Papeževa zahvala tistim, ki so pomagali okuženim z virusom hiv in obolelim za aidsom

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

O’Loughlin je sodelavec jezuitske revije America in je pred kratkim izdal knjigo z naslovom Skrito usmiljenje: aids, katoličani in neizrečene zgodbe o sočutju ob soočanju s strahom (op. prev., Hidden Mercy: AIDS, Catholics and the Untold Stories of Compassion in the Face of Fear). Sveti oče se je novinarju v kratkem sporočilu zahvalil, da je »osvetlil življenja in pričevanja številnih duhovnikov, redovnic in laikov, ki so se odločili, da bodo spremljali, podpirali in pomagali bratom in sestram, okuženim z virusom hiv in bolnikom z aidsom.« S svojim delom so tvegali svoj poklic in ugled. »Namesto brezbrižnosti, odtujenosti in celo obsojanja,« nadaljuje papež, »so ti ljudje dopustili, da se jih je dotaknilo Očetovo usmiljenje in da je začelo delovati tudi v njihovem življenju; usmiljenje, ki je diskretno, tiho in skrito, še vedno pa sposobno podpirati in povrniti življenje in zgodovino vsakomur izmed nas.«

Sodbe in predsodki

Oskrba in pomoč bolnikom z aidsom, vključno z duhovno oskrbo, je danes del poslanstva Cerkve, vendar pa v preteklosti ni bilo vedno tako. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so pri nekaterih bolnikih v Združenih državah Amerike odkrili to novo smrtonosno bolezen, ki je bila v zgodnji fazi asimptomatična in zelo nalezljiva, se je v družbi hitro razširil strah. Posledično je prišlo do diskriminacije in stigmatizacije vseh okuženih.

Posebej izpostavljene homoseksualne osebe

V New Yorku, kjer je bila stopnja okužb posebej visoka, so bolnike z aidsom včasih v bolnišnicah celo zavračali. To je prizadelo predvsem istospolno usmerjene, saj je bilo med njimi daleč največ primerov okuženih in obolelih. Na začetku se je to odražalo tudi v imenu bolezni, saj se je govorilo o sindromu imunske pomanjkljivosti, povezane s homoseksualnostjo. Dolgo časa je bil aids etiketiran kot »gejevska kuga«, mnoge homoseksualne osebe so dobile odpoved službe, ponekod so jih zavračali v župnijah, ker so mnogi cerkveni predstavniki virus opredelili kot »Božjo kazen za nemoralno spolno vedenje«.

Novo ime: sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti

To mnenje je veljalo več let, tudi po tem, ko bolniki niso bili le homoseksualne osebe, narkomani in hemofiliki. Leta 1982 je bolezen dobila novo ime, aids (Acquired Immuno Deficiency Syndrome/Sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti).

Delo Matere Terezije

V to ozračje zavračanja in strahu je posegla Mati Terezija. Na božič leta 1985 se je ustanoviteljica misijonark ljubezni obrnila na tedanjega newyorškega nadškofa, kardinala Terencea Cooka in odprla ustanovo Dar ljubezni (Gift of Love), ki je bila namenjena sprejemu in zdravljenju bolnikov z aidsom. Mnogo let kasneje se je svetnica teh začetkov spominjala z naslednjimi besedami: »Začeli smo s petnajstimi posteljami za toliko bolnikov. Prvi so bili štirje mladi, ki sem jih uspela vzeti iz zapora, ker niso hoteli umreti tam. Pripravila sem jim majhno kapelico, da bi se lahko ti mladi, ki morda nikoli niso bili blizu Jezusu ali pa so se morda od njega oddaljili, če bi hoteli, ponovno približali Jezusu. Postopoma so se, hvala Bogu, njihova srca omehčala,« je nadaljevala redovnica in povedala zgodbo o srečanju z enim izmed fantov: v zadnji fazi bolezni bi ga morali premestiti v bolnišnico, vendar jo je prosil, da bi ostal blizu njej in Jezusu, ker so ga njegove bolečine v glavi, hrbtu in sklepih spominjale na trpljenje križanega Kristusa.

Redovnice, redovniki, duhovniki, laiki

Primer Matere Terezije ostaja morda najbolj znan primer, vendar pa je bilo pred in za njo veliko redovnic, pa tudi duhovnikov, redovnikov in laikov, ki so se posvetili pomoči in skrbi za bolnike, zlasti v Združenih državah Amerike in predvsem v letih 1982-1996, ko je bil zabeležen vrhunec epidemije. Poleg tega dela dejavne ljubezni so se morali boriti tudi proti sodbam in predsodkom.

Predstavitev papežu in njegov odgovor

Njihove zgodbe, predvsem zgodba redovnice medicinske sestre Carol Baltosiewich, ki je bila ena izmed prvih, ki je delala na tem področju in se spopadala s tistimi, ki so kritizirali njeno delo, so zapisane v O’Loughlinovi knjigi na podlagi zbranih intervjujev. Novinar se je odločil, da bo pisal papežu in mu predstavil svoje delo, sveti oče pa mu je poslal prej omenjen odgovor, o katerem so poročali nekateri ameriški časopisi. Med drugim je sveti oče zapisal tudi besede iz 25. poglavja Matejevega evangelija: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti; tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.«

Bližina svetega očeta

Naj spomnimo, da je papež Frančišek leta 2008, ko je bil še nadškof v Buenos Airesa, na veliki četrtek umil noge 12 osebam, okuženim z virusom hiv in obolelim za aidsom. Januarja 2019 je med apostolskim potovanjem v Panamo, kjer se je udeležil svetovnega dneva mladih, obiskal ustanovo Dom dobrega Samarijana, kjer skrbijo za večje število okuženih z virusom hiv. Tedaj je poudaril, da nam dobri Samarijan kaže, »da je bližnji v prvi vrsti oseba, nekdo s konkretnim, resničnim obrazom in ne nekdo, ki bi se mu morali izogniti in ga ignorirati, ne glede na njegovo situacijo.«