Scholas Occurrentes. Papež: Begunci niso številke. So naši bratje in sestre

Andreja Červek – Vatikan

Na srečanju s papežem je bilo navzočih petdeset mladih, starih od 16 do 27 let, ki pripadajo različnim kulturam in veroizpovedim ter prihajajo iz različnih socialno-ekonomskih okolij: begunci, prosilci za azil, študenti prestižnih univerz in mladi, ki so izključeni iz izobraževalnega sistema. Sveti oče si je najprej ogledal gledališko predstavo »Obrazi pandemije«, ki je govorila o posledicah pandemije v življenju mladih. Seveda pa je osrednji del srečanja bil namenjen pogovoru o svetu, ki si ga želijo mladi, o tem, kako njihove poglede spremeniti v konkretna dejanja, ki jih bodo izvajali po vrnitvi v svoje države, in kako je pandemija v njih prebudila novo zavest.

Psihologija brezbrižnosti

Zbranim je svojo izkušnjo begunca opisal Austen, ki je leta 1994 s svojo družino pobegnil iz Ruande, da bi se rešil pred genocidom. Pristal je v Kongu, kjer je postal del mreže Scholas Occurrentes. »Svoja srca moramo odpreti za življenje beguncev. To ni oseba, ki se jo proda za turizem v neko drugo državo, ni nekdo, ki je pobegnil zaradi trgovskih razlogov. Gre za nekoga, ki je pobegnil, da bi živel, in tvega svoje življenje, da bi živel,« je dejal in tako na svetlo postavil še eno zgodbo o tragičnih dogodkih, ki jih tudi danes živijo begunci, žrtve odmetavanja in brezbrižnosti.

»Naš egoizem nas vodi v to psihologijo brezbrižnosti,« je dejal papež. »Ja, dobro – beremo – potopilo se jih je 110, ker se je čoln v Sredozemlju prevrnil; Sredozemlje, ki postaja največje pokopališče na svetu.«

Ženske, ki se jih prodaja kot blago

Papež je spomnil tudi na včerajšnji svetovni dan boja proti nasilju nad ženskami: »Danes je življenje begunca zelo težko. Seznanil sem se, kaj se dogaja na libijski obali s tistimi, ki se vrnejo nazaj, ki padejo v roke mafije in se jih izkorišča, muči, ženske se prodaja. Ve, ženske, si lahko predstavljate, kaj pomeni biti prodana kot trgovsko blago. To se danes dogaja dekletom, kot ste ve, mladim materam.«

Ne številke, ampak bratje in sestre

Kot je poudaril papež, ne gre za številke, ampak za naše brate in sestre: »Begunci, ki tvegajo svoje življenje, ko bežijo; tvegajo svoje življenje v Sredozemskem morju, Egejskem morju, Atlantiku, ko gredo proti Kanarskim otokom. Ti begunci imajo samo eno obsesijo: oditi, oditi, oditi.« Povabil je, naj se to problematiko obravnava s človeškega vidika: »Ko govorimo o beguncih, ne govorimo o številkah; govorimo o naših bratih in sestrah, ki so morali zbežati. Nekateri med njimi pa niso mogli in se jih je zajelo v ta koncentracijska taborišča, ki obstajajo. Govorim o libijski obali. O trgovcih, tistih istih, ki jih vkrcajo, in jih potem spet sprejmejo, ko se jih pošlje nazaj. Gre za zelo težki trenutek, biti begunec pomeni hoditi brez varnih tal pod nogami, hoditi, ne da bi se vedelo kam.«

Ne se pustite vkleniti

Sveti oče je dejal, da je pred kratkim prebral knjigo z naslovom Hermanito. Pripoveduje zgodbo o dečku, ki gre za mlajšim bratom, da bi prišel v Evropo. »Srečal sem veliko beguncev, ki so mi povedali, koliko časa so potrebovali, da so prispeli v Evropo: leta, dve ali tri leta so bežali in hodili. Življenje begunca pomeni živeti na ulici, a ne na tvoji ulici, ne na ulici tvojega mesta, ampak na ulici življenja, kjer si spregledan, teptan, obravnavan kot nič.«

Frančišek je mlade povabil, naj so hvaležni za življenje, ki ga imajo, da niso prisiljeni bežati iz svoje domovine. »Bodite pazljivi, da ne bi postali vklenjeni v to samo domovino, kulturno vklenjeni,« je dejal. »Naučiti se pobegniti in zaporov, ki ti jih ponujajo že določene socialne navade, kar je socialno korektno. Včasih te vklenejo z obnašanji, ki so toga, ki ti preprečujejo čutiti, preprečujejo ti čutiti. Begunec beži, ker čuti, čuti svobodo, čuti pravičnost, ima občutenja.«

Mlade je spodbudil, naj pustijo svojim čustvom, da rastejo, saj jih bodo tako lahko pozneje razločevali, ne da bi jih skrivali: »Če skrivate svoja čustva, bodo eksplodirala – in to slabo – v družbena obnašanja, ki jih vidimo vsak dan. Če pustite svojim čustvom, da pridejo na plano, ste jih obvezani razločevati in jih sprejeti in to vam bo dalo zrelost.«

Sposobnost za srečanje drugega

Podobno se je papež odzval na razmišljanje dveh mladih, ki sta o Scholas Occurrentes dejala, da ni zgolj neko združenje, ampak družina. Po Frančiškovih besedah skupnost ostaja živa s srečanji: »Ko izgubimo to sposobnost za srečanje drugega, okamenimo, to je: duša okameni, srce okameni. In pademo v tisto, kar je družbeno korektno, kar so toge in trde geste brez originalnosti. In ko ni originalnosti, je kakor da bi se odžejali z destilirano vodo – poskusite, ničesar nima v sebi.«

Krik po pomoči

»Ustvarjalnost je tveganje, a skupnost brez ustvarjalnosti je maska kot tale,« pri čemer je papež pokazal na masko, ki jo je imel v roki. Bila je namreč del predstave »Obrazi pandemije«, ki so mu jo mladi uprizorili na začetku srečanja. »Vsi imajo nek razcep ne samo na obrazu, ampak tudi v srcu. In kjer so čustva ugasnjena, kjer so ugasnjeni notranji motorji, tam se počne tisto, kar je zapovedano, kar je predpisano, kar družbeno vsi počnejo. In tako se izgubi osebnost.«

Seveda se včasih kdo nečemu ali nekomu upira in stopi »na drugo stran«, a gre za krik po pomoči. »Ko vidimo mladega, ki povzroča težave, gre na drugo stran, je to zato, ker na nek način želi pritegniti pozornost. Ne vedno v slabem smislu besede. Prosi za pomoč v družbi, ki ima prazen obraz, beli obraz, politično korekten. A na zunaj so vsi obrazi enaki. Kje pa je vaše srce?«

Med zbranimi tudi italijanski minister Bianchi

Sicer pa je papeža in ostale zbrane na srečanju nagovorila tudi s. Palma, ena od učiteljic, ki ji je papež v šali dejal, da »obstaja nevarnost, da Scholas pride v samostane«. Pripovedovala je o svoji izkušnji v Scholas Occurrentes, ki utrjuje njen način poučevanja. Navzoč pa je bil tudi italijanski minister za izobraževanje Patrizio Bianchi, ki je dogodek označil za »dan sreče«, pri tem pa spomnil na dan, posvečen boju proti nasilju nad ženskami: »To je dvakrat pomembno,« je zatrdil. »Gradimo lahko skupnost bratov in sester. Graditi mrežo šol smisla, ki ga želimo razširiti za vse. Kakšnega smisla? Smisla naklonjenost. Če gradimo šolo iz ljubeče naklonjenosti, lahko zgradimo skupnost, premagamo pandemijo, zgradimo načine za skupno življenje.«