Išči

Vatican News
Pripravljen oltar za darovanje svete maše. Pripravljen oltar za darovanje svete maše. 

Apostolsko pismo papeža Frančiška TRADITIONIS CUSTODES (Varuhi tradicije)

V petek, 16. julija 2021, je izšlo apostolsko pismo papeža Frančiška v obliki motuproprij z naslovom Traditionis Custodes (Varuhi tradicije) o rabi rimskega bogoslužja pred prenovo leta 1970.

PAPEŽ FRANČIŠEK
APOSTOLSKO PISMO - MOTUPROPRIJ
TRADITIONIS CUSTODES
O RABI RIMSKEGA BOGOSLUŽJA
PRED PRENOVO LETA 1970

Varuhi tradicije, škofje, predstavljajo v občestvu z rimskim škofom vidno počelo in temelj edinosti v svojih delnih Cerkvah.[1] Pod vodstvom Svetega Duha, z oznanjevanjem evangelija in obhajanjem evharistije vodijo njim zaupane delne Cerkve.[2]

Za spodbujanje sloge in edinosti Cerkve sta moja častitljiva predhodnika sv. Janez Pavel II. in Benedikt XVI. z očetovsko skrbjo do tistih, ki so se v nekaterih regijah oprijeli bogoslužnih oblik pred prenovo, ki jo je hotel 2. vatikanski koncil, podelila in uredila dovoljenje za rabo Rimskega misala, ki ga je izdal sv. Janez XXIII. leta 1962.[3] Na ta način sta nameravala omogočiti »cerkveno občestvo tistim katoličanom, ki so se čutili vezane na nekatere prejšnje bogoslužne oblike« in ne drugim.[4]

Na pobudo mojega častitljivega predhodnika Benedikta XVI., da škofe povabi, naj preverijo uporabo motuproprija Summorum Pontificum, je trinajst let po njegovi objavi Kongregacija za nauk vere leta 2020 opravila temeljito posvetovanje škofov, katerega rezultati so bili premišljeno upoštevani v luči izkušenj, ki so v teh letih dozorele.

Sedaj, ko sem upošteval želje, ki so jih oblikovali škofje, in poslušal mnenje Kongregacije za nauk vere, želim s tem Apostolskim pismom še bolj nadaljevati s trajnim prizadevanjem za cerkveno edinost. Zato se mi je zdelo primerno določiti, sledeče:

Čl. 1. Bogoslužne knjige, ki sta jih sveta papeža Pavel VI. in Janez Pavel II. razglasila v skladu z odloki 2. vatikanskega koncila, so edini izraz lex orandi rimskega obreda.

Čl. 2. Škofu posamezne škofije kot moderatorju, spodbujevalcu in varuhu vsega bogoslužnega življenja v delni Cerkvi, ki mu je zaupana,[5] pripada urejanje bogoslužnih obhajanj v lastni škofiji.[6] Zato je njegova izključna pristojnost, da dovoljuje v svoji škofiji uporabo Rimskega misala iz leta 1962 v skladu s smernicami Apostolskega sedeža.

Čl. 3. Škof, v škofijah v katerih je bila doslej ena ali več skupin, ki obhajajo bogoslužje po misalu pred prenovo leta 1970:
§ 1. zagotovi, da te skupine ne izključujejo veljavnosti in legitimnosti bogoslužne prenove, navodil 2. vatikanskega koncila in učiteljstva papežev;
§ 2. izbere enega ali več krajev, kjer se verniki, ki pripadajo tem skupinam, lahko zbirajo za evharistično obhajanje (vendar ne v župnijskih cerkvah in brez ustanavljanja novih personalnih župnij);
§ 3. določi, na izbranem kraju, dneve, ko so dovoljena evharistična obhajanja z uporabo Rimskega misala, ki ga je razglasil sv. Janez XXIII. leta 1962.[7] Pri teh obhajanjih naj bodo berila oznanjena v domačem jeziku z uporabo prevodov Svetega pisma za bogoslužno rabo, ki jih je odobrila ustrezna škofovska konferenca;
§ 4. imenuje duhovnika, ki naj bo kot škofov delegat zadolžen za obhajanje bogoslužja in za pastoralno skrb za takšne skupine vernikov. Duhovnik naj bo primeren za to službo, naj bo usposobljen za uporabo Rimskega misala pred prenovo leta 1970, naj ima takšno znanje latinščine, da mu bo omogočilo polno razumevanje rubrik in bogoslužnih besedil, naj ga spodbujata živa pastoralna ljubezen in čut za cerkveno edinost. Nujno je namreč, da odgovornemu duhovniku ni pri srcu zgolj obhajanje bogoslužja, temveč pastoralna in duhovna skrb za vernike.
§ 5. opravi, v personalnih župnijah, ki so bile kanonično ustanovljene v korist teh vernikov, primerno preverjanje njihove dejanske koristnosti za duhovno rast in oceni, ali naj se jih ohrani ali ne;
§ 6. skrbi, da ne potrjuje ustanavljanja novih skupin.

Čl. 4. Duhovniki, posvečeni po objavi tega motuproprija, ki nameravajo maševati po Rimskem misalu iz leta 1962, morajo predložiti uradno prošnjo škofu posamezne škofije, ki se bo pred izdajo dovoljenja posvetoval z Apostolskim sedežem.

Čl. 5. Duhovniki, ki že mašujejo po Rimskem misalu iz leta 1962, bodo škofa posamezne škofije prosili za dovoljenje, da lahko še naprej koristijo to možnost.

Čl. 6. Ustanove posvečenega življenja in Družbe apostolskega življenja, ki jih je svoj čas ustanovila Papeška komisija Ecclesia Dei, preidejo pod pristojnost Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in Družbe apostolskega življenja.

Čl. 7. Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov ter Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in Družbe apostolskega življenja bodo za zadeve, ki so v njihovi pristojnosti, izvrševale oblast Svetega sedeža in bedele nad spoštovanjem teh določb.

Čl. 8. Prejšnje, norme, navodila, dovoljenja in običaji, ki niso v skladu z določbami tega motuproprija, se razveljavijo.

Karkoli sem s tem Apostolskim pismom - motuproprijem odredil, vse to ukazujem, da se upošteva v vseh njegovih delih, kljub čemurkoli nasprotnemu, četudi bi bilo vredno posebne omembe, in določam, naj bo razglašeno z objavo v dnevniku L’Osservatore Romano; v veljavo stopi takoj, nato pa bo objavljeno v uradnem komentarju Svetega sedeža, Acta Apostolicae Sedis.

V Rimu, pri sv. Janezu Lateranskem, 16. julija 2021, na liturgični spomin Karmelske Matere Božje, v devetem letu našega papeževanja.

FRANČIŠEK

[1] Prim. 2. Vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi “Lumen Gentium”, 21. novembra 1964, št. 23: AAS 57 (1965) 27.
[2] Prim. 2. Vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi “Lumen Gentium” 21. novembra 1964, št. 27: AAS 57 (1965) 32; 2. Vatikanski koncil, Odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi “Christus Dominus”, 28. oktobra 1965, št. 11: AAS 58 (1966) 677-678; Katekizem Katoliške Cerkve, št. 833.
[3] Prim. JANEZ PAVEL II., Apostolsko pismo - motuproprij “Ecclesia Dei”, 2. julija 1988: AAS 80 (1998) 1495-1498; BENEDIKT XVI., Apostolsko pismo - motuproprij “Summorum Pontificum”, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 777-781; Apostolsko pismo - motuproprij “Ecclesiae unitatem”, 2. julija 2009: AAS 101 (2009) 710-711.
[4] JANEZ PAVEL II., Apostolsko pismo Motu proprio “Ecclesia Dei”, 2. julija 1988, št. 5: AAS 80 (1988) 1498.
[5] Prim. 2. Vatikanski koncil, Konstitucija svetem bogoslužju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, št. 41: AAS 56 (1964) 111; Caeremoniale Episcoporum, št. 9; KONGREGACIJA ZA BOGOSLUŽJE IN DISCIPLINO ZAKRAMENTOV, Navodilo o zakramentu odrešenja “Redemptionis Sacramentum”, 25. marca 2004, št. 19-25: AAS 96 (2004) 555-557.
[6] Prim. ZCP, kan. 375, § 1; kan. 392.
[7] Prim. KONGREGACIJA ZA NAUK VERE, Odlok “Quo magis” o odobritvi sedmih novih hvalospevov za izredno obliko rimskega obreda, 22. februarja 2020, in Odlok “Cum sanctissima” o liturgičnem obhajanju v čast svetnikov v izredni obliki rimskega obreda, 22. februarja 2020: L’Osservatore Romano, 26. marca 2020, str. 6.

Petek, 16. julij 2021, 21:44