Sveti oče ob 40-letnici Centra Astalli: begunci, upanje za vedno večji »mi«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Prireditve so se udeležili papežev vikar za rimsko škofijo, kardinal Angelo De Donatis, kardinal Michael Czerny, podtajnik Oddelka za migrante in begunce pri Dikasteriju za služenje celostnemu človeškemu razvoju, predsednik pokrajine Lacij Nicola Zingaretti ter rimski župan Roberto Gualtieri.

Sporočilo papeža Frančiška

Dragi Duclair, Nathaly, Haider, vas in vse begunce, ki so v teh zadnjih štiridesetih letih prišli v Italijo in jih je spremljal Center Astalli, naj dosežejo te besede bližine.
Vaše zgodbe so zgodbe moških in žensk, ki so podelili del poti s Centrom Astalli, z Jezuitsko službo za begunce v Italiji – včasih je bil kratek, včasih zelo dolg; v odnosu in medsebojnem poznavanju ste našli smisel in moč za prizadevanje na poti proti svobodi.

Številka štirideset je v Svetem pismu pomenljiva in se večkrat pojavlja. Ko pomislim na vas, mi gotovo pride na misel izraelsko ljudstvo, ki 40 let hodi v puščavi, preden vstopi v obljubljeno deželo. Ko je bilo osvobojeno suženjstva, je potrebovalo čas ene generacije, da se je oblikovalo kot ljudstvo, z nemalo težavami. Tudi v primeru zadnjih 40. let zgodovine človeštva ni šlo za linearno napredovanje: število oseb, ki so primorane bežati iz lastne dežele, nenehno raste.

Mnogi izmed vas so morali pobegniti iz življenjskih pogojev, podobnih suženjstvu, katerega osnova je pojmovanje človeške osebe, ki je prikrajšana za lastno dostojanstvo in obravnavana kot predmet.
Veste, kako strašna in nizkotna je lahko vojna; veste, kaj pomeni živeti brez svobode in pravic; nemočno opazujete, ko se vaša zemlja izsušuje, ko vaša voda postaja onesnažena in nimate druge možnosti, kot da se podate na pot proti varnemu kraju, kjer bi uresničili sanje, upanja; kjer bi svoje talente in sposobnosti dobro izkoristili.

Žal odhod na pot v mnogih primerih ni pomenil prave osvoboditve, prepogosto naletite na puščavo človeštva, z brezbrižnostjo, ki je postala globalna in ki siromaši odnose med ljudmi.

Zgodovina je v teh zadnjih desetletjih pokazala znamenja vračanja v preteklost: na različnih koncih sveta se znova razvnemajo konflikti (vaš izvor nam to zelo dobro pove), nacionalizmi in populizmi se znova pojavljajo na različnih zemljepisnih širinah; gradnja zidov in vračanje migrantov v kraje, ki niso varni, se zdita edina rešitev, ki so jo vlade sposobne sprejeti, da bi lahko obvladale človeško mobilnost.

V teh štiridesetih letih in v tej puščavi pa je bilo vendar veliko let upanja, ki nam omogočajo, da lahko sanjamo, da hodimo skupaj kot novo ljudstvo »proti vedno večjemu mi«.
Predvsem vi, dragi begunci, ste znamenje in obličje tega upanja. V vas je hrepenenje po polnem in srečnem življenju, ki vas podpira, da pogumno soočate konkretne okoliščine in težave, ki se marsikomu lahko zdijo nepremostljive.
Ko vam je dana možnost, nam podarite nepogrešljive besede, da bi spoznali, razumeli, ne ponavljali napak preteklosti, spremenili sedanjost in gradili prihodnost miru.

Znamenje tega upanja so tudi zgodbe mnogih moških in žensk dobre volje, ki so v teh štiridesetih letih Centru Astalli podarili čas in moči: na tisoče oseb, ki so med seboj zelo različne, vendar združene v želji po bolj pravičnem svetu, kjer imajo resnično vsi dostojanstvo in pravice. Kakor sem spomnil v okrožnici Fratelli tutti: »Zgodba usmiljenega Samarijana se ponavlja […] Jezus nam ne predstavlja alternativ […] Zaupa v boljšo stran človeškega duha in jo s priliko opogumlja, naj se oklene ljubezni, pomaga trpečemu in prispeva k družbi, vredni tega imena.« (št. 71)

Zato z zaupanjem zremo v prihodnost, sanjamo, da bi lahko živeli skupaj kot ljudstvo, ki je svobodno, ker je solidarno; ki zna ponovno odkriti skupnostno razsežnost svobode; kot združeno ljudstvo, ne uniformno, raznoliko v bogastvu različnih kultur. Zdaj je tudi za nas prišel čas, da bi živeli v obljubljeni deželi, v deželi solidarnosti, ki nas postavlja v služenje drug drugemu; je čas skupnega doma, ki ga tvorijo bratska ljudstva.

Obrazi žensk in moških, ki si sledijo na tej razstavi in se nanašajo na točno določena imena in zgodbe ljudi, ki so jih sprejeli v Centru Astalli ter dajejo vpogled v zamegljene obrise nekaterih krajev v mestu Rim, govorijo o želji, da bi bili dejavni del mest kot prostora skupnega življenja; protagonisti s polnim državljanstvom skupaj s številnimi drugimi moškimi in ženskami pri izgradnji solidarnostnih skupnosti.

Iskrena želja ob tej obletnici je torej ta, da bi se resnično uresničila »kultura srečanja« ter da bi bili kot ljudstvo navdušeni, da bi se želeli srečati, iskati skupne točke, graditi mostove, načrtovati nekaj, v kar bodo vključeni vsi. Naj to postane težnja in slog življenja, kakor sem spomnil v okrožnici Fratelli Tutti (prim. št. 216). To bo obljubljena dežela za vse.

Naj nad vami, nad Centrom Astalli in nad celotno Jezuitsko službo za begunce bdi p. Arrupe.