Išči

Vatican News

Papeževo video sporočilo za drugo fazo IV. svetovnega srečanja ljudskih gibanj

Papež Frančišek se je z dolgim in izčrpnim video sporočilom udeležil druge faze IV. svetovnega srečanja ljudskih gibanj, ki je potekala v soboto, 16. oktobra, od 14. ure naprej po srednjeevropskem času.

Papež Frančišek - Vatikan

Video sporočilo za srečanje ljudskih gibanj

Sestre, bratje, dragi družbeni poeti!

1. Dragi družbeni poeti
Všeč mi je, da vam pravim »družbeni poeti«. Ker ste družbeni poeti, kolikor imate sposobnost in pogum, da ustvarjate upanje tam, kjer se kažeta samo odmetavanje in izključevanje. Poezija pomeni ustvarjalnost in vi ustvarjate upanje. S svojimi rokami znate skovati dostojanstvo vsakogar, dostojanstvo družin in celotne družbe z zemljo, hišo in delom, s skrbjo in skupnostjo. Hvala vam, ker je vaša predanost beseda z avtoriteto, ki je sposobna zanikati tiha in tolikokrat »vljudna« zavračanja, ki ste jim bili podvrženi ali katerim so podvrženi toliki naši bratje. Ko pa mislim na vas, verjamem, da je vaša predanost predvsem napoved upanja. Ko vas vidim, me to spominja, da nismo obsojeni ne na ponavljanje in ne na graditev prihodnosti, ki bi bila utemeljena na izključevanju in neenakosti, na odmetavanju ali brezbrižnosti; kjer bi bila kultura privilegija nevidna in neukrotljiva moč, izkoriščanje in zloraba pa kot običajen način preživetja. Ne! Vi znate to zelo dobro razglašati. Hvala.

Hvala za video, ki smo ga pravkar pogledali. Bral sem razmišljanja tega srečanja, pričevanje o tem, kar ste doživeli v teh časih stiske in tesnobe, povzetke vaših predlogov in vaših želja. Hvala. Hvala, da morem biti udeležen v zgodovinskem procesu, skozi katerega greste, in hvala, ker ste z mano delili ta bratski pogovor, ki skuša videti veliko v majhnem in majhno v velikem, pogovor, ki se rojeva na obrobjih, pogovor, ki doseže Rim in v katerem vsi čutimo, da smo povabljeni in pozvani. »Za to, da bi se srečali in si vzajemno pomagali, potrebujemo dialog« (Okrožnica Vsi smo bratje, 198), in to zelo!

Zdelo se vam je, da trenutne razmere zaslužijo novo srečanje. Isto sem začutil tudi jaz. Čeprav nismo nikoli izgubili stika – mislim, da je minilo že šest let od zadnjega generalnega srečanja. V tem času se je zgodilo veliko stvari, veliko stvari se je spremenilo. Gre za spremembe, ki zaznamujejo točke brez vrnitve, prelomnice, križišče, kjer se mora človeštvo odločiti. Potrebni so novi trenutki srečanja, razločevanja in skupnega delovanja. Vsak človek, vsaka organizacija, vsaka država in ves svet morajo iskati te trenutke za razmišljanje, razločevanje in odločanje. Vračanje na prejšnje sheme bi bilo v resnici samomorilno in – če mi dovolite, da nekoliko prisilim besede – ekocid ter genocid. Po svoje tolmačim smisel besed.

V teh mesecih je veliko stvari, ki ste jih razkrili, postalo povsem očitnih. Pandemija je pokazala družbene neenakosti, ki prizadevajo naša ljudstva, ter razkrila – ne da bi prosila za dovoljenje ali opravičilo – mučne razmere številnih naših bratov in sester, tiste razmere, ki jih številnim mehanizmom post-resnice ni uspelo prikriti.

Veliko stvari, ki smo jih imeli za samo po sebi umevne, so se podrle kot hišica iz kart. Doživeli smo, kako se lahko naš način življenja od enega dneva do drugega drastično spremeni in nam na primer prepreči, da bi videli svoje domače, tovariše in prijatelje. V mnogih državah so se države odzvale. Poslušale so znanost in uspelo jim je postaviti meje za zagotovitev skupnega dobrega. Vsaj nekoliko jim je uspelo zavreti ta »velikanski mehanizem«, ki deluje skoraj avtomatsko, kjer so ljudstva in ljudje samo preprosto kolesje (prim. sv. Janez Pavel II., Okrožnica O skrbi za socialno vprašanje, 22).

Vsi smo doživljali bolečino zaprtja, toda vas je, kakor vedno, doletelo najslabše. V soseskah brez osnovne infrastrukture (kjer živite mnogi in kjer živijo milijoni in milijoni ljudi), je težko ostati doma; ne samo zato, ker ni na razpolago vse, kar je potrebno za izvajanje vsaj najmanjših ukrepov za oskrbo in zaščito, ampak preprosto zato, ker je soseska dom. Migranti, ljudje brez dokumentov, neformalni delavci brez stalnega dohodka so bili v številnih primerih prikrajšani za kakršno koli državno pomoč in onemogočeni, da bi opravljali svoje običajne naloge, kar je njihovo že tako silovito revščino še poslabšalo. Eden od izrazov te kulture brezbrižnosti je, da se zdi, da ta trpeča »tretjina« našega sveta ni dovolj zanimiva za velike medije in za oblikovalce mnenja. Ne pride na površje. Ostaja skrita, »pritajena«.

Omeniti želim tudi tiho pandemijo, ki že leta prizadeva otroke, najstnike in mlade vseh družbenih razredov; mislim, da se je v tem času osamitve še povečala. Gre za stres in za kronično tesnobo, povezano z različnimi dejavniki kot so hiperpovezljivost, izguba ali pomanjkanje obetov za prihodnost, ki se brez pravih stikov z drugimi – z družino, šolo, športnimi središči, oratoriji, župnijami – še poslabša; skratka, poslabša se zaradi pomanjkanja resničnega stika s prijatelji, kajti prijateljstvo je oblika, v kateri si ljubezen vedno znova opomore.

Očitno je, da je tehnologija lahko orodje dobrega in je orodje dobrega, ki omogoča pogovore, kot je ta, in toliko drugih stvari, nikoli pa ne more nadomestiti stika med nami, nikoli ne more nadomestiti skupnosti, v kateri se lahko ukoreninimo in v katerih naše življenje postane rodovitno.

Ko govorimo o pandemiji, ne moremo mimo vprašanja o biču prehrambene krize. Kljub napredku biotehnologije so milijoni ljudi prikrajšani za hrano, čeprav je bila na voljo. Dvajset milijonov ljudi več je bilo letos povlečenih na skrajne ravni prehranske negotovosti, kar pomeni veliko milijonov več. Huda revščina se je pomnožila. Cena hrane se je močno zvišala. Številke lakote so grozljive; mislim na  primer na države kot so Sirija, Haiti, Kongo, Senegal, Jemen, Južni Sudan; lakoto pa je čutiti tudi v številnih drugih državah revnega sveta, neredko pa tudi v bogatem svetu. Možno je, da letna umrljivost, vezana na lakoto, preseže umrljivost zaradi covida. Vendar to ni novica, ne ustvarja empatije.

Rad bi se vam zahvalil, ker ste bolečino drugih doživljali kot svojo. Pokazati znate obraz človečnosti, ki se ne gradi tako, da trpljenju ob sebi pokažeš hrbet, ampak v potrpežljivem, zavzetem in pogosto celo bolečem spoznavanju dejstva, da je drugi moj brat (prim. Lk 10,25-37) in da so njegove bolečine, njegove radosti in njegovo trpljenje tudi moje (prim. 2 Vatikanski koncil, Apostolska konstitucija O Cerkvi v sedanjem svetu, 1). Ne meniti se za tiste, ki so padli, pomeni ne meniti se za našo lastno človečnost, ki vpije v vsakem našem bratu.

Kristjani in nekristjani ste odgovorili Jezusu, ki je svojim učencem pred lačnimi ljudmi rekel: »Vi jim dajte jesti« (Mt 14,16). In kjer je bilo pomanjkanje, se je čudež pomnožitve ponovil v vas, ki ste se neutrudno borili, da nikomur ne bi manjkalo kruha (prim. Mt 14,13-21). Hvala!

Kot zdravniki, bolniške sestre in zdravstveno osebje na zdravstvenih okopih, ste dali svoja telesa na okope odrinjenih sosesk. Pred seboj imam, v narekovajih, veliko »mučencev« te solidarnosti, za katere sem zvedel od vas. Gospod bo to upošteval.

Če bi vsi, ki so se iz ljubezni skupaj borili proti pandemiji, mogli skupaj sanjati nov svet, kako bi bilo vse drugače! Skupaj sanjati.

2. Blaženi
Kot sem vam rekel v pismu, ki sem vam ga poslal lani, ste nevidna vojska; ste temeljni del človeštva, ki se bori z življenje spričo sistema smrti, v tej predanosti Gospodu, ki je navzoč med nami, da bi nam podaril svoje Kraljestvo. Ko nam je Jezus predstavil protokol, po katerem bomo sojeni – prim. Mt 25 – nam je dejal, da je odrešenje v skrbi za lačne, bolne, zapornike, tujce, skratka, v tem, da ga prepoznamo in mu služimo v vsem trpečem človeštvu. Zato čutim, da vam lahko rečem: »Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo« (Mt 5,6); blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji sinovi« (Mt 5,)9.

Želimo, da bi se ta blagor razširil, da bi prežel in mazilil vsak kotiček in prostor, kjer je življenje ogroženo. Kot ljudstvom, skupnosti, družini in celo posamično pa se nam dogaja, da se moramo soočiti s situacijami, ki nas ohromijo, kjer obzorje izgine in se zdi, da so se zmedenost, strah, nemoč in krivica polastile sedanjosti. Doživljamo tudi odpor do sprememb, ki jih potrebujemo in ki si jih želimo, odpor, ki je globok, zakoreninjen, ki presegajo naše moči in odločitve. Družbeni nauk Cerkve je to poimenoval »strukture greha«, za katere smo tudi mi poklicani, da jih spremenimo in jih ne moremo zanemariti, ko razmišljamo o načinu delovanja. Osebno spreobrnjenje je potrebno, nujno pa je tudi prilagoditi naše socialno-ekonomske modele, da bodo imeli človeški obraz, saj so ga številni modeli izgubili. Ko razmišljam o teh razmerah, postanem vztrajen v prošnjah. In začnem prositi. Prositi vse. In vse hočem prositi v Božjem imenu.

Velike laboratorije, naj liberalizirajo patente. Naj naredijo nekaj človeškega in omogočijo vsaki državi, vsakemu ljudstvu, vsakemu človeškemu bitju, da bo imelo dostop do cepiva. Obstajajo države, v kateri so bili cepljeni samo trije, štirje odstotki prebivalstva.

V Božjem imenu hočem prositi finančne skupine in mednarodne kreditne mehanizme, naj revnim državam omogočijo, da bodo zagotovile primarne potrebe svojega ljudstva in naj odpustijo dolgove, ki so bili tako pogosto sklenjeni v nasprotju z interesi ljudstev.

V Božjem imenu bi rad prosil velika gozdna, nepremičninska, kmetijsko-živilska podjetja, naj nehajo uničevati gozdove, mokrišča in gore, naj nehajo onesnaževati reke in morja, naj nehajo zastrupljati ljudstva in hrano.

V Božjem imenu bi rad prosil velika prehrambna podjetja, naj nehajo vsiljevati monopolistične strukture proizvodnje in razdeljevanja, ki napihujejo cene in si na koncu zadržijo kruh lačnega.

V Božjem imenu bi rad prosil izdelovalce in trgovce z orožjem, naj popolnoma opustijo svojo dejavnost, ki spodbuja nasilje in vojno, pogosto znotraj geopolitičnih iger, njihova cena pa so milijoni ljudi in preselitev.

V Božjem imenu bi rad prosil tehnološke velikane, naj nehajo izkoriščati človeško slabost in ranljivost ljudi zaradi dobička, ne da bi upoštevali, kako narašča sovražni govor, grooming (zavajanje mladoletnih na internetu), fake news (lažne novice), teorije zarote in politične manipulacije.

V Božjem imenu želim prositi telekomunikacijske velikane, naj liberalizirajo dostop do izobraževalnih vsebin in do izmenjave z učitelji preko internega, da se bodo revni otroci lahko izobraževali v razmerah karantene.

V Božjem imenu želim prositi komunikacijska sredstva, naj končajo z logiko post-resnice, dezinformacije, obrekovanja, klevetanja in bolestne privlačnosti škandalov in nemirov; naj skušajo prispevati k človeškemu bratstvu in empatiji z najbolj ranjenimi ljudmi.

V Božjem imenu želim prositi močne države, naj ustavijo agresijo, blokade in enostranske sankcije proti kateri koli državi na katerem koli koncu zemlje. Ne neokolonializmu. Konflikte je treba rešiti na večstranskih forumih kot so Združeni narodi. Videli smo že, kako se končajo posegi, invazije in enostranske okupacije, čeprav izvedene pod najbolj plemenitimi motivi ali krinkami.

Ta sistem s svojo neizprosno logiko dobička uhaja vsakemu človeškemu nadzoru. Čas je, da začnemo zavirati lokomotivo, ki je brez nadzora in nas pelje proti breznu. Še imamo čas.

Vlade na splošno, politike vseh strank, želim prositi, skupaj z ubogimi naše zemlje, naj zastopajo svoja ljudstva in delajo za skupno dobro. Želim jih prositi za pogum, da bodo pogledali svoje ljudstvo, da bodo ljudem pogledali v oči, in za pogum, da bodo vedeli, da je dobro nekega ljudstva veliko več kot soglasje med strankami (prim. Apostolska konstitucija Veselje evangelija, 218). Naj se varujejo, da bi poslušali samo gospodarske elite, ki so zelo pogosto samo glasnice površnih ideologij, ki se izogibajo resničnim vprašanjem človeštva. Naj bodo v službi ljudi, ki zahtevajo zemljo, dom, delo in dobro življenje. Tisto staroselsko »dobro življenje«, ki ni »dolce vita« ali »dolce far niente«, ne. Tisto človeško dobro življenje, ki nas postavlja v soglasje z vsem človeštvom, z vsem stvarstvom.

Želim prositi tudi vse nas, verske voditelje, da ne bi nikoli uporabljali Božjega imena za netenje vojn ali državnih udarov. Bodimo blizu ljudem, delavcem, ponižnim in se borimo skupaj z njimi, da bo celovit človeški razvoj postal resničnost. Postavljajmo mostove ljubezni, da glas obrobja s svojim jokom, pa tudi s svojim petjem in svojim veseljem, ne bo povzročal strahu, ampak empatijo v preostali družbi. Zato vztrajam v prošnjah.

Skupaj se moramo soočiti s populističnimi govori nestrpnosti, ksenofobije, aprofobije – ki je sovraštvo do revnih – kakor tudi tistih, ki nas vodijo v brezbrižnost, v meritokracijo in individualizem; te govorance služijo samo delitvi naših ljudstev in spodkopavanju in nevtraliziranju naših pesniških sposobnosti, sposobnosti, da bi sanjali skupaj.

3. Sanjajmo skupaj!
Bratje in sestre, sanjajmo skupaj! Ker to prosim z vami, skupaj z vami, vam želim posredovati nekaj razmišljanj o prihodnosti, ki jo moramo graditi in sanjati. Dejal sem razmišljanj, vendar bi morda moral reči sanj, saj v tem trenutku ne zadoščajo glava in roke, potrebujemo tudi srce in domišljijo: moramo sanjati, da se ne bi vračali nazaj. Uporabiti moramo tisto zelo odlično človeško sposobnost, ki je domišljija, tisti prostor, kjer se inteligenca, intuicija, izkušnja in zgodovinski spomin srečajo, da ustvarjamo, sestavljamo, si drznemo in tvegamo. Sanjajmo skupaj, saj so ravno sanje o svobodi, enakosti, pravičnosti in dostojanstvu, sanje o bratstvu izboljšale svet. Prepričan sem, da gredo skozi te sanje Božje sanje o vseh nas, ki smo njegovi otroci.

Sanjajmo skupaj, sanjajte med seboj, sanjajte z drugimi. Vedite, da ste poklicani, da bi sodelovali pri velikih procesih spremembe, kot sem vam dejal v Boliviji: »Prihodnost človeštva je v veliki meri v vaših rokah, v vaši sposobnosti organiziranja in pospeševanja ustvarjalnih alternativ« (Govor ljudskim gibanjem, Santa Cruz de la Sierra, 9. julija 2015). V vaših rokah je.

»Vendar je to nedosegljivo,« bo kdo rekel. Res je, imajo pa sposobnost, da nas spravijo v gibanje, da nas postavijo na pot. In prav tam je vsa vaša moč, vsa vaša veljava. Ker ste sposobni preseči kratokovidna samoopravičevanja in človeško konvencionalnost, ki jim uspe samo še naprej opravičevati stvari, kakršne so. Sanjajte! Sanjajte skupaj. Ne zapadajte v to trdo in izgubljajočo sprijaznjenost z usodo … Tango to dobro izrazi: »Daj no, vse je v redu! Saj je vse isto. Tam doli, v peklu se bomo srečali!« Ne, ne, prosim vas, ne nasedajte. Sanje so vedno nevarne za tiste, ki branijo status quo, ker postavijo pod vprašaj ohromelost, ki jo skušata vsiliti sebičnost močnega in konformizem slabotnega. Gre za nekakšen nesklenjen dogovor, ki je nezaveden: dogovor med sebičnostjo močnih in konformizmom slabotnih. Vendar ne more biti tako. Sanje presegajo ozke meje, ki so nam vsiljene, in nam ponujajo nove možne svetove. Ne govorim o plitvih fantazijah, ki dobro življenje zamenjujejo z zabavo, ki ni nič drugega kot zapravljanje časa, da bi zapolnili praznino smisla in tako ostali na milost in nemilost prepuščeni trenutni ideologiji. Ne, ne gre za to, ampak moramo sanjati o tistem dobrem življenju v sozvočju z vsem človeštvom in s stvarstvom.

Katera pa je ena največjih nevarnosti, s katero se moramo soočiti danes? V svojem življenju – nimam petnajst let, imam določene izkušnje – sem lahko doumel, da iz neke krize ne pridemo enaki. Iz krize pandemije ne bomo prišli enaki: ali bomo prišli boljši ali bomo prišli slabši, ne bomo pa taki kot prej. Nikoli ne bomo ven prišli enaki. Danes se moramo skupaj, vedno skupaj, lotiti tega vprašanja: »Kako bomo prišli iz te krize? Boljši ali slabši? Seveda bi radi ven prišli boljši, vendar moramo za to pretrgati vezi s tem, kar je lahko, in z nedejavnim sprejemanjem, da »ni druge možnosti«, da je »to edini možni sistem«, te vdanosti, ki nas uničuje, ki nas vodi v zatekanje v »reši se, kdor se more.« In zaradi tega moramo sanjati. Skrbi me dejstvo, da se v času, ko smo še vedno ohromljeni, že začenjajo projekti za ponovno obratovanje iste družbenoekonomske strukture, kot smo jo imeli prej, ker je to lažje. Odločimo se za težavno pot, pridimo ven boljši.

V Vsi smo bratje sem uporabil priliko o Usmiljenem Samarijanu kot najjasnejšo predstavitev te angažirane odločitve v evangeliju. Neki prijatelj mi je dejal, da določena kulturna industrija lik usmiljenega Samarijana povezuje z napol neumno osebo. Gre za potvarjanje, ki povzroča depresivni hedonizem, s katerim nameravajo nevtralizirati preoblikovalno silo ljudstev, zlasti mladih.

Veste, kaj mi prihaja na misel sedaj, skupaj z ljudskimi gibanji, ko mislim na usmiljenega Samarijana? Veste, kaj mi prihaja na misel? Protesti zaradi smrti Georga Floyda. Jasno je, da to vrsto odziva na družbeno, rasno ali mačistično krivico lahko zmanipulirajo ali instrumentalizirajo politične mahinacije ali podobne stvari: bistveno pa je, da je tam, v tej manifestaciji proti tisti smrti, bil »kolektivni samarijan« (ki nikakor ni bil neumen!). To gibanje ni šlo mimo, ko je videlo ranjeno človeško dostojanstvo, ki ga je prizadela zloraba moči. Poleg tega, da so ljudska gibanja družbeni poeti, so tudi »kolektivni samarijani«.

V teh procesih je toliko mladih, da čutim upanje…; vendar pa je veliko drugih mladih, ki so žalostni, ki se morajo morda zaradi tega, da bi v tem svetu nekaj začutili, zateči k poceni tolažbam, ki jih ponuja potrošniški in omamljajoči sistem. In drugi – žalostno je – drugi se odločijo, da odidejo iz sistema. Statistke mladoletniških samomorov niso objavljene v celoti. To kar delate, je zelo pomembno, vendar je pomembno tudi, da vam uspe okužiti sedanje in prihodnje generacije s tem, kar vam razvnema srce. Pri tem imate dvojno delo ali odgovornost. Da kot usmiljeni Samarijan ostanete pozorni do vseh tistih, ki so ranjeni ob poti, istočasno pa zagotovite, da se jih še veliko več poveže v takem odnosu: ubogi in zatirani na zemlji to zaslužijo, naš skupni dom to zahteva.

Ponuditi želim nekaj namigov. Družbeni nauk Cerkve nima vseh odgovorov, ima pa nekatera načela, ki lahko pomagajo na tej poti konkretizirati odgovore in pomagati tako kristjanom kot nekristjanom. Včasih sem presenečen, da se vsakič, ko spregovorim o teh načelih, nekateri začudijo, nato pa papeža uvrstijo v vrsto pridevkov, ki se uporabljajo, da bi vsak razmislek zmanjšali zgolj na uporabo pridevnikov, ki jemljejo dobro ime. To me ne jezi, žalosti me. To je del post-resničnega, spletke, ki skuša razveljaviti vsako humanistično raziskavo, ki bi bila alternativa za kapitalistično globalizacijo; to je del kulture odmetavanja in del tehnokratske paradigme.

Načela, ki jih razlagam, so pretehtana, humana, krščanska, zbrana v kompendiju, ki ga je pripravil tedanji Papeški svet za »pravičnost in mir«. To je majhen priročnik družbenega nauka Cerkve. In včasih, ko papeži, bodisi jaz, Benedikt, Janez Pavel II., kaj rečemo, se najdejo ljudje, ki so začudeni: »Od kod je to vzel?« To je tradicionalni nauk Cerkve. Na tem področju je veliko nevednosti. Načela, ki jih razlagam, so v tej knjigi, v četrtem poglavju. Rad bi nekaj razjasnil: vključena so v ta kompendij, ki ga je hotel sv. Janez Pavel II. Vam in vsem družbenim, sindikalnim, verskim, političnim in podjetniškim voditeljem priporočam, da ga preberete.

V četrtem poglavju tega dokumenta najdemo načela, kot so prednostna odločitev za uboge, univerzalni namen dobrin, solidarnost, subsidiarnost, soudeležba, skupno dobro, ki so konkretni posredniki za uresničevanja vesele novice evangelija na družbeni in kulturni ravni. Žalosti me, kadar se nekateri bratje v Cerkvi jezijo, če spomnimo na te usmeritve, ki pripadajo celotnemu izročilu Cerkve. Vendar papež ne more drugače, kot da spominja na ta nauk, čeprav je zelo pogosto ljudem v nadlego, saj v igri ni papež ampak evangelij.

V tem kontekstu bi rad na kratko povzel nekatera načela, na katera računamo pri nadaljevanju svojega poslanstva. Omenil bom dve ali tri, ne več. Eno je načelo solidarnosti. Solidarnost ne samo kot moralna krepost, ampak kot družbeno načelo, načelo, ki se skuša soočiti s krivičnimi sistemi, da bi zgradilo kulturo solidarnosti, ki izraža – pravi dobesedno Kompendij – »trdno in vztrajno odločnost, da si bomo prizadevali za skupno dobro« (št. 193).

Drugo načelo je spodbujati in pospeševati soudeležbo in subsidiarnost med gibanji in med ljudstvi, ki je sposobno omejiti katero koli avtoritarno shemo, vsak prisilni kolektivizem ali katero koli državno-centralistično shemo. Skupnega dobrega ni mogoče uporabiti kot izgovor za zatiranje zasebne pobude, lokalne identitete in skupnostnih projektov. Zato ta načela spodbujajo takšno gospodarstvo in politiko, ki priznavata vlogo ljudskih gibanj, »družine, skupin, združenj, krajevnih ozemeljskih resničnosti, skratka tistih združevalnih izrazov gospodarske, socialne, kulturne, športne, rekreativne, poklicne in politične narave, ki jim ljudje spontano dajo življenje in jim omogočajo učinkovito družbeno rast.« To je v št. 185 Kompendija.

Kot vidite, dragi bratje, drage sestre, so načela uravnotežena in dobro odrejena v družbenem nauku Cerkve. Mislim, da lahko s tema dvema načeloma naredimo naslednji korak od sanj k delovanju. Čas je namreč za ukrepanje.

4. Čas je za ukrepanje

Pogosto mi pravijo: »Oče, strinjamo se, toda konkretno, kaj moramo storiti?« Jaz nimam odgovora, ker moramo skupaj sanjati in ga skupaj odkriti. Vendar pa obstajajo konkretni ukrepi, ki bi lahko omogočili nekatere pomembne spremembe. Gre za ukrepe, ki jih dobimo v vaših dokumentih, v vaših nastopih in sem jih veliko upošteval, o njih veliko premišljeval in se posvetoval s strokovnjaki. Na preteklih srečanjih smo govorili o urbani integraciji, o družinskem kmetovanju, o ljudskem gospodarstvu. Tem, ki še vedno zahtevajo, da skupno delujemo pri njihovi konkretizaciji, bi rad dodal še dve: univerzalno plačo in skrajšanje delovnega časa.

Najnižji dohodek ali univerzalna plača, da bi na ta način vsak človek na tem svetu imel dostop do najosnovnejših življenjskih dobrin. Upravičeno se borimo za humano razdelitev teh virov. Naloga vlad je, da vzpostavijo davčne in razdelilne sheme, tako da se bo bogastvo enega dela razdelilo pravično, ne da bi to predpostavljalo neznosno breme, zlasti za srednji razred – na splošno ta razred najbolj trpi, kadar pride do teh sporov. Ne pozabimo, da so sedanja velika bogastva sad dela, znanstvenega raziskovanja in tehničnih izumov tisočev moških in žensk skozi generacije.

Skrajšanje delovnega dne je druga možnost. Najnižji dohodek je ena možnost, druga pa je skrajšanje delovnega dne. To je treba resno preučiti. V 19. stoletju so delavci delali dvanajst, štirinajst, šestnajst ur na dan. Ko so dosegli osemurni delavnik, se ni nič sesulo, kakor so nekateri sektorji predvidevali. Torej – vztrajam – manj delati, da bi več ljudi imelo dostop do trga dela je vidik, ki ga moramo nujno raziskati. Ne more biti toliko ljudi, ki trpijo zaradi preobremenjenosti z delom, in toliko drugih, ki trpijo zaradi pomanjkanja dela.

Mislim, da so to nujni ukrepi, seveda pa ne zadostni. Ne rešujejo temeljnega problema in niti ne zagotavljajo dostopa do zemlje, do doma in do dela v zadostni količini in kakovosti, ki si jih zaslužijo kmetje brez zemlje, družine brez varnega doma in začasni delavci. Prav tako ne rešujejo ogromnih okoljskih izzivov, ki so pred nami. Vendar sem jih hotel omeniti, ker so ti ukrepi možni in bi pomenili pozitivno spremembo smeri.

Dobro je vedeti, da v tem nismo sami. Združeni narodi so poskušali določiti nekatere cilje s tako imenovanimi cilji trajnostnega razvoja, ki pa jih naša ljudstva in obrobja žal ne poznajo; to nas opozarja, kako pomembno je, da vse vključimo v to skupno iskanje.

Bratje in sestre, prepričan sem, da se svet bolj jasno vidi z obrobja. Poslušati moramo obrobja, jim odpreti vrata in jim omogočiti sodelovanje. Trpljenje sveta bolje razumemo skupaj s tistimi, ki trpijo. Po mojih izkušnjah, ko ljudje, moški in ženske, ki so na svojem telesu doživeli krivico, neenakost, zlorabo moči, prikrajšanost, ksenofobijo, po svojih izkušnjah vidim, da bolje razumejo to, kar doživljajo drugi in so jim sposobni pomagati, da v resnici utrejo poti upanja. Kako pomembno je, da se vaš glas sliši in predstavi povsod, kjer se sprejemajo odločitve! Ponuditi ga kot sodelovanje, ponuditi ga kot moralno gotovost glede tega, kar je treba storiti. Potrudite se, da se bo vaš glas slišal, in tudi na teh krajih, prosim vas, se ne pustite popredalčkati in se ne pustite podkupiti. Dve besedi, ki imata zelo velik pomen, o katerem pa ne bom sedaj govoril.

Ponovno potrdimo zavezo, ki smo jo sprejeli v Boliviji: postavimo gospodarstvo v službo ljudstev, da bi zgradili trajen mir, utemeljen na družbeni pravičnosti in na skrbi za skupni dom. Nadaljujte s svojim seznamom glede zemlje, doma in dela. Še naprej skupaj sanjajte. In hvala, najlepša hvala, da mi dovolite sanjati z vami.

Prosimo Boga, naj razlije svoj blagoslov na naše sanje. Ne izgubimo upanja. Spomnimo se na obljubo, ki jo je Jezus dal svojim učencem: »Vedno bom z vami« (prim Mt 28,20); in ko jo v tem trenutku svojega življenja navajam, vam želim reči, da bom tudi jaz z vami. Pomembno je, da se zavedate, da je On z vami. Hvala

Sobota, 16. oktober 2021, 16:25