Kateheza o vlogi postave: opravičeni smo iz vere v Jezusa Kristusa

Andreja Červek – Vatikan

V vatikanski dvorani Pavla VI. je danes, 18. avgusta, dopoldne potekala splošna avdienca. Papež Frančišek je nadaljeval z razlago Pisma Galačanom in govoril o propedevtični vrednosti postave. Izpostavil je, da se z Jezusovim prihodom zgodovina odrešenja razdeli na prej in potem, s tem pa se spremeni tudi vloga postave. Kristjane ne opravičuje več postava, ampak vera v Jezusa Kristusa.

Svetopisemski odlomek: Gal 3,23-25

»Toda preden je nastopila vera, nas je postava držala zaprte pod ključem, v pričakovanju vere, ki naj bi bila razodeta. To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere. Ko pa je nastopila vera, nismo več pod vzgojiteljico.«

Kateheza: Propedevtična vrednost postave

Bratje in sestre, dober dan!

Sveti Pavel, ki je bil zaljubljen v Jezusa Kristusa in je razumel, kaj je odrešenje, nas je učil, da »otroci obljube« (Gal 4,28) – torej vsi mi, opravičeni v Jezusu Kristusu – po veri v Jezusa Kristusa niso pod obvezo postave, temveč so poklicani k prizadevnemu življenjskemu slogu v svobodi evangelija. Vendar postava obstaja. Obstaja na drug način: sama postava, deset zapovedi, a na drug način, kajti sama ne more opravičiti, potem ko je prišel Gospod Jezus. Zato bi pri današnji katehezi želel to pojasniti. Vprašajmo se: kakšna je po Pismu Galačanom vloga postave? V odlomku, ki smo ga poslušali, Pavel trdi, da je bila postava kakor vzgojiteljica. Gre za lepo podobo, ki jo je treba razumeti v njenem pravem pomenu.

Zdi se, da apostol kristjanom svetuje, naj zgodovino odrešenja in tudi njegovo osebno zgodovino razdelijo na dva trenutka: preden so postali verniki v Jezusa Kristusa in po tistem, ko so prejeli vero. V središče je postavljen dogodek Jezusove smrti in vstajenja, ki ga je Pavel oznanjal, da bi prebudil vero v Sina Božjega, ki je vir odrešenja. V Jezusu Kristusu smo opravičeni. Opravičeni smo iz zastonjskosti vere v Jezusa Kristusa. Od vere v Kristusa dalje je torej »prej« in »potem« glede same postave. Kajti obstaja postava, obstajajo zapovedi, a obstaja stanje pred Jezusovim prihodom in po njem. Prejšnja zgodovina je določena s tem, da smo bili »pod postavo«. Kdor je hodil po poti postave, se je rešil, bil je opravičen. Tisto, ki sledi, ki je po Jezusovem prihodu, pa je treba živeti po Svetem Duhu (prim. Gal 5,25). Pavel prvič uporabi ta izraz: biti »pod postavo«. Pomen vključuje idejo o negativni pokoritvi, značilni za sužnje, »biti pod«. Apostol to izpostavi, ko pravi, da ko je nekdo »pod postavo«, je kakor da bi bil »nadzorovan« in »zaprt«, je neke vrste preventivni zapor. Ta čas, pravi sveti Pavel, je trajal dolgo – od Mojzesa do Jezusovega prihoda – in traja, dokler se živi v grehu.

Odnos me postavo in grehom bo apostol bolj sistematično izpostavil v svojem Pismu Rimljanom, napisanem nekaj let po Pismu Galačanom. Če povzamemo, postava opredeljuje prestopke in osebe ozavešča o njihovem grehu: to si storil. Zapovedi, postava pravijo, da si v grehu. Splošna izkušnja nas namreč uči, da predpis na koncu spodbuja prestopek. V Pismu Rimljanom takole piše: »Ko smo bili namreč v mesu, so strasti grehov prek postave delovale po naših udih, da smo obrodili sadove za smrt. Zdaj pa smo bili oproščeni postave in smo odmrli temu, kar nas je vklepalo, tako da služimo v novosti Duha in ne v postaranosti črke« (Rim 7,5-6). Zakaj? Ker je prišlo opravičenje v Jezusu Kristusu. Pavel predstavi svoj pogled na postavo: »Želo smrti je greh, moč greha pa je postava« (1 Kor 15,56). Dialog: si pod postavo in tam si z vrati, odprtimi za greh.

V tem kontekstu sklicevanje na vzgojno vlogo postave dobi svoj polni smisel. Postava je vzgojiteljica, ki te vodi k Jezusu. V antičnem šolskem sistemu pedagog ni imel funkcije, ki mu jo pripisujemo danes, in sicer da podpira vzgojo dečkov in deklic. V tistem času je to bil suženj, ki je bil zadolžen, da spremlja gospodarjevega sina k učitelju in ga nato pripelje domov. Tako ga je moral varovati pred nevarnostmi in paziti nanj, da se ne bi navzel slabega obnašanja.

 Njegova funkcija je bila bolj disciplinska. Ko je deček odrastel, je pedagog prenehal opravljati te naloge. Vzgojitelj, na katerega se sklicuje Pavel, ni bil učitelj. Bil je nekdo, ki je spremljal in pazil na dečka ter ga pripeljal domov.

Sklicevanje na postavo na ta način svetemu Pavlu omogoči, da razjasni njeno funkcijo v zgodovini Izraela. Tora, torej postava, je bila dejanje velikodušnosti Boga do njegovega ljudstva. Po izvolitvi Abrahama je bilo naslednje veliko dejanje postava, ki je določila pot za hojo naprej. Vsekakor je imela omejevalne funkcije, a istočasno je ljudstvo ščitila, ga vzgajala, disciplinirala in podpirala v njegovi šibkosti. Predvsem ga je varovala pred poganstvom. V tistem času je bilo veliko poganskih drž. Tora pravi: »Obstaja en Bog in postavil nas je na pot.« Gre da Gospodovo dobroto. Vsekakor je imela omejevalne funkcije, a istočasno je ščitila ljudstvo, ga vzgajala, disciplinirala, podpirala v šibkosti. Zato se apostol kasneje zaustavi pri opisovanju obdobja mladoletnosti: »Pravim namreč takole: dokler je dedič še nedoleten, se nič ne razlikuje od sužnja, čeprav je gospodar vsega, temveč je pod varuhi in oskrbniki vse do dne, ki ga je določil oče. Tako je bilo tudi z nami. Ko smo bili nedoletni, smo bili usužnjeni prvinam sveta« (Gal 4,1-3). Skratka, apostol je prepričan, da ima postava zagotovo pozitivno funkcijo – torej kot vzgojiteljica voditi naprej, ki pa je časovno omejena funkcija. Njenega trajanja ni mogoče podaljšati, saj je povezano z dozorevanjem oseb in njihovo izbiro svobode. Ko se enkrat doseže vera, postava izčrpa svojo propedevtično vrednost in mora prepustiti mesto drugi avtoriteti. Kaj to pomeni? Da ko se postava neha, mi lahko rečemo: verujemo v Jezusa Kristusa in počnemo kar hočemo? Ne, zapovedi ostajajo, a nas ne opravičujejo. Kar nas opravičuje, je Jezus Kristus. Zapovedi se morajo upoštevati, a nam ne dajejo opravičenja. Zastonjskost Jezusa Kristusa, srečanje z Jezusom Kristusom nas zastonj opravičuje. Vrednost vere je, da prejmemo Jezusa. Edina vrednost je odpreti srce. In kaj naj naredimo z zapovedmi? Spoštujmo jih, vendar kot pomoč pri srečanju z Jezusom Kristusom.

Ta nauk o vrednosti postave je zelo pomemben in ga je treba skrbno preučiti, da ne bi zapadli v nesporazume in naredili napačnih korakov. Dobro bo, če se vprašamo, ali še vedno živimo v obdobju, ko potrebujemo postavo, ali pa se dobro zavedamo, da smo prejeli milost, da smo postali Božji otroci in živimo v ljubezni. Kako živim? V strahu, da če nekaj ne naredim, bom šel v pekel? Ali pa živim z upanjem, z veseljem zastonjskega odrešenja v Jezusu Kristusu? Gre za dobro vprašanje. In tu je še eno: Preziram zapovedi? Ne. Izpolnjujem jih, a ne kot absolutnih, saj vem, da ta, ki me opravičuje, je Jezus Kristus. Hvala.