Išči

Vatican News
Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium opominja rimskega škofa, da je »trajno in vidno počelo in temelj edinosti tako škofov kakor množice vernikov. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium opominja rimskega škofa, da je »trajno in vidno počelo in temelj edinosti tako škofov kakor množice vernikov.  (Vatican Media)

Papeževo pismo škofom, ki spremlja motuproprij Traditionis Custodes (Varuhi tradicije)

Papež Frančišek je ob objavi motuproprija škofom vsega sveta, varuhom tradicije, napisal pismo, ki spremlja apostolsko pismo Traditionis Custodes (Varuhi tradicije) o rabi rimskega bogoslužja pred prenovo leta 1970.

Pismo papeža Frančiška škofom vsega sveta,
ki spremlja apostolsko pismo - motuproprij
TRADITIONIS CUSTODES
o rabi rimskega bogoslužja
pred prenovo leta 1970
Rim, 16. julija 2021

Dragi bratje v škofovstvu!
Kot je storil že moj predhodnik Benedikt XVI. s Summorum Pontificum, tudi sam nameravam pospremiti motuproprij Traditionis custodes (varuhi izročila) s pismom, da bi osvetlil razloge, ki so me pripeljali do te odločitve. Na vas se obračam z zaupanjem in parezijo v imenu tistega sodelovanja »pri skrbi za vso Cerkev, ki v najvišji meri koristi vesoljni Cerkvi,« kakor nas opozarja 2. Vatikanski koncil[i].

Vsem so jasni razlogi, ki so spodbudili sv. Janeza Pavla II. in Benedikta XVI., da sta za obhajanje evharistične daritve odobrila možnost rabe Rimskega misala, ki ga je razglasil sv. Pij V. in ga uredil sv. Janez XXIII. leta 1962. Dovoljenje, ki ga je z indultom podelila Kongregacija za bogoslužje leta 1984[ii] in ga je potrdil sv. Janez Pavel II. z motuproprijem Ecclesia Dei leta 1988[iii], je bilo utemeljeno predvsem na želji, da bi spodbudili razrešitev shizme z gibanjem, ki ga je vodil msgr. Lefebvre. Prošnja, naslovljena na škofe, naj velikodušno sprejmejo »upravičene težnje« vernikov, ki so prosili za rabo tega misala, je imela torej cerkvenostni namen za dosego ponovne edinosti Cerkve.

To dovoljenje so mnogi v Cerkvi razlagali kot možnost, da svobodno uporabljajo Rimski misal, ki ga je razglasil sv. Pij V. in s tem povzročili vzporedno rabo z Rimskim misalom, ki ga je razglasil sv. Pavel VI. Da bi uredil to stanje, je v to vprašanje precej let kasneje posegel Benedikt XVI. in uredil notranjo zadevo Cerkve, kajti številni duhovniki in skupnosti so »hvaležno uporabili možnost, ki jo je prinašal motuproprij«  sv. Janeza Pavla II. Kar ni bilo moč predvideti leta 1988, je nameraval motuproprij Summorum Pontificum iz leta 2007, in sicer na to področje uvesti »jasnejšo pravno ureditev«[iv]. Da bi olajšal tistim – tudi mladim – ki so »odkrivali to bogoslužno obliko, ki jih je privlačevala, in so v njej našli obliko srečanja s skrivnostjo svete evharistije, ki jim je posebej ustrezala«[v], je Benedikt XVI. pojasnil, »da je misal, ki ga je razglasil sv. Pij V. in ga ponovno uredil bl. Janez XXIII. izreden izraz istega »pravila molitve« (lex orandi), in je podelil »večjo možnost rabe misala iz leta 1962«[vi].

Njegovo odločitev je podpiralo prepričanje, da ta ukrep ne bo postavil pod dvom ene bistvenih odločitev 2. vatikanskega koncila ter na ta način načel njegovo avtoriteto: motuproprij priznava v polnosti, da je »misal, ki ga je razglasil Pavel VI. reden izraz »pravila molitve« (lex orandi) katoliške Cerkve latinskega obreda.«[vii]. Priznanje misala, ki ga je razglasil Pij V., »kot izredni izraz istega »pravila molitve« (lex orandi), nikakor ni hotelo ne priznavati bogoslužne prenove, ampak ga je narekovala želja priti naproti »vztrajnim prošnjam teh vernikov« in jim dovoljevati »mašno daritev obhajati po tipični izdaji Rimskega misala, ki jo je leta 1962 razglasil bl. Janez XXIII. in ni bila nikoli razveljavljena, kot izredno obliko bogoslužja Cerkve.«[viii] V njegovem razsojanju ga je potrjevalo dejstvo, da so tisti, ki so želeli »odkrivati bogoslužno obliko, ki jih je privlačevala«, »jasno sprejemali zavezujoč značaj 2. vatikanskega koncila in so bili zvesti papežu in škofom«[ix]. Ob tem je strah pred razdori v župnijskih skupnostih imel za neosnovan, saj »se obe obliki rabe rimskega obreda lahko medsebojno bogatita«[x]. Zato je povabil škofe, naj presežejo dvome in strahove in sprejmejo navodilo, ter naj »bedijo nad tem, da se bo vse dogajalo v miru in jasnosti,« z obljubo, da »bi tedaj mogli iskati pota«, »če bi se zares pojavile kakšne resne težave« pri uveljavljanju pravil, potem »ko začne veljati ta motuproprij«[xi].

Po poteku trinajstih let sem Kongregaciji za nauk vere naročil, naj vam pošlje vprašalnik o izvajanju motuproprija Summorum Pontificum. Odgovori, ki so prispeli, so razkrili stanje, ki me zaskrbljuje in žalosti. Potrjujejo me v nameri, da je potrebno posredovati. Žal pastoralni namen mojih predhodnikov, ki sta nameravala »storiti vse, da bodo vsi tisti, ki v resnici želijo edinost, imeli možnost, da ostanejo v tej edinosti ali da jo znova dosežejo,«[xii] pogosto ni bil upoštevan. Priložnost, ki sta jo ponudila sv. Janez Pavel II. in še velikodušneje Benedikt XVI., da bi ponovno vzpostavili edinost cerkvenega telesa v spoštovanju različnih bogoslužnih občutljivosti, je bila uporabljena za povečevanje razdalj, utrjevanje razlik in ustvarjanje nasprotij, ki Cerkvi povzročajo rane in zavirajo njeno pot, ko jo izpostavljajo nevarnosti delitev.

Enako me žalostijo zlorabe pri obhajanju bogoslužja na eni in na drugi strani. Tako kot Benedikt XVI. tudi sam obžalujem, da »v številnih okoljih ne obhajajo maše zvesto po predpisih novega misala; nasprotno, le-tega razlagajo kot dovoljenje, celo kot obvezo za ustvarjalnost; ta ustvarjalnost pogosto vodi k deformacijam bogoslužja na meji znosnega«[xiii]. Nič manj me ne žalosti zloraba Rimskega misala iz leta 1962, za katero je vedno bolj značilno naraščajoče odklanjanje ne samo liturgične prenove, ampak 2. vatikanskega koncila, z neutemeljeno in nevzdržno trditvijo, da bi naj izdal izročilo in »pravo Cerkev«. Pot Cerkve moremo doumeti v dinamiki izročila, »ki izvira od apostolov in napreduje v Cerkvi ob podpori Svetega Duha« (DV 8). Nedavno etapo te dinamike predstavlja 2. vatikanski koncil, ko je katoliški episkopat hotel prisluhniti, da bi prepoznal pot, ki jo je Duh kazal Cerkvi. Dvomiti v koncil pomeni dvomiti v same namene Očetov, ki so svojo kolegialno oblast slovesno izvajali s Petrom in pod Petrom na ekumenskem koncilu,[xiv] ter navsezadnje pomeni dvomiti v Svetega Duha, ki vodi Cerkev.

Prav v luči 2. vatikanskega koncila je osmišljena odločitev, da spreminjam dovoljenje, ki sta ga podelila moja predhodnika. Med glasovi, ki so jih izrazili škofje najbolj očitno izstopa poudarek o polni, zavestni in dejavni udeležbi vsega Božjega ljudstva pri bogoslužju,[xv] v skladu s tem, kar je trdil že Pij XII. v okrožnici Mediator Dei o prenovi bogoslužja[xvi]. Konstitucija o svetem Bogoslužju Sacrosanctum Concilium je to željo potrdila, ko je izbrala »prenovo in napredek svetega bogoslužja,«[xvii] in določila načela, ki bi morala prenovo voditi.[xviii] Posebej določa, da ta načela zadevajo rimski obred, medtem ko za druge zakonito priznane obrede, naroča, naj bodo »modro v celoti prenovljeni po zdravem izročilu in naj dobijo novo moč glede na današnje razmere in potrebe«[xix]. Na temelju teh načel je bila izvedena bogoslužna prenova, ki je dobila svoj najbolj vzvišeni izraz v Rimskem misalu, ki ga je v tipični izdaji razglasil sv. Pavel VI.[xx], pregledal pa sv. Janez Pavel II.[xxi] Zato lahko za rimski obred, ki se je skozi stoletja večkrat prilagodil potrebam časa, trdimo, da ni zgolj ohranjen temveč je tudi prenovljen »v zvestem spoštovanju izročila«[xxii]. Kdor želi pobožno maševati po predhodni bogoslužni obliki, bo v Rimskem misalu, prenovljenem v skladu z 2. Vatikanskim koncilom, našel vse prvine rimskega obreda, zlasti pa Rimski kanon, ki tvori enega njegovih najbolj značilnih elementov.

K utemeljitvi svoje odločitve želim kot sklepni razlog dodati naslednje: v besedah in stališčih mnogih postaja vedno bolj očitna tesna povezanost med izbiranjem obhajanj po bogoslužnih knjigah pred 2. vatikanskim koncilom in zavračanjem Cerkve ter njenih ustanov v imenu tiste, ki jo imajo za »pravo Cerkev«. Gre za vedenje, ki nasprotuje edinosti, ko spodbuja k delitvam – »Jaz sem Pavlov, jaz pa Apolov, jaz pa Kefov, jaz pa Kristusov« - proti čemur se je odločno odzval apostol Pavel[xxiii]. Zaradi obrambe edinosti Kristusovega telesa se čutim prisiljenega preklicati dovoljenje, ki sta ga podelila moja predhodnika. Izkrivljena uporaba le-tega nasprotuje razlogom, ki so ju vodili, da sta podelila svobodo obhajanja maše z Rimskim misalom iz leta 1962. Ker »bogoslužna obhajanja niso zasebna dejanja, marveč obhajanja Cerkve, ki je 'zakrament edinosti'«[xxiv], morajo biti opravljena v občestvu s Cerkvijo. Ko je 2. vatikanski koncil ponovno potrdil zunanje vezi vključenosti v Cerkev – veroizpoved, zakramente in občestvo – je s svetim Avguštinom zatrdil, da je pogoj za zveličanje, ostajati v Cerkvi ne zgolj »s telesom« temveč tudi »s srcem«[xxv].

Dragi bratje v škofovstvu, Konstitucija o svetem Bogoslužju Sacrosanctum Concilium razloži, da je Cerkev zato »zakrament edinosti«, ker je »sveto ljudstvo, ki ga zbirajo in urejajo škofje«[xxvi]. Ko dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium opominja rimskega škofa, da je »trajno in vidno počelo in temelj edinosti tako škofov kakor množice vernikov«, pravi tudi, da ste vi »vidno počelo in temelj edinosti v svojih delnih Cerkvah, v katerih in iz katerih sestoji ena in edina katoliška Cerkev«[xxvii].

Ko odgovarjam na vaše zahteve, trdno odločen razveljavljam vse predpise, navodila, dovoljenja in običaje pred tem motuproprijem in izjavljam, da so edini izraz »pravila molitve« (lex orandi) rimskega obreda bogoslužne knjige, ki sta jih razglasila sveta papeža Pavel VI. in Janez Pavel II. v skladu z odloki 2. vatikanskega koncila. Pri tej odločitvi me bodri dejstvo, da je po Tridentinskem koncilu tudi sv. Pij V. razveljavil vse obrede, ki se niso mogli ponašati z dokazljivo starodavnostjo in je za celotno latinsko Cerkev določil en sam Rimski misal. Štiri stoletja je Rimski misal, ki ga je razglasil sv. Pij V., bil prvenstveni izraz »pravila molitve« (lex orandi) rimskega obreda. V Cerkvi je vršil vlogo zedinjenja. Škofje, združeni na ekumenskem koncilu, niso zato zahtevali, da ga je treba prenoviti, ker bi nasprotovali dostojanstvu tega obreda; njihov namen je bil, da »verniki tej skrivnosti vere ne bi prisostvovali kot tuji ali nemi gledalci, ampak da bi se s polnim razumevanjem obredov in molitev, zavestno, pobožno in dejavno udeleževali svetega dogajanja«[xxviii]. Sv. Pavel VI. je spomnil, da se je prilagoditev Rimskega misala začela že s Pijem XII. in pojasnil, da je bil namen prenove Rimskega misala, ki so jo vodili v luči najstarejših liturgičnih virov, omogočiti Cerkvi, da bi v različnosti jezikov dvigala k Bogu »eno samo in isto molitev«, ki bi izražala njeno edinost.[xxix] To edinost nameravam ponovno vzpostaviti v celotni Cerkvi rimskega obreda.

Da opiše katoliškost Božjega ljudstva, spominja 2. vatikanski koncil, »da v cerkvenem občestvu zakonito obstoje tudi delne Cerkve, ki imajo lastna izročila, ne da bi to bilo v nasprotju s prvenstvom Petrovega sedeža, ki predseduje vesoljnemu zboru ljubezni, varuje zakonite različnosti in hkrati skrbi, da to, kar je posebnega, niti malo ne škoduje edinosti, marveč ji služi«[xxx]. Ko pri izvrševanju svoje službe v služenju edinosti sprejemam odločitev, da odpravim dovoljenje, ki sta ga dala moja predhodnika, vas prosim, da to breme delite z menoj kot obliko sodelovanja pri skrbi za vso Cerkev. Z motuproprijem želim utrditi, da pripada urejanje bogoslužnih obhajanj škofu kot moderatorju, spodbujevalcu in varuhu bogoslužnega življenja v Cerkvi, v kateri je načelo edinosti. Na vas je torej, da v vaših cerkvah kot krajevni ordinariji odobrite uporabo Rimskega misala iz leta 1962 ob upoštevanju predpisov tega motuproprija. Predvsem pa je na vas, da si prizadevate za vrnitev k enotni obliki obhajanja, ko za vsak primer posebej preverjate resničnost skupin, ki obhajajo po tem Rimskem misalu.

Navodila kako postopati v vaših škofijah, narekujeta predvsem dve načeli: po eni strani poskrbeti za dobrobit tistih, ki so zakoreninjeni v prejšnji obliki obhajanja in potrebujejo čas, da se vrnejo k rimskemu obredu, ki sta ga razglasila sveta Pavel VI. in Janez Pavel II.; po drugi strani pa prekiniti z ustanavljanjem novih personalnih župnij, ki so bolj vezane na želje in hotenja posameznih duhovnikov, kot pa na resnične potrebe »svetega vernega Božjega ljudstva«. Istočasno vas prosim, da bedite, naj se vsako bogoslužje obhaja dostojanstveno in v zvestobi bogoslužnim knjigam, ki so bile razglašene po 2. vatikanskem koncilu, brez ekscentričnosti, ki se zlahka izpridijo v zlorabe. Za zvestobo predpisom misala in bogoslužnih knjig, v katerih odseva bogoslužna prenova, ki jo je hotel 2. vatikanski koncil, naj se vzgajajo bogoslovci in novi duhovniki.

Nad vas kličem Duha vstalega Gospoda, da vas bo naredil močne in odločne v služenju Božjemu ljudstvu, ki vam ga je Gospod zaupal, da bo z vašo skrbjo in čuječnostjo izražalo občestvo tudi v edinosti enega samega obreda, v katerem so ohranjena velika bogastva rimskega bogoslužnega izročila. Molim za vas. Vi molite zame.  

FRANČIŠEK

[i] Prim. 2. vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi “Lumen gentium” 21. novembra 1964, št. 23: AAS 57 (1965) 27.
[ii] Prim. Kongregacija za sveto Bogoslužje, Pismo predsednikom škofovskih konferenc, “Quattuor abhinc annos”, 3. oktobra 1984: AAS 76 (1984) 1088-1089.
[iii] Janez Pavel II., Apostolsko pismo - motuproprij “Ecclesia Dei”, 2. julija 1988: AAS 80 (1998) 1495-1498.
[iv] Benedikt XVI., Pismo škofom katoliške Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 796.
[v] Benedikt XVI., Pismo škofom katoliške Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 796.
[vi] Benedikt XVI., Pismo škofom katoliške Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 797.
[vii] Benedikt XVI., Apostolsko pismo - motuproprij “Summorum Pontificum”, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 779.
[viii] Benedikt XVI., Apostolsko pismo - motuproprij “Summorum Pontificum”, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 779.
[ix] Benedikt XVI., Pismo škofom katoliške Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 796.
[x] Benedikt XVI., Pismo škofom katoliške Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 797.
[xi] Benedikt XVI., Pismo škofom katoliške Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 798.
[xii] Benedikt XVI., Pismo škofom katoliške Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 797-798.
[xiii] Benedikt XVI., Pismo škofom katoliške Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 796.
[xiv] Cfr. CONC. ECUM. VAT. II, Dogmatična konstitucija o Cerkvi “Lumen gentium” 21. novembra 1964, št. 23: AAS 57 (1965) 27.
[xv] Prim. Acta et documenta Concilio Oecumenico Vaticano II apparando, Series I, Volumen II, 1960.
[xvi] PIJ XII., Okrožnica “Mediator Dei et hominum”, 20. novembra 1947: AAS 39 (1949) 521-595.
[xvii] Prim. 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, št. 1, 14: AAS 56 (1964) 97.104.
[xviii] Prim. 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, št. 3: AAS 56 (1964) 98.
[xix] Prim. 2. vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, št. 4: AAS 56 (1964) 98.
[xx] Missale Romanum ex decreto Sacrosancti Oecumenici Concilii Vaticani II instauratum auctoritate Pauli PP. VI promulgatum, editio typica, 1970.
[xxi] Missale Romanum ex decreto Sacrosancti Oecumenici Concilii Vaticani II instauratum auctoritate Pauli PP. VI promulgatum Ioannis Pauli PP. II cura recognitum, editio typica altera, 1975; editio typica tertia, 2002; (reimpressio emendata 2008).
[xxii] Prim. 2. vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, št. 3: AAS 56 (1964) 98.
[xxiii] 1Kor 1,12-13.
[xxiv] Prim. 2. vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, št. 26: AAS 56 (1964) 107.
[xxv] Prim. 2. vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi “Lumen gentium”, 21 novembra 1964, št. 14: AAS 57 (1965) 27.
[xxvi] Prim. 2. vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, št. 26: AAS 56 (1964) 100.
[xxvii] Prim. 2. vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi “Lumen gentium”, 21 novembra 1964, št. 23: AAS 57 (1965) 27.
[xxviii] Prim. 2. vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, št. 48: AAS 56 (1964) 113.
[xxix] Pavel VI., Apostolska konstitucija “Missale Romanum“, 3. aprila 1969, AAS 61 (1969) 222.
[xxx] Prim. 2. vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi “Lumen gentium”, 21. novembra 1964, št. 13: AAS 57 (1965) 18.

Sobota, 17. julij 2021, 12:27