku za čudenje in zrenje spričo skrivnosi življenja in stvarstva. Vse to živite in razlagate v Kristusu ter prenašate v polnost človeštva. Na misel mi prihaja geslo sv. Janeza Pavla II. v okrožnici Redemptor hominis (Človekov Odrešenik): »Človek je pot Cerkve.« Vi to geslo uresničujete v izobraževalnem poslanstvu. To je vaš način uresničevanja tega, kar piše sveti Pavel, ko pravi: »oblikovati Kristusa v vas« (prim. Gal 4,19). To je vaš apostolat, vzgajati na ta način, je prispevek k evangelizaciji, ki je značilen za vas: da bi človek rasel po Kristusu. Vaše šole so »krščanske« v tem smislu; ne zaradi zunanje oznake, temveč zato, ker gredo po tej poti.
Zavedamo se, da se svet na področju vzgoje nahaja v izrednem stanju; dogovor o vzgoji je bil prekinjen, vzgojitelji in družina so sedaj ločeni, poiskati moramo nov dogovor, ki bo vključeval komunikacijo, skupno sodelovanje. To so izredne razmere na področju vzgoje, ki so se zaradi posledic pandemije še povečale. Na dva velika izziva našega časa, to sta izziv bratstva in izziv skrbi za skupni dom, ni mogoče odgovoriti drugače kot z vzgojo. V obeh primerih gre v prvi vrsti za vzgojni vidik. In Bogu hvala se krščanska skupnost tega ne le zaveda, ampak že nekaj časa dela na tem področju in si prizadeva »graditi nove poti za preoblikovanje« načina življenja. In vi, bratje, ste del tega gradbišča; pravzaprav ste v prvi liniji, saj vzgajate za prehod iz zaprtega v odprt svet; iz kulture uporabi-in-odvrzi v kulturo skrbi; iz kulture odmetavanja v kulturo povezovanja; iz iskanja lastnih interesov v iskanje skupnega dobrega. Kot vzgojitelji dobro veste, da se mora ta preobrazba začeti v zavesti, sicer bo le zunanjost. Prav tako veste, da tega dela ne morete opravljati sami, temveč s tem, da sodelujete v »vzgojni zavezi« z družinami, skupnostmi in cerkvenimi skupnostmi ter z vzgojnimi ustanovami v okolici.
To, dragi bratje, je vaše področje dela. Toda če želite biti dobri delavci, ne smete zanemariti samih sebe! Mladim ne morete dati tistega, česar nimate v sebi. Krščanski vzgojitelj je v Kristusovi šoli predvsem pričevalec in je učitelj toliko, v kolikor je pričevalec. Na tem področju vas ne morem ničesar naučiti, ampak vas želim kot brat le spomniti na pričevanje. Predvsem pa molim za vas, da bi bili bratje ne le po imenu, ampak tudi dejansko. In da bi bile vaše šole krščanske ne po imenu, ampak v resnici.
Hvala vam za to, kar ste in kar počnete! Pojdite naprej z veseljem, da evangelizirate s tem, da vzgajate, in vzgajate s tem, da evangelizirate. Blagoslavljam vas in vse vaše skupnosti. Vi pa, prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala!
