Kraji, ki jih bo papež obiskal na Slovaškem
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Apostolska nunciatura v Bratislavi
Sveti oče bo stanoval na apostolski nunciaturi v Bratislavi. Ustanovil jo je papež Janez Pavel II. 1. januarja 1993, prvi nuncij, ki je po razglasitvi slovaške neodvisnosti stalno živel v državi, je bil nadškof Luigi Dossena. Glede na to, da na začetku ni bilo na razpolago primerne stavbe, so nunciaturo nekaj časa gostile sestre uršulinke v Bratislavi. Med tokratnim apostolskim potovanjem bo sedež apostolske nunciature tudi prizorišče treh srečanj: v nedeljo popoldan bosta na njem potekala ekumensko srečanje in zasebno srečanje s člani Družbe Jezusove, v ponedeljek pa bo sveti oče tam sprejel predsednika parlamenta.
Predsedniška palača (Palača Grasalkovič)
Palača Grasalkovič je od leta 1996 predsedniška palača Slovaške. Znamenito stavbo prestolnice je leta 1760 zgradil arhitekt András Mayerhoffer za grofa Antala Grasalkoviča, madžarskega plemiča, predsednika madžarske kraljeve zbornice, ki je kasneje postal knez in svetovalec vladarice Marije Terezije. Palača s svojim pozno baročnim slogom in rokokojem ter osrednjo lokacijo, obrnjeno proti trgu Hodžovo námestie, pripoveduje o pestri zgodovini današnje Slovaške republike. Njene razkošne dvorane in kapela, okrašena s freskami Avstrijca Josepha von Pichlerja, so bile priča njenim različnim preobrazbam: od središča glasbenega življenja v Bratislavi, kjer je Joseph Haydn predpremierno predstavil nekatera svoja dela, do nemškega generalštaba med drugo svetovno vojno ter glavnega doma pionirjev in mladincev Klementa Gottwalda v času komunizma. Palačo so obnovili šele po razpadu Sovjetske zveze leta 1989, njene vrtove pa so spremenili v javni park, ki ga obišče veliko ljudi. Kraj srečanja v prestolnici je tudi sodoben vodnjak z imenom »Zemlja – planet miru« arhitekta Tiborja Bartfaya, ki pred vhodom v stavbo predstavlja globus, okrašen z golobi kot simboli miru.
V bližini se nahaja nekdanja nadškofijska poletna palača, ki je sedanji sedež slovaške vlade.
Katedrala sv. Martina
Katedrala sv. Martina, sedež nadškofije Bratislava, se nahaja na robu zgodovinskega središča, kjer je stalo utrjeno mestno obzidje. Njena gradnja v gotskem slogu se je začela v štirinajstem stoletju na že obstoječi romanski cerkvi. Posvečena je bila 10. marca 1452, čeprav so se njena zaključna dela nadaljevala v naslednjih stoletjih, tako da je bila sčasoma priča velikih sprememb. Med letoma 1563 in 1830 je bilo v katedrali okronanih enajst ogrskih vladarjev, med njimi tudi – prvi kralj, ki je prejel krono – Maksimilijan II. in Marija Terezija (25. junij 1741). Na vrhu 85 metrov visokega zvonika, ki je bil večkrat poškodovan in obnovljen, je kopija krone svetega Štefana iz zlata. Notranjost ima tri ladje, apsida pa je poligonalna. Današnja podoba katedrale je sad različnih prenov in sprememb ter posega arhitekta Jozefa Lipperta, ki je sredi devetnajstega stoletja odstranil vso renesančno in baročno arhitekturo. Gotska krstilnica je najstarejši element in sega v leto 1409. Potrebno je poudariti skoraj neopazno, verjetno namerno, asimetrijo med glavno ladjo in prezbiterijem, ki simbolizira Kristusovo telo na križu in njegovo nagnjeno glavo.
Med kapelami izstopata dve, ki sta bili zgrajeni v 15. stoletju v gotskem slogu in sta posvečeni bavarski kraljici Sofiji, ženi Vaclava IV. Češkega, in sv. Ani. Znana je tudi kapela v baročnem slogu iz osemnajstega stoletja, ki je posvečena sv. Janezu Usmiljenemu. Ustvaril jo je avstrijski kipar Georg Rafael Donner (1693-1741), ki je prav tako avtor skupine kipov iz svinca, ki predstavlja sv. Martina na konju, ki je z mečem reže svoj plašč, da bi ga polovico podaril beraču. V cerkvi so pokopane nekatere znane osebe, cerkveni dostojanstveniki in člani najmočnejših družin v mestu. 13. novembra 1835 je Beethoven v tej njej dirigiral svojo Missa solemnis op. 123.
31. marca 1995 je katedrala sv. Martina postala konkatedrala nadškofije Bratislava-Trnava, ki je nastala po preureditvi slovaških katoliških cerkvenih okrožij. Od 14. februarja 2008 je katedrala Nadškofije Bratislava, ki je bila ustanovljena po ločitvi nadškofije Bratsialava-Trnava. Letos so pričeli s prenovo stavbe, ki se nahaja v bližini katedrale in bo namenjena bogoslužnim, pastoralnim, dobrodelnim, kulturnim in socialnim dejavnostim. Delovati bo začela 11. novembra letos, na god sv. Martina.
Center Betlehem
V ponedeljek popoldan bo papež v Bratislavi obiskal Center Betlehem, ki ga že več kot dvajset let vodijo misijonarke ljubezni. Nahaja se v mestni četrti Petržalka sredi visokih blokov z neprofitnimi stanovanji, mednarodna skupnost sester Matere Terezije pa v njem skrbi za brezdomce, revne, osebe, ki potrebujejo pomoč ter predvsem za bolne. V manjši dvonadstropni stavba, kjer je nekoč deloval vrtec, so na razpolago postelje, topli obroki in sanitarije. V pritličju sta prostor za zagotavljanje nujnih potreb in prostor za kratkotrajne nočitve; v zgornjem nadstropju je soba, namenjena dolgotrajnemu zdravljenju ali hudo bolnim, poleg nje pa je kapela, posvečena Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Zahvaljujoč velikodušnosti ljudi, sestre lahko nudijo pomoč, zagotovijo oblačila in osnovne dobrine za brezdomce ter tiste, ki potrkajo na njihova vrata. V bližini centra je župnijska cerkev Svete družine, ki je bila posvečena leta 2005 – po obisku sv. Janeza Pavla II., ki je leta 2003 za blažena razglasil dva mučenca komunizma: s. Zdenko Schelingovo in grkokatoliškega škofa Vasila Hopka.
Trg Rybné námestie
Sveti oče se bo z judovsko skupnostjo srečal na Trgu Rybné námestie. Nahaja se v središču starega mestnega jedra, v bližini katedrale sv. Martina. Na tem mestu je stala sinagoga Neolog, ki jo je leta 1969 skupaj s celotnim getom porušila komunistična vlada, da bi naredila prostor za Most slovaške narodne vstaje, znan tudi kot Novi most. Judovska skupnost v Bratislavi je bila ustanovljena leta 1871, sinagoga pa je bila zgrajena leta 1893 v mavrskem slogu. Imela je dva osemkotna stolpa s čebulasto kupolo in v drugi svetovni vojni ni bila poškodovana. Danes se na trgu nahaja spomenik žrtvam holokavsta, zasnovan kot prostor javnega spomina: prepletata se spomin na šoo, ki je terjala življenje 105.000 Judov iz Slovaške, ter spomin na sinagogo Neolog. Spomenik, ki ga je leta 1995 ustvaril arhitekt Peter Zalman, vključuje črno steno, na kateri je upodobljen profil sinagoge, ter 5 metrov visoko abstraktno bronasto skulpturo z Davidovo zvezdo na vrhu. Gre za delo slovaškega umetnika Milana Lukáča, ki je postavljeno na črno granitno ploščo, na kateri sta vgravirani besedi »Zachor« in »Pamätaj« (kar v hebrejščini oz. slovaščini pomeni »Spominjaj se«. Bratislava je bila stoletja pomembno središče judovskega življenja, vendar pa je od preko 15.000 judov, kolikor jih je leta 1940 živelo v mestu, holokavst preživelo le okoli 3.500 ljudi.
Po drugi svetovni vojni je bila večina judovske arhitekturne dediščine uničena in judje, ki so se uspeli vrniti, so naleteli na brezbrižnost in sovraštvo. Šele politične spremembe po padcu komunizma leta 1989 so privedle do preporoda judovskega življenja. Danes je skupnost zelo aktivna in spodbuja verske, kulturne, izobraževalne ter družbene dejavnosti.
Mestna športna dvorana v Prešovu
Papež bo v torek dopoldan vodil božansko liturgijo sv. Janeza Krizostoma na ploščadi Mestne športne dvorane v Prešovu na vzhodu Slovaške. Zgrajena je bila leta 1978, obnovljena pa med letoma 2002 ter 2004 in sprejme 3.800 gledalcev. Gre za najpomembnejši športni center v mestu, kjer potekajo treningi ekipnih športov kot so odbojka, rokomet, nogomet, hokej na travi ter nekatere druge discipline: rokoborba, gimnastika ali aerobika. Poleg tega je tudi eno glavnih prizorišč za množične prireditve, v času pandemije pa je bil v njem center za cepljenje proti covidu-19. Na enem izmed zunanjih stebrov športne dvorane je spominska plošča, s katero so obeležili obisk papeža Janeza Pavla II., ki se je 2. julija 1995 srečal s katoličani bizantinskega obreda. Ploščad pred dvorano, kjer bo v torek potekala božanska liturgija, lahko sprejme okoli 53.000 vernikov.
Mestna četrt Lunik IX. v Košicah in salezijanci
V torek popoldan se bo srečal z romsko skupnostjo v četrti Luník IX. Gre za eno izmed 22 okrožij mesta Košice, kjer živi največ Romov na Slovaškem. Z gradnjo naselja so pričeli v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, prvi stanovalci pa so se tja preselili leta 1978. Sprva je bilo zasnovano kot stanovanjska četrt za pripadnike vojske in varnostnih sil, med letoma 1981 in 1989 pa se je tja naselilo večje število Romov. Državni svet Republike Slovaške je 1. oktobra 1990 Luník IX. ustanovil kot ločeno mestno okrožje z lastno lokalno vlado. Danes na tem območju živi okoli 4.300 Romov, čeprav je natančno število težko določiti.
Na področju infrastrukture se prebivalci soočajo z velikimi težavami: plin in tekoča voda v stanovanjih sta na voljo le nekaj ur dnevno, poleg tega pa manjka sistem ogrevanja. Zaradi neprimerne gradnje so morali več stab iz varnostnih razlogov porušiti. In prav v tem težkem kontekstu so se salezijanci 1. julija 2008 odločili, da bodo pričeli s svojim poslanstvom v omenjeni četrti. Na začetku sta bila v Luníku IX. prisotna le dva duhovnika, vendar se je z leti njihova prisotnost podvojila. Med pomembnejšimi pastoralnimi dogodki, ki so jih organizirali salezijanci, omenimo dva: novembra 2009 je potekal mednarodni kongres, posvečen don Boskovi izobraževalni metodi »preventivni sistem«, ki je vključen v pastoralo Romov. Leto kasneje, 30. novembra 2010, pa je msgr. Bernard Bober, nadškof metropolit Košic, posvetil cerkev Vstalega Kristusa. Bogoslužni prostor je del Salezijanskega pastoralnega centra, ki je bil zgrajen tudi po zaslugi občine, ki je pokrila 40% stroškov. Odprli so ga leta 2012 med obiskom tedanjega vrhovnega predstojnika salezijancev p. Pascuala Chàveza. Center je zgleden projekt integracije pomoči in evangelizacije romske skupnosti, tvorijo pa ga prostori, kjer živijo duhovniki, telovadnica, prostor za skupinska srečanja in cerkev Vstalega Kristusa.
Delo duhovnikov, katerim pomagajo tudi sestre salezijanke in številni prostovoljci, se začne na ulici, kjer vzpostavijo stik z otroki in ženskami v naselju. Otroke vključijo v dejavnosti oratorija, ženske pa v delo v pralnici. Nato nadaljujejo s skupinskimi dejavnostmi in po približno enem letu Romom ponudijo možnost večje integracije: mladim omogočijo šolanje, njihovim staršem pa pomagajo navezati stike z zavodom za zaposlovanje, da lahko najdejo delo. Direktor centra je p. Peter Bešenyei, ki je svoje življenje posvetil pastorali Romov. Salezijanci so na Slovaško prišli leta 1924, njihova inšpektorija, posvečena Mariji Pomočnici, pa je bila ustanovljena leta 1939.
Stadion Lokomotiva v Košicah
Iz mestne četrti Luník IX. v Košicah se bo sveti oče odpravil na bližnji stadion Lokomotiva, kjer se bo srečal z mladimi. Športni objekt je bil zgrajen leta 1959, sprejme pa okoli 10.000 gledalcev. Uporabljajo ga predvsem za nogometne tekme, čeprav le na lokalni ravni, saj ne izpolnjuje meril UEFA za mednarodne tekme. Zgodovina stadiona je tesno povezana s klubom Lokomotiva Košice (1946), drugo najpomembnejšo nogometno ekipo v državi, ki je na stadionu domovala vse do leta 1997. Danes je sedež ekipe MFK Košice.
Narodno svetišče v Šaštínu
Zadnjo sveto mašo na slovaških tleh bo papež Frančišek daroval v narodnem svetišču v Šaštínu. Zgodovina bazilike Sedmih žalosti Device Marije sega v 16. stoletje, ko so v majhno kapelico na razpotju postavili kip Žalostne Matere Božje (visok 85 cm in širok 91 cm) z mrtvim Kristusom v naročju. Narejen je bil iz hruškovega lesa z območja Donave in ga je leta 1564 naročila Angelika Bakičová, žena grofa Imricha Czoborja, da bi tako izpolnila svojo zaobljubo. Plemkinja je molila k Mariji, da bi se njen mož, ki je bil zelo jezljiv, spremenil, in njena prošnja je bila uslišana. Mnogi verniki so se ustavljali v molitvi pred kapelico in pobožnost do Marije je vedno bolj rasla. Po tem, ko je prišlo do čudežnih ozdravitev, je bila leta 1710 ustanovljena preiskovalna komisija, ki je preučila 726 primerov. 10. novembra 1732 je bil kip razglašen za čudežnega, skrb zanj pa je bila zaupana župniku Šaštína.
Naslednje leto so pavlinci, ki so nameravali zgraditi romarsko cerkev in samostan, prosili, da bi bil kip Device Marije sedmih žalosti zaupan njim. Temeljni kamen za novo svetišče so položili 16. julija 1736, gradnja pa je trajala do leta 1760. Sredstva zanj so prispevali verniki in cesarica Marija Terezija, ki se je skupaj s svojim možem Francem I. Lotarinškim 12. avgusta 1762 udeležila posvetitve cerkve. Marijin kip so 15. avgusta postavili na glavni oltar. Leta 1786 je cesar Jožef II. ukinil red sv. Pavla, prvega puščavnika, in cerkev je ponovno prešla pod upravo župnika Šaštína. 8. septembra 1864 je nadškof Esztergoma, kardinal Ján Scitovský, Marijin kip okronal z ročno izdelano zlato krono, ki jo je blagoslovil Pij IX. Papež Pij XI. je 22. aprila 1927 z dekretom »Celebre apud Slovaccham gentem« Devico sedmih žalosti razglasil za zavetnico Slovaške, medtem ko je Pavel VI. z odlokom »Quam pulchra« 23. novembra 1964 cerkev povzdignil v manjšo baziliko. 6. junija 1987 jo je obiskala Mati Terezija iz Kalkute. 1. julija 1995 je Janez Pavel II. med apostolskim romanjem na Slovaško pred svetiščem obhajal sveto mašo v prisotnosti več kot 200.000 vernikov. Slovaška se svoje zavetnice spominja 15. septembra in vsako leto, v skladu z običajem iz leta 1732, organizirajo narodno romanje. Bazilika je bila prav tako razglašena za romarski kraj bratislavske eparhije grkokatoliške cerkve, ki se od leta 2009 Devici pokloni na praznik usmiljenja Matere Božje.
Leta 2017, po 231 letih, je pastoralno skrb za baziliko ponovno prevzel red svetega Pavla, prvega puščavnika. Svetišče je bilo skozi stoletja večkrat obnovljeno, tudi pred kratkim; freske v notranjosti so iz leta 1757, ustvaril pa jih je Jean Joseph Chamant.
