Papež udeležencem socialnega tedna: Skupnostno spreobrnjenje in upanje
Andreja Červek – Vatikan
Letošnji socialni teden ima po papeževih besedah »poseben okus«, kar je posledica pandemije: »Zaznati je potrebo, da bi se srečali in videli obraze, se smejali in načrtovali, skupaj molili in sanjali. Vse to je še toliko bolj potrebno zaradi krize, ki jo je povzročil covid, tako zdravstvene kot socialne krize. Da bi iz nje izšli, se tudi od italijanskih katoličanov pričakuje več poguma. Ne moremo se vdati in gledati z okna, ne moremo ostati brezbrižni ali apatični, ne da bi prevzeli odgovornosti za druge in za družbo. Poklicani smo biti kvas, ki prekvasi testo (prim. Mt 13,33)«.
Skupnostno spreobrnjenje
Papež Frančišek v sporočilu izpostavi pomen skupnostnega spreobrnjenja. Pandemija je namreč razkrila iluzijo našega časa, da se imamo za vsemogočne in teptamo zemljo, na kateri prebivamo, ter okolje, v katerem živimo. »Da bi ponovno vstali, se moramo spreobrniti k Bogu in se naučiti dobro uporabljati njegove darove, predvsem stvarstvo. Naj nam ne zmanjka poguma za ekološko spreobrnjenje, a predvsem naj nam ne zmanjka gorečnosti za skupnostno spreobrnjenje,« zapiše papež in izrazi upanje, da bi socialni teden v Tarantu predstavljal »sinodalno izkušnjo«, ki je polna poklicev in talentov, ki jih je Duh prebudil v Italiji. Zato pa je treba »prisluhniti trpljenju ubogih, zadnjih, obupanih, družin, ki so utrujene od življenja na onesnaženih, izkoriščanih in požganih krajih, opustošenih zaradi korupcije in degradacije«.
Potrebujemo upanje
»Potrebujemo upanje«, izpostavi Frančišek. »Iz skupnosti, ki jih je prizadela pandemija, prihaja želja po življenju, žeja po pravičnosti, hrepenenje po izpolnjenosti. Poslušajmo ga,« povabi in v nadaljevanju sporočila ponudi nekaj iztočnic za premišljevanje, ki bi udeležencem dogodka lahko pomagale »pogumno hoditi po poti upanja«. Za boljšo ponazoritev kot izhodišče vzame simboliko prometnih znakov.
Pozor prehod
Na prvem mestu je znak »pozor prehod«. Preveč oseb, ki se nahajajo v obupu, prečka naše življenje: mladi, ki so prisiljeni zapustiti svojo domovino in emigrirati; brezposelni ali izkoriščani v neskončnem delu za določen čas; ženske, ki so v času pandemije izgubile zaposlitev, ali so prisiljene izbirati med materinstvom in poklicem; delavci, ki so ostali doma brez priložnosti; reveži in migranti, ki niso sprejeti in ne integrirani; ostareli, prepuščeni svoji samoti; družine, ki so žrtve oderuštva; podjetniki v težavah in žrtve nasilja mafije; skupnosti, ki so jih uničili požari ... A tudi mnogi bolni ljudje, odrasli in otroci, delavci, ki so prisiljeni v težko ali nemoralno delo, pogosto v slabih varnostnih razmerah. »To so obrazi in zgodbe, ki nas izzivajo: ne smemo ostati brezbrižni. Ti naši bratje in sestre so križani, ki pričakujejo vstajenje. Domišljija Duha naj nam pomaga, da bomo storili vse, kar lahko, da bi se njihovi upravičeni upi uresničili.«
Prepovedano ustavljanje
Drugi znak je »prepovedano ustavljanje«. Ko vidimo škofije, župnije, skupnosti, združenja, gibanja in cerkvene skupine, ki so utrujene in obupane, včasih vdane pred kompleksnimi situacijami, vidimo evangelij, ki počasi slabi. Nasprotno pa ljubezen Boga ni nikoli statična in malodušna, "vse veruje, vse upa" (1 Kor 13,7): potiska nas naprej in nam prepoveduje, da bi se ustavili. Kot vernike in Jezusove učence nas spodbuja k hoji po cestah sveta, po zgledu Njega, ki je pot (prim. Jn 14,6) in je prehodil naše poti. »Ne ustavimo se torej v zakristijah, ne oblikujmo elitnih skupin, ki se izolirajo in zapirajo,« povabi sveti oče. »Upanje je vedno na poti in gre tudi skozi krščanske skupnosti, hčere vstajenja, ki gredo ven, oznanjajo, delijo, podpirajo in se borijo za izgradnjo Božjega kraljestva. Kako lepo bi bilo, če se na območjih, ki so najbolj zaznamovana z onesnaženostjo in propadanjem, kristjani ne bi omejili na obsojanje, ampak bi prevzeli odgovornost za ustvarjanje mrež za povrnitev škode.« Kot beremo v okrožnici Laudato sì’: »Ni dovolj, da zdravljenje narave napol uskladimo s finančnim vložkom, varovanje okolja pa z napredkom. Srednje poti na to temo pomenijo le kratkotrajno odvračanje nesreče. Gre preprosto za to, da je treba napredek določiti na novo. Tehničnega in ekonomskega razvoja, ki za seboj ne pušča boljšega sveta in v celoti višje življenjske kakovosti, ni mogoče imeti za napredek« (Laudato sì’, 194). Frančišek dodaja, da včasih prevladata strah in tišina, ki podpirata delovanje volkov nepoštenosti in osebnih interesov, ter spodbudi: »Ne bojmo se obsoditi in nasprotovati ilegalnosti, predvsem pa se ne bojmo sejati dobrega!«
Obvezna smer
Tretje izhodišče papeževega razmišljanja je prometni znak »obvezna smer«. K temu kličeta krik revnih in krik Zemlje. »Upanje pa nas vabi k priznanju, da vedno obstaja rešitev, da lahko vedno spremenimo smer, da lahko vedno nekaj storimo za rešitev problemov« (Laudato sì’, 61). Škof Tonino Bello, prerok dežele Apulija, je rad ponavljal: »Ne smemo se omejiti na upanje. Upanje moramo organizirati!« »Čaka nas globoko spreobrnjenje, ki se še pred okoljsko ekologijo nanaša na človeško, torej ekologijo srca,« poudarja Frančišek. »Do preobrata bo prišlo le, če bomo znali vzgojiti zavest, ki ne bo iskala lahkih rešitev za zaščito tistih, ki so že na varnem, ampak bo predlagala procese trajnostnih sprememb, ki bodo v korist mladih generacij. Takšno spreobrnjenje, usmerjeno v socialno ekologijo, lahko spodbuja ta čas, ki se ga je opredelilo kot "ekološki prehod", v katerem odločitve, ki jih je treba sprejeti, ne morejo biti le rezultat novih tehnoloških odkritij, ampak prav tako rezultat prenovljenih družbenih modelov. Sprememba dobe, v kateri se nahajamo, zahteva obvezen preobrat. V tem smislu poglejmo na mnoga znamenja upanja, na mnoge osebe, ki se jim želim zahvaliti, ker si pogosto na skritem prizadevajo podpirati drugačen ekonomski sistem, ki je pravičnejši in bolj pozoren do ljudi.«
Planet, ki si ga želimo, je po papeževih besedah planet, »kjer kultura dialoga in miru prinaša nov dan, kjer delo zagotavlja dostojanstvo osebe in varuje stvarstvo, kjer se kulturno oddaljeni svetovi zbližujejo in so spodbujeni s skupno skrbjo za skupno dobro«.
