Pogovor s papežem: Starši, ki se za svoje otroke soočijo z vsakim izzivom, so junaki

Andrea Monda – Alessandro Gisotti

Posebno leto sv. Jožefa se je končalo 8. decembra lani, pozornost in ljubezen papeža Frančiška do tega svetnika pa se nista končali, ampak se še naprej razvijata s katehezami, ki jih od 17. novembra lani osredotoča na lik zavetnika vesoljne Cerkve. L'Osservatore Romano je vse leto objavljal mesečno rubriko, ki jo je povzela tudi spletna stran Vatican News, o Patris Corde; v vsaki številki je bila rubrika posvečena enemu poglavju Apostolskega pisma o sv. Jožefu. Ta rubrika, ki je govorila o očetih, pa tudi o otrocih in o materah v idealnem dialogu z Marijinim možem, je v nas zbudila željo, da bi se mogli s papežem srečati prav na temo očetovstva v njegovih najrazličnejših vidikih, izzivih in zapletenosti. Iz tega je privrel ta intervju, v katerem Frančišek odgovarja na naša vprašanja in pokaže vso svojo ljubezen do družine, svojo bližino s tistim, ki doživlja trpljenje, in objem Cerkve očetom in materam, ki se morajo danes soočiti s tisoč težavami, da dajo prihodnost svojim otrokom.

Sveti oče, napovedali ste posebno leto, posvečeno sv. Jožefu, napisali ste pismo Patris Corde in razvijate cikel katehez, ki so vse posvečene njegovemu liku. Kaj vam predstavlja sv. Jožef?
Nikoli nisem skrival usklajenosti, ki jo čutim do lika sv. Jožefa. Mislim, da to izhaja iz mojega otroštva, iz moje vzgoje. Vedno sem gojil posebno pobožnost do sv. Jožefa, ker verjamem, da njegov lik na posebno lep in poseben način kaže, kaj bi morala biti krščanska vera za vsakega izmed nas. Sv. Jožef je namreč normalen človek in njegova svetost je ravno v tem, da je postal svet po lepih in grdih okoliščinah, v katerih je moral živeti in se z njimi spoprijeti. Prav tako pa ne moremo skriti dejstva, da sv. Jožefa srečujemo v evangeliju, predvsem v Matejevih in Lukovih pripovedih, kot pomembnega protagonista začetkov zgodovine zveličanja. Pravzaprav so bili dogodki ob Jezusovem rojstvu težki, polni ovir, težav, preganjanja, teme, in Bog – da bi prišel naproti svojemu Sinu, ki se je rodil na svet - mu postavi ob stran Marijo in Jožefa. Če je Marija tista, ki je svetu dala Besedo, ki je postala meso, je Jožef tisti, ki ga je branil, ki ga je varoval, ki ga je hranil, ki mu je omogočil rast. Zanj bi lahko rekli, da je človek za težke čase, konkreten človek, človek, ki zna prevzeti odgovornost. V tem smislu se v sv. Jožefu združujeta dve značilnosti. Po eni strani njegova izrazita duhovnost, ki je v evangelije prevedena skozi zgodbe njegovih sanj. Te pripovedi pričujejo o Jožefovi sposobnosti za poslušanje Boga, ki govori njegovemu srcu. Samo človek, ki moli, ki ima močno duhovno življenje, je tudi lahko sposoben razlikovati Božji glas med mnogimi glasovi, ki so v njem. Poleg te značilnosti je potem še ena: Jožef je konkreten človek, to je človek, ki se s problemi sooči skrajno praktično in pred težavami in ovirami nikoli ne zavzame drže žrtve. Namesto tega vedno zavzame držo odzivanja, odgovarjanja, zaupanja v Boga in ustvarjalnega najdevanja rešitve.

Ali ta obnovljena pozornost na sv. Jožefa v tem času tako velike preizkušnje dobiva kak poseben pomen?
Čas, v katerem živimo, je težak čas, zaznamovan s pandemijo koronavirusa. Veliko ljudi trpi, številne družine so v težavah, številne ljudi nadleguje smrtna tesnoba, negotova prihodnost. Pomislil sem, da ravno v tako težkem času potrebujemo nekoga, ki bi nas lahko opogumil, nam pomagal, nas navdihnil, kakšen je pravi način za spoprijem s temi časi teme. Jožef je svetla priča v temnih časih. Zato je bilo prav, da smo mu v tem času dali prostor, da bi mogli ponovno najti pot.

Vaša petrinska služba se je začela ravno 19. marca, na praznik sv. Jožefa…
Vedno sem imel za nekakšno obzirnost iz nebes, da sem svojo petrinsko službo lahko začel 19. marca. Mislim, da mi je sv. Jožef na neki način hotel reči, da mi bo še naprej pomagal, da bo ob meni in da bom lahko še naprej mislil nanj kot na prijatelja, na katerega se lahko obrnem, kateremu se lahko zaupam, ki ga lahko prosim, naj posreduje in moli zame. Seveda pa ta odnos, ki ga daje občestvo svetnikov, ni pridržan samo zame; mislim, da je lahko mnogim v pomoč. Zato upam, da je leto, posvečeno sv. Jožefu, pomagalo mnogim kristjanom, da so v svojih srcih odkrili globoko vrednost občestva svetnikov, ki ni neko abstraktno občestvo, ampak je konkretno in se izraža v konkretnem odnosu in ima konkretne posledice.

V rubriki o Patris Corde, ki je izhajala v našem časopisu v posebnem letu, posvečenem sv. Jožefu, smo svetnikovo življenje prepletli z življenjem očetov, pa tudi današnjih sinov. Kaj lahko današnji sinovi, torej jutrišnji očetje, dobijo iz pogovora s sv. Jožefom?
Ne rojevamo se kot očetje, vsekakor pa se vsi rodimo kot sinovi. To je prva stvar, ki jo moramo upoštevati, in to je, da je vsak izmed nas onkraj tega, kar mu je življenje prihranilo, najprej sin, ki je nekomu zaupan, izhaja iz pomembnega odnosa, ki mu je omogočal rast in ga pogojeval v dobrem in v slabem. Imeti ta odnos v življenju in priznati njegovo pomembnost v lastnem življenju pomeni razumeti, da bomo nekega dne, ko bomo odgovorni za življenje nekoga, se pravi ko bomo morali živeti očetovstvo, najprej vzeli s seboj izkušnje, do katerih smo prišli osebno. Zato je pomembno, da lahko razmišljamo o tej osebni izkušnji, da ne bi ponavljali istih napak in da obdržimo v spominu lepe stvari, ki smo jih doživeli. Prepričan sem, da je očetovski odnos, ki ga je Jožef imel z Jezusom, tako zelo vplival na njegovo življenje, da je Jezusovo bodoče oznanjevanje polno podob in povezav, ki jih je zajel ravno iz očetovskih predstav. Jezus pravi na primer, da je Bog Oče in ta trditev nas ne more pustiti ravnodušnih, zlasti če pomislimo, kakšna je bila njegova osebna človeška izkušnja očetovstva. To pomeni, da je Jožef bil tako dober oče, da je Jezus v ljubezni in očetovstvu tega moža našel najlepšo oporno točko za Boga. Lahko bi rekli, da se morajo današnji sinovi, ki postajajo jutrišnji očetje, vprašati, kakšne očete so imeli in kakšni očetje bi radi postali. Ne smejo pustiti, da bi bila očetovska vloga sad naključja ali zgolj preprosta posledica izkušnje iz preteklosti, ampak naj se zavestno odločijo, na kakšen način nekoga imeti rad, na kakšen način prevzeti za nekoga odgovornost.

V zadnjem poglavju Patris Corde je govora o Jožefu kot očetu v senci. Oče, ki zna biti prisoten vendar pušča sina svobodnega, da raste. Ali je to mogoče v družbi, za katero se zdi, da nagrajuje samo tiste, ki zasedajo prostor in so vidni?
Ena od najlepših značilnosti ljubezni, ne samo očetovstva, je ravno svoboda. Ljubezen vedno rojeva svobodo. Ljubezen ne sme nikoli postati ječa, posedovanje. Jožef nam kaže sposobnost skrbi za Jezusa, ne da bi si ga kdaj prilaščal, ne da bi kdaj želel z njim upravljati, ga kdaj odvrniti od njegovega poslanstva. Mislim, da je to zelo pomembno kot preverjanje naše sposobnosti ljubiti in tudi naše sposobnosti, da znamo stopiti korak nazaj. Dober oče je dober takrat, kadar se zna ob primernem času umakniti, da se sin lahko pokaže s svojo lepoto, svojo enkratnostjo, svojimi odločitvami, s svojo poklicanostjo. V tem smislu se moramo v vsakem dobrem donosu odpovedati temu, da bi hoteli drugemu od zgoraj vsilili neko podobo, pričakovanje, neko vidnost, popolno in stalno zapolnjevanje prizorišča s pretiranim nastopaštvom. Jožefovska lastnost, da znamo stopiti ob stran, to je ponižnost in tudi sposobnost stopiti v drugo vrsto, je morda najbolj odločilen vidik ljubezni, ki jo Jožef kaže v odnosu do Jezusa. V tem smislu je pomembna, drznil bi si reči bistvena osebnost v Jezusovem življenju ravno zato, ker se zna na določeni točki izmuzniti s prizorišča, da bi Jezus lahko zasijal v vsej svoji poklicanosti, v vsem svojem poslanstvu. Ob Jožefovi podobi se moramo vprašati, če smo sposobni narediti korak nazaj in omogočiti drugemu, predvsem tistim, ki so nam zaupani, da v nas najdejo oporno točko, nikoli pa oviro.

Večkrat ste razkrili, da je očetovstvo danes v krizi. Kaj lahko storimo, kaj lahko stori Cerkev, da vrnemo moč odnosu oče-sin, ki je za družbo bistvenega pomena?
Ko premišljujemo o Cerkvi, si jo vedno predstavljamo kot Mati, in to nikakor ni zgrešeno. Tudi sam sem v teh letih zelo vztrajal pri tem pogledu, saj je način uresničevanja materinstva Cerkve usmiljenje, se pravi tista ljubezen, ki rojeva in preraja za življenje. Mar odpuščanje in sprava nista način, s katerim se ponovno postavimo na noge? Ali ni to način, s katerim ponovno prejmemo življenje, ker dobimo drugo možnost? Cerkev Jezusa Kristusa lahko obstaja samo preko usmiljenja! Vendar moramo imeti pogum, da rečemo, da Cerkev ne sme biti samo materinska, ampak tudi očetovska. Poklicana je, da opravlja očetovsko, ne pa paternalistično službo. In ko pravim, da mora Cerkev ponovno pridobiti ta očetovski vidik, mislim na čisto očetovsko sposobnost, da sinove postavi v situacijo, ko morajo prevzeti svoje odgovornosti, uresničevati svojo svobodo in sprejemati odločitve. Če nas usmiljenje po eni strani celi, zdravi, tolaži, opogumlja, se po drugi strani Božja ljubezen ne omeji zgolj na odpuščanje, ozdravljanje, ampak nas Božja ljubezen sili, da sprejmemo odločitve, da odrinemo na globoko.

Včasih se zdi, še bolj v tem času pandemije, da bo strah ohromil polet…
Da, to zgodovinsko obdobje zaznamuje nesposobnost sprejeti velike odločitve v svojem življenju. Naše mlade je pogosto strah, da bi se odločili, da bi izbrali, da bi stopili v igro. Cerkev je takšna ne le takrat, ko pravi da ali ne, ampak predvsem kadar spodbuja in omogoča velike odločitve. Vsaka odločitev ima vedno posledice in tveganja, toda včasih smo zaradi strahu pred posledicami in tveganji ohromljeni in nam ne uspe nič ne narediti in ne odločiti se. Resnični oče ti ne pravi, da bo vedno vse dobro, ampak da se boš tudi takrat, ko se boš znašel v položaju, ko stvari ne bodo potekale dobro, lahko spoprijel in dostojanstveno živel tudi tiste trenutke, tudi tiste neuspehe. Zrele osebnosti ne spoznamo po zmagah, ampak po načinu, s katerim zna doživljati poraz. Ravno v doživetju padca in šibkosti spoznamo značaj nekega človeka.

Za vas je zelo pomembno duhovno očetovstvo. Kako so duhovniki lahko očetje?
Prej smo povedali, da očetovstvo ni samo po sebi razumljivo, da se ne rodimo kot očetje, ampak to kvečjemu postanemo. Prav tako se duhovnik ne rodi že kot oče, ampak se mora tega po malem naučiti, najprej tako, da samega sebe prepozna kot Božjega sina in potem tudi sina Cerkve. In Cerkev ni abstrakten pojem, je vedno obraz nekoga, konkretno stanje, nekaj, čemur lahko damo točno določeno ime. Svojo vero smo vedno dobili preko odnosa z nekom. Krščanska vera ni nekaj, česar bi se lahko naučili iz knjig ali s preprostim razmišljanjem, pač pa je vedno bivanjski prehod, ki gre skozi odnose. Tako se naša izkušnja vere vedno rojeva iz pričevanja nekoga. Zato se moramo vprašati, na kakšen način živimo hvaležnost v odnosu do teh ljudi, predvsem pa če ohranjamo tisto kritično sposobnost, da znamo razločevati tudi tisto, kar ni bilo dobro in je morda šlo skoznje. Duhovno življenje se ne razlikuje od človeškega življenja. Če je neki oče, človeško govorjeno, dober, ker pomaga sinu, da postane on sam, ko mu omogoča njegovo svobodo in ga spodbuja k velikim odločitvam, je prav tako neki duhovni oče dober, ne kadar stopi na mesto vesti ljudi, ki se mu zaupajo, ne kadar odgovarja na vprašanja, ki jih ti ljudje nosijo v srcu, ne kadar gospodari nad življenjem tistega, ki mu je zaupan, ampak kadar mu uspe nevsiljivo a odločno pokazati pot, preskrbeti različne ključe za razumevanje in pomagati v razločevanju.

Kaj je danes najbolj nujno, da bi dali moč tej duhovni razsežnosti očetovstva?
Duhovno očetovstvo je zelo pogosto dar, ki se rodi predvsem iz izkušenj. Duhovni oče lahko z drugimi deli ne toliko svoje teoretične sposobnosti, ampak predvsem svoje osebne izkušnje. Samo tako je lahko koristen nekemu sinu. V tem zgodovinskem trenutku je čutiti veliko potrebo po pomembnih odnosih, ki bi jih lahko opredelili kot duhovno očetovstvo, pa tudi – dovolite mi to reči – po duhovnem materinstvu, kajti vloga spremljanja ni izključno pravica moških ali samo duhovnikov. Veliko je dobrih redovnic, veliko Bogu posvečenih, pa tudi veliko laikov in laikinj, ki imajo toliko bogatih izkušenj, da jih lahko delijo z drugimi ljudmi. V tem smislu je duhovni odnos eden tistih odnosov, ki jih moramo v tem zgodovinskem trenutku močneje ponovno odkriti, ne da bi ga kdaj zamenjali z drugimi potmi psihološke ali terapevtske narave.

Med dramatičnimi posledicami covida je tudi za številne očete izguba službe. Kaj bi povedali tem očetom v stiski?
Zelo mi je blizu drama teh družin, teh očetov in mam, ki doživljajo posebno težavo, ki se je posebno zaradi pandemije še poslabšala. Verjamem, da se ni lahko soočiti s trpljenjem, ko ne moreš dati kruha svojim otrokom in čutiš na sebi odgovornost za življenje drugih. V tem smislu je moja bližina, pa tudi vsa podpora Cerkve tem ljudem, tem zadnjim. Mislim pa tudi na mnoge očete, na mnoge matere, na mnoge družine, ki bežijo pred vojnami, ki so odrinjene na meje Evrope in ne samo nje, ki doživljajo bolečino, krivico in jih nihče ne jemlje resno ali se namenoma ne meni zanje. Tem očetom in tem materam bi rad rekel, da so zame junaki, saj v njih odkrivam pogum nekoga, ki tvega svoje življenje zaradi ljubezni do svojih otrok, zaradi ljubezni do svoje družine. Tudi Marija in Jožef sta izkusila to izgnanstvo, to preizkušnjo, ko sta morala pobegniti v tujo deželo zaradi Herodovega nasilja in njegove oblasti. To trpljenje ju zbližuje s temi brati, ki danes trpijo zaradi istih preizkušenj. Ti očetje se z zaupanjem obračajo na sv. Jožefa, ker vedo, da je kot oče tudi sam doživljal isto preizkušnjo, isto krivico. Vsem njim in njihovim družinam bi rad rekel, naj se ne čutijo same! Papež se jih vedno spominja in jim bo, kolikor bo mogoče, še naprej dajal glas in jih ne bo pozabil.