Papež sprejel udeležence mednarodnega simpozija moralne teologije

Papež Frančišek

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Zahvaljujem se patru da Silvi Gonçalvesu za uvodne besede. Pozdravljam kardinala Farrella, nadškofa Paglio in nadškofa Bordeyneja, skupaj z vsemi, ki so sodelovali pri pripravi tega simpozija in vse vas udeležence. Pobuda poteka v okviru leta »Družina Amoris Laetitia«, ki je bilo napovedano za to, da bi spodbudilo razumevanje apostolske spodbude in pomagalo pri usmerjanju pastoralnih praks Cerkve, ki želi biti bolj in bolj sinodalna ter misijonarska.

Amoris Laetitia je zbrala sadove dveh sinodalnih zasedanj o družini: izredne leta 2014 in redne leta 2015. Sadovi so dozoreli v poslušanju Božjega ljudstva, ki ga sestavljajo večinoma družine, ki so prvenstveni kraj, kjer se živi vero v Jezusa Kristusa in medsebojno ljubezen.

Zato je dobro, da moralna teologija črpa iz bogate duhovnosti, ki se poraja v družini. Družina je domača Cerkev (prim. Lumen gentium, 11; Amoris laetitia, 67). V njej so zakonci in otroci poklicani sodelovati pri življenju Kristusove skrivnosti, z molitvijo in ljubeznijo, ki se udejanjata v konkretnosti vsakdanjega življenja in v situacijah, v medsebojni skrbi, ki je sposobna spremljati, da nihče ni izključen in zapuščen. »Ne pozabimo, da je po zakramentu poroke Jezus navzoč na tem čolnu«, družinskem čolnu.[1]

Družinsko življenje pa je danes bolj preizkušeno kot kdaj koli prej. Prvič, že nekaj časa »družina preživlja globoko kulturno krizo, tako kot vse skupnosti in družbene vezi« (Evangelii gaudium, 66). Poleg tega mnoge družine trpijo zaradi pomanjkanja dela, dostojnega doma ali zemlje, kjer bi lahko živele v miru v obdobju velikih in hitrih sprememb. Te težave vplivajo na družinsko življenje, povzročajo težave v odnosih. Veliko je »težkih situacij in ranjenih družin« (Amoris laetitia, 79). Sama možnost ustvarjanja družine je danes pogosto težka in mladi naletijo na številne težave, da bi se poročili in imeli otroke. Dejansko epohalne spremembe, ki jih doživljamo, spodbujajo moralno teologijo, da sprejeme izzive našega časa in spregovori v jeziku, ki je razumljiv sogovornikom in ne le »strokovnjakom«, saj bi tako pomagala »premostiti stiske in konflikte« ter spodbujati »novo ustvarjalnost, da v trenutnih izzivih izrazimo vrednote, ki nas izgrajujejo kot ljudi v družbi in v Cerkvi, v Božjem ljudstvu«.[2] Poudarjam: novo ustvarjalnost.

Glede tega opravlja danes družina odločilno vlogo »pri poteh pastoralnega spreobrnjenja« naših skupnosti in »misijonarske preobrazbe Cerkve«. Da bi se to zgodilo, je nujna teološka refleksija – »tudi na akademski ravni« – ki bo resnično pozorna »na rane človeštva«.[3] V tem smislu je pomembno, da sta Univerza Gregoriana in Inštitut Janeza Pavla II. skupaj organizirala ta dogodek, na katerem sodelujejo teologinje in teologi s štirih celin. Na njem imajo laiki, duhovniki in posvečenimi osebami različnih jezikov in kultur svoja predavanja v dialogu med generacijami, ki je odprt tudi za mlade raziskovalce.

Posebej bi v zvezi s tem želel spomniti na potrebo po med in znotraj disciplinarnostjo, že znotraj teologije, pa tudi med teologijo, humanistiko in filozofijo. Ta metoda lahko le pripomore k poglabljanju teoloških refleksij o zakonu in družini. Tako se bi lahko pokazalo na vzajemno povezavo med ekliziološkim in zakramentalnim razmišljanjem ter liturgičnimi obredi, med njimi in pastoralnimi praksami, med velikimi antropološkimi vprašanji in moralnimi vprašanji, povezanimi z zakonsko zavezo, rojevanjem in zapleteno mrežo družinskih odnosov. Pravzaprav različnih teoloških pristopov ne bi smeli preprosto pridružiti ali postaviti skupaj, ampak jih narediti v dialogu tako, da bi drug drugega na simfonični in zborovski način poučili v službi enega samega velikega cilja, povzetega v tem vprašanju: kako lahko krščanske družine danes v veselju in prizadevanjih zakonske, sinovske in bratske ljubezni pričujejo dobro novico evangelija Jezusa Kristusa?

Cerkev na njeni sinodalni poti se gradi na vzajemnem poslušanju med tistimi, ki sestavljajo Božje ljudstvo. Kako bi bilo v tem primeru »mogoče govoriti o družini, ne da bi nagovorili družin, poslušali njihove radosti in upanje, njihove bolečine in njihove tesnobe?«[4] Ravno zaradi tega se pojavlja živa potreba po dialogu. Vsekakor ne kot »zgolj taktičen odnos«, ampak kot »notranja potreba po skupnostni izkušnji veselja Resnice in poglobitvi njenega pomena in praktičnih udejanjanj« (Veritatis gaudium, 4c). Dialoška metoda od nas zahteva, da premagamo abstraktno idejo resnice, ločeno od izkušenj ljudi, kultur, religij. Resnica Razodetja je v zgodovini naslovljena na njene prejemnike, ki so poklicani, da jo izvajajo v »mesu« svojega pričevanja. Koliko bogastva dobrega je v življenju tolikih družin po vsem svetu! Dar evangelija poleg darovalca predpostavlja tudi prejemnika, ki ga je treba jemati resno, mu je treba prisluhniti.

Zakonska zveza in družina lahko predstavljata »kairos« za moralno teologijo, da premisli interpretativne kategorije moralnih izkušenj v luči tega, kar se dogaja v družinskem okolju. Med teologijo in pastoralnim delovanjem je treba vedno znova vzpostaviti krepostni krog. Pastoralne prakse ni mogoče razbrati iz abstraktnih teoloških načel, tako kot se teološka refleksija ne more omejiti na ponavljanje prakse. Kako pogosto je zakon predstavljen »kot breme, ki ga je treba nositi skozi vse življenje« in ne kot »dinamična pot rasti in izpolnitve« (Amoris Laetitia, 37). To ne pomeni, da se evangeljska morala odpoveduje razglašanju Božjega daru iz katerega izhajata naloga in predanost. Teologija ima kritično vlogo razumevanja vere, vendar pa bi moralo njeno razmišljanje izhajati iz žive izkušnje ter iz sensus fidei fidelium (verskega čuta vernikov). Le tako teološko razumevanje vere opravlja svojo potrebno službo Cerkvi.

In ravno zaradi tega je prakticiranje razločevanja bolj kot kdaj koli prej potrebno, saj odpira prostor »v vesti vernikov, ki se velikokrat kar najbolje odzovejo na evangelij sredi svojih omejitev in lahko nadaljujejo s svojim osebnim razločevanjem v situacijah, v katerih se podrejo vse sheme« (prav tam).

Dragi bratje in sestre, v središču našega prizadevanja pastirjev in teologov, je priznanje neločljivega odnosa, kljub tragedijam in stiskam življenja, med vestjo in dobrim. Evangeljska morala je daleč od moralizma, zaradi katerega je dobesedno spoštovanje norm jamstvo za lastno pravičnost pred Bogom, kot od idealizma, ki v imenu idealne dobrine odvrača in oddaljuje od možnega dobrega (prim. Amoris laetitia). 308; Evangelii guadium, 44). V središču krščanskega življenja je milost Svetega Duha, prejeta v živi veri, ki vzbuja dejanja ljubezni. Dobro je torej poziv, je »glas«[5], ki osvobaja in vabi vest, kot pravi besedilo Gaudium et spes: »Človek v globini svoje vesti odkrije zakon, ki si ga ne daje sam sebi, kateremu pa mora biti poslušen. [...] Vest je človekovo najbolj skrivno jedro in svetišče, kjer se znajde sam z Bogom, čigar glas odmeva v njegovi lastni intimnosti« (št. 16).

Vsem vam je zaprošeno, da danes ponovno razmislite o kategorijah moralne teologije v njihovi medsebojni vezi: razmerju med milostjo in svobodo, med vestjo, dobroto, vrlinami, normo in aristotelsko (phrónesis) modrostjo, tomistično preudarnostjo in duhovnim razločevanjem, odnosom med naravo in kulturo, med pluralnostjo jezikov in edinstvenostjo dejavne ljubezni. Še posebej glede tega zadnjega vidika bi rad poudaril, da je različnost kultur dragocena priložnost, ki nam pomaga, da še bolj razumemo, koliko lahko evangelij obogati in očisti moralno izkušnjo človeštva v njegovi kulturni pluralnosti.

Na ta način bomo družinam pomagali ponovno odkriti pomen ljubezni, besede, ki se danes »pogosto zdi iznakažena« (Amoris laetitia, 89): ker ljubezen »ni samo čustvo«, ampak izbira, s katero se vsak odloči, da bo »delal dobro« [...] na preobilen način, brez merjenja, brez zahtevanja nagrad, samo zaradi zadovoljstva dajati in služiti« (prav tam, 94). Konkretna izkušnja družin je izjemna šola dobrega življenja. Zato vas, moralne teologinje in teologi vabim, da nadaljujete svoje delo, rigorozno in dragoceno, z ustvarjalno zvestobo evangeliju in izkušnji mož in žena našega časa, zlasti živim izkušnjam vernikov. Sensus fidei fidelium v ​​pluralnosti kultur bogati Cerkev, da bi bila danes znamenje Božjega usmiljenja, ki se nas nikoli ne naveliča. V tej luči se vaša razmišljanja zelo dobro ujemajo s trenutnim sinodalnim procesom. Ta mednarodna konferenca je v celoti del tega in lahko da svoj izvirni prispevek.

Dodal bi nekaj, kar Cerkvi v tem trenutku zelo škodi. To je »vračanje nazaj«, tako zaradi strahu, tako zaradi pomanjkanja genialnosti, kot zaradi poguma. Res je, da se moramo teologi, tudi kristjani, vračati k svojim koreninam: to je res. Brez korenin ne moremo narediti koraka naprej. Iz trdnih korenin zajemamo navdih, a zato, da gremo naprej. Ampak to je drugače od vračanja nazaj. Vračanje nazaj ni krščansko. Nasprotno: verjamem, da je, da, avtor Pisma Hebrejcem, ki pravi: »Nismo ljudje, da bi se vračali nazaj«. Kristjan se ne more vrniti nazaj. Vrnitev h koreninam, da, po navdih, za nadaljevanje. Toda vrniti se nazaj, pomeni vrniti se nazaj, da bi imeli obrambo, varnost, ki se izogne ​​tveganju napredovanja, krščanskemu tveganju, da prinašamo vero, krščanskemu tveganju, da se z Jezusom Kristusom podamo na pot. In to je tveganje. In danes je to vračanje nazaj vidno pri številnih cerkvenostnih osebah – ne cerkvenih: cerkvenostnih – ki nastajajo kot gobe, tu, tam, tam, tam in se ponujajo kot predlogi za krščansko življenje. V moralni teologiji je tudi vrnitev nazaj s kazuističnimi predlogi. In kazuistika, za katero sem mislil, da je zakopana sedem metrov globoko, vstaja kot predlog - malo prikrit - a predlog »do tukaj lahko, do tukaj se ne sme, od tukaj da, od tukaj ne«. In reduciranje moralne teologije na kazuistiko je greh vrnitve. Kazuistika je bila preraščena. Kazuistika je bila moja hrana in hrana moja generacije pri študiju moralne teologije. Toda izhaja iz dekadentnega tomizma. Pravi tomizem je Amoris laetitia, to, kar je v njej. Dobro je bilo razloženo na sinodi in sprejeto od vseh. To je živi nauk svetega Tomaža, zaradi katerega gremo naprej tako, da tvegamo, vendar v pokorščini. In to ni lahko. Prosim, pazite se tega vračanja nazaj, ki je aktualna skušnjava tudi za vas teologe moralne teologije.

Naj veselje ljubezni, ki ima vzorno pričevanje v družini, postane učinkovito znamenje veselja Boga, ki je usmiljenje, in veselja tistih, ki to usmiljenje prejmejo kot dar! Veselje. Hvala in prosim, ne pozabite moliti zame, kar zelo potrebujem. Hvala.

[1] Pismo zakoncem med letom Družine »Amoris laettita«, 26. decembra 2021.
[2] prav tam
[3] Apostolsko pismo Motu Proprio “Summa familiae cura”, s katerim je bil ustanovljen Papeški teološki inštitut Janez Pavel II. za vede o zakonu in družini (19. september 2017).
[4] Papežev govor ob 50-obletnici ustanovitve Škofovske sinode (17. oktober 2015).
[5] »Za to pričuje tvoja vest, ki je Božji glas« (S. Agostino, In Epistolam Ioannis ad Parthos tractatus, 6, 3).