Išči

Vatican News
Poslanica papeža Frančiška: Jezus ni samo na strani revnih, ampak deli z njimi svojo usodo. Poslanica papeža Frančiška: Jezus ni samo na strani revnih, ampak deli z njimi svojo usodo.  

Poslanica svetega očeta Frančiška za 5. svetovni dan revnih

V poslanici za 5. svetovni dan revnih z naslovom »Uboge imate vedno med seboj« (Mr 14,7) papež Frančišek pravi: »Želim si, da bi se Svetovni dan revnih, ki je prišel do pete obletnice, mogel vedno bolj zakoreniniti v naše krajevne Cerkve in se odpreti evagelizacijskemu gibanju, ki srečuje reveže tam, kjer so. Ne moremo čakati, da bodo potrkali na naša vrata, nujno je potrebno, da pridemo do njih v njihovih domovih, v bolnišnicah, v domovih za ostarele, na cestah in v temnih kotih, v katerih se včasih skrivajo, v zavetiščih in v sprejemnih centrih…«

POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA
za 5. svetovni dan revnih
14. novembra 2021, 33. nedelja med letom
»Uboge imate vedno med seboj« (Mr 14,7)

1. »Uboge imate vedno med seboj« (Mr 14,7). Jezus je te besede izgovoril med kosilom v Betaniji, v hiši Simona, imenovanega »gobavec«, nekaj dni pred veliko nočjo. Kot pripoveduje evangelist, je vstopila neka žena z alabastrno posodico polno dragocene dišave in jo izlila na Jezusovo glavo. To dejanje je vzbudilo veliko začudenje in dalo povod za dve različni razlagi.

Prva je ogorčenje nekaterih navzočih vključno z učenci, ki so glede na vrednost dišave – približno 300 denarijev, kar ustreza letni plači delavca – mislili, da bi bilo bolje, če bi jo prodali in izkupiček dali ubogim. Po Janezovem evangeliju je to stališče zagovarjal Juda: »Zakaj bi tega olja ne prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« Evangelist pripomni: »Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak, ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo« (12,5-6). Ni naključje, da ta ostra kritika prihaja iz ust izdajalca: to je dokaz, da tisti, ki ne prepoznajo ubogih, izdajajo Jezusov nauk in ne morejo biti njegovi učenci. V zvezi s tem se spomnimo močnih Origenovih besed: »Zdi se, da je Juda skrbel za uboge […]. Če je sedaj še kdo, ki ima mošnjo Cerkve in govori v prid ubogih kot Juda, potem pa jemlje to, kar dajejo vanjo, ima svoj delež skupaj z Judom (Komentar k Matejevemu evangeliju, 11,9).

Drugo razlago je povedal Jezus sam in nam omogoča dojeti globok pomen dejanja, ki ga je izvršila žena. Pravi: »Pustite jo. Kaj ji delate težave? Dobro delo mi je storila« (Mr 14,6). Jezus ve, da je njegova smrt blizu in v tem dejanju vidi vnaprejšnje maziljenje njegovega mrtvega telesa, preden bo položeno v grob. Ta pogled gre onkraj vseh pričakovanj gostov. Jezus jih spomni, da je prvi ubogi On, najbolj ubog med ubogimi, ker jih vse predstavlja. Tudi v imenu ubogih, osamljenih, odrinjenih, preziranih Božji Sin sprejme to ženino dejanje. Ona s svojo žensko občutljivostjo kaže, da je edina, ki razume Gospodovo duhovno stanje. Ta anonimna žena, ki morda predstavlja celotno žensko vesolje, ki skozi stoletja ne bo imelo glasu in bo trpelo nasilje, vzpostavlja pomenljivo navzočnost žena, ki sodelujejo pri tem vrhunskem trenutku Kristusovega življenja: pri njegovem križanju, smrti in pokopu in prikazanju Vstalega. Žene, ki so bile tako pogosto prezrte in odrivane od odgovornih mest, so v evangelijih protagonistke zgodovine razodetja.  Zgovorna je zaključna Jezusova beseda, ki to ženo  povezuje z velikim evangelizacijskim poslanstvom: »Resnično povem vam, kjer koli po svetu bo oznanjen ta evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin« (Mr 14,9).

2. Ta močna »empatija« med Jezusom in ženo ter način, kako pojasnjuje svoje maziljenje, odpirata rodovitno pot premišljevanja o neločljivi vezi med Jezusom, ubogimi in oznanjevanjem evangelija.

Božje obličje, ki ga On razodeva, je obličje Očeta za uboge in blizu ubogim. Vse Jezusovo delo potrjuje, da revščina ni sad usode, ampak je konkreten izraz njegove navzočnosti med nami. Ne najdemo ga, kadar in kjer hočemo, ampak ga prepoznamo v življenju ubogih, v njihovem trpljenju in pomanjkanju, v včasih nečloveških pogojih, v katerih morajo živeti. Ne bom se naveličal ponavljati, da so ubogi resnični evangelizatorji, ker so bili prvi, ki so bili evangelizirani in poklicani, naj delijo blagor Gospoda in njegovega kraljestva (prim. Mt 5,3).

Ubogi v vseh razmerah in na vseh zemljepisnih širinah nas evangelizirajo, ker omogočajo, da vedno na nov način odkrijemo najbolj pristne poteze Očetovega obličja. »Ubogi nas lahko veliko naučijo. Niso le deležni verskega čuta (sensus fidei), ampak tudi poznajo trpečega Kristusa zaradi svojega trpljenja. Potrebno je, da se vsi od njih učimo evangelija. Nova evangelizacija je povabilo, da priznamo zveličavno moč v njihovem življenju in jih postavimo v središče poti Cerkve. Poklicani smo, da v njih odkrijemo Kristusa in postanemo glasniki njihovih potreb in da smo tudi njihovi prijatelji, da jim prisluhnemo, jih razumemo in sprejmemo skrivnostno modrost, ki nam jo Bog hoče posredovati po njih. Naša zavzetost ni izključno v dejanjih ali programih podpore in pomoči. Sveti Duh ne navdihuje pretiranega aktivizma, ampak predvsem pozorno ljubezen do drugega, ki ga imamo »v nekem smislu za enega bistva s seboj«. Ta ljubeča pozornost je začetek prave skrbi za njegovo osebo. Na tej osnovi si nato zares prizadevam za njegovo dobro« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 198-199).

3. Jezus ni samo na strani ubogih, ampak deli z njimi svojo usodo. To je močan nauk tudi za njegove učence v vseh časih. Njegove besede »uboge imate vedno med seboj« pomenijo tudi: njihova navzočnost med nami je stalna, ne sme pa voditi v navado, ki bi postala brezbrižnost, ampak mora biti vključena v podelitev življenja z njimi, ki ne dovoljuje pooblaščencev. Ubogi niso ljudje, ki so za skupnost »zunanji«, ampak so bratje in sestre, s katerimi moramo deliti trpljenje, da bi omilili njihovo stisko in odrinjenost, da bi jim bilo povrnjeno izgubljeno dostojanstvo in zagotovljena potrebna družbena vključenost. Po drugi strani vemo, da dobrodelna gesta predpostavlja dobrotnika in koristnika, medtem ko medsebojna podelitev rojeva bratstvo. Miloščina je priložnostna; medsebojna podelitev je trajna. Prva predstavlja nevarnost, da bo nagradila tiste, ki jo dajejo, in ponižala tiste, ki jo prejemajo; druga okrepi solidarnost in postavlja pogoje, ki so potrebni za dosego pravičnosti. Skratka, ko verniki želijo videti Jezusa osebno in se ga dotakniti z roko, vedo, kam naj se obrnejo. Ubogi so zakrament Kristusa, predstavljajo njegovo osebo in nas napotujejo k njemu.

Imamo veliko zgledov svetnikov in svetnic, ki so iz življenja z ubogimi naredili svoj življenjski cilj. Med drugimi mislim na  p. Damijana de Veustra, svetega apostola gobavcev. Z veliko plemenitostjo je odgovoril na klic, naj odide na otok Molokai, ki je postal geto, dostopen samo gobavcem, da bi z njimi živel in umrl. Zavihal je rokave in storil vse, da bi življenje teh bolnih in odrinjenih revežev, ki so postali eno samo propadanje, naredil dostojno življenja. Postal je zdravnik in bolničar, ne da bi se menil za nevarnosti, ki se jim je izpostavljal, in v tisto »kolonijo smrti«, kakor so otok imenovali, prinesel luč ljubezni. Gobavost je prizadela tudi njega, kar je znamenje popolne podelitve z brati in sestrami, za katere je dal življenje. Njegovo pričevanje je zelo aktualno v naših dneh, ki jih zaznamuje  pandemija koronavirusa. Božja milost je zanesljivo na delu v srcih mnogih, ki se, ne da bi se kazali, razdajajo za najbolj uboge v čisto konkretni podelitvi.

4. Potrebno je torej, da s polnim prepričanjem sprejmemo Gospodovo povabilo: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). To spreobrnjenje je najprej v tem, da odpremo srce in prepoznamo številne izraze revščine ter v razodevanju Božjega kraljestva preko življenjskega sloga, ki je skladen z vero, ki jo izpovedujemo. Na uboge pogosto gledamo kot na ljudi, ki so ob strani, kot na kategorijo, ki zahteva posebne dobrodelne usluge. Hoditi za Jezusom v zvezi s tem pomeni spremeniti miselnost, to je, sprejeti izziv podelitve in soudeležbe. Postati njegovi učenci vključuje odločitev, da ne bomo zbirali zakladov na zemlji, ki dajejo videz varnosti, ki je dejansko krhka in kratkotrajna. Nasprotno, zahteva pripravljenost, da se osvobodimo vsake vezi, ki preprečuje, da bi dosegli pravo srečo in blaženost, da bi spoznali to, kar je trajno in česar ne more uničiti nič in nihče (prim. Mt 6,19-20).

Jezusovo učenje gre tudi v tem primeru proti toku, ker obljublja tisto, kar lahko samo oči vere vidijo in doživijo s popolno gotovostjo: »Vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje« (Mt 19,29). Če se ne odločimo, da bomo postali ubogi glede minljivih dobrin, svetne moči in slavohlepja, ne bomo nikoli sposobni darovati življenja iz ljubezni; živeli bomo razdrobljeno bivanje, polno dobrih sklepov a neučinkovito, da bi spremenilo svet. Gre torej za to, da se odločno odpremo Kristusovi milosti, ki nas lahko naredi za priče njegove brezmejne ljubezni in vrne naši navzočnosti v svetu verodostojnost.

5. Kristusov evangelij nas priganja, naj bomo posebej pozorni do ubogih in prepoznamo mnoge, premnoge oblike moralnega in družbenega nereda, ki povzročajo vedno nove oblike revščine. Zdi se, da si pot utira pojmovanje, po katerem ubogi ne samo, da so odgovorni za svoje stanje, ampak predstavljajo nedopustno breme za gospodarski sistem, ki v središče postavlja interese nekaterih privilegiranih kategorij. Trg, ki ignorira ali izbira etična načela, ustvarja nečloveške pogoje, ki se zrušijo na ljudi, ki že tako živijo v negotovih razmerah. Tako smo priča vedno novih pasti revščine in izključenosti, ki jih povzročajo brezvestni ekonomski in finančni dejavniki, brez humanitarnega čuta in družbene odgovornosti.

Lansko leto se je temu pridružila še ena rana, ki je še povečala število revežev: pandemija. Še vedno trka na vrata milijonov ljudi in je tudi takrat, kadar ne nosi s seboj trpljenja in smrti, znanilka revščine. Število revnih se je čezmerno povečalo in se bo žal v prihodnjih mesecih še bolj. Nekatere države trpijo hude posledice pandemije, tako da se najbolj ranljivi ljudje znajdejo brez najbolj potrebnih dobrin. Dolge vrste pred menzami za uboge so otipljivo znamenje tega poslabšanja. Pozoren pogled zahteva, da najdemo najprimernejše rešitve za boj proti virusu na svetovni ravni, brez pristranskih interesov. Zlasti nujno je dati konkretne odgovore tistim, ki trpijo zaradi brezposelnosti, ki je dramatično udarila veliko družinskih očetov, žena in mladih. Družbena solidarnost in velikodušnost, ki so ju, hvala Bogu, mnogi spodobni, skupaj z daljnovidnimi načrti človeškega napredka, dajeta in bosta dajali zelo pomemben prispevek tej stiski.

6. Vendar pa ostaja odprto vprašanje, ki ni nikakor očitno: kako lahko damo oprijemljiv odgovor milijonom ubogih, ki pogosto naletijo samo na brezbrižnost, če ne celo odpor? Katero pot pravičnosti moramo prehoditi, da bomo lahko presegli socialne neenakosti in bo povrnjeno človeško dostojanstvo, ki je tako pogosto poteptano? Sebičen način življenja je kriv povzročanja revščine in pogosto na uboge strese vso odgovornost za njihovo stanje. Toda revščina ni sad usode, pač pa je posledica sebičnosti. Zato je ključnega pomena, da začnemo razvojne procese, v katerih se vrednotijo sposobnosti vseh, tako da bo dopolnjevanje sposobnosti in različnost vlog vodila k skupnemu viru sodelovanja. Veliko je revščine »bogatih«, ki bi jo lahko ozdravilo bogastvo »ubogih«, če bi se le srečali in se spoznali! Nihče ni tako ubog, da v vzajemnosti ne bi mogel darovati nekaj svojega. Ubogi ne morejo biti samo tisti, ki prejemajo; biti morajo v stanju, da lahko dajo, ker dobro vedo, kako se odzvati. Koliko zgledov podelitve imamo pred očmi. Ubogi nas pogosto učijo solidarnosti in podelitve. Res je, to so ljudje, ki jim nekaj manjka, pogosto jim manjka veliko in celo nujno potrebno, vendar pa ne pogrešajo vsega, ker ohranjajo dostojanstvo Božjih otrok, ki jim ga nič in nihče ne more vzeti.

7. Zato je potreben drugačen pristop k revščini. To je izziv, ki ga morajo vlade in svetovne institucije sprejeti z daljnovidnim socialnim modelom, ki se je sposoben spoprijeti z novimi oblikami revščine, ki napadajo svet in ki bodo odločilno zaznamovale prihodnja desetletja. Če so ubogi odrinjeni na obrobje, kot da bi bili krivi za svoje razmere, tedaj je sam koncept demokracije v krizi in vsaka socialna politika propade. Z veliko ponižnostjo bi morali priznati, da smo v odnosu do ubogih pogosto nesposobni. O njih govorimo abstraktno, ustavljamo se pri statistikah in mislimo, da bomo stvari premaknili s kakim dokumentarcem. Nasprotno, revščina bi nas morala izzvati k ustvarjalnemu načrtovanju, ki omogoča rast dejanske svobode, da bi mogli bivanje uresničevati s sposobnostmi, ki so lastne vsakemu človeku. Iluzija, od katere se moramo oddaljiti, je mišljenje, da svobodo omogoča in povečuje denar. Če učinkovito služimo ubogim, izzove dejanja in omogoči, da najdemo najbolj primerne oblike za reševanje in spodbujanje tega dela človeštva, ki je prevečkrat anonimno in brez glasu, vendar je vanj vtisnjeno obličje Odrešenika, ki prosi za pomoč.

8. »Uboge imate vedno med seboj« (Mr 14,7). Gre za povabilo, da ne smemo nikdar izgubiti izpred oči priložnosti, ki nam je ponujena, da bi delali dobro. Na ozadju lahko zagledamo staro svetopisemsko zapoved: »Če bo pri tebi revež, kateri izmed tvojih bratov […] ne zakrkni svojega srca in ne zapiraj roke pred svojim revnim bratom, temveč mu jo na široko odpiraj in mu rad posojaj, kolikor potrebuje tega, kar mu manjka. Velikodušno mu dajaj in tvoje srce naj ne bo nevoljno, ko mu daješ; zaradi tega te bo namreč Gospod, tvoj Bog, blagoslovil pri vsem tvojem delu in pri vsem, česar se loti tvoja roka. Ker v deželi ne bo zmanjkalo revežev« (5 Mz 15,7-8.10-11). Na isto valovno dolžino se postavi apostol Pavel, ko spodbuja kristjane svojih skupnosti, naj pomagajo ubogim v prvi skupnosti v Jeruzalemu in naj to storijo »ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Ne gre za to, da bi olajšali svojo vest z nekaj miloščine, ampak da bi nasprotovali kulturi brezbrižnosti in krivice, s katero stopamo v odnos do ubogih.

V tem okviru se je dobro spomniti tudi besed sv. Janeza Krizostoma: »Kdor je velikodušen, ne sme zahtevati poročila o svojem ravnanju, ampak mora samo izboljšati stanje revščine in potešiti potrebo. Ubogi ima eno samo obrambo: njegova revščina in razmere, v katerih se znajdejo. Ne zahtevajte od njega nič drugega; toda čeprav bi morda najbolj hudobnemu človeku na svetu kdaj primanjkovalo hrane, ga rešimo lakote. […] Človek, ki je usmiljen, je pristanišče za tistega, ki je v potrebi: pristanišče sprejema in rešuje pred nevarnostjo vseh brodolomov; ne glede na to, ali gre za zločince, za dobre ljudi, ali so kot tisti, ki se znajdejo v nevarnosti, jim pristanišče nudi zavetje znotraj svojega zaliva. Tudi ti torej, kadar vidiš na tleh človeka, ki je doživel brodolom revščine, ne sodi, ne zahtevaj obračuna o njegovem ravnanju, ampak ga reši nesreče« (Govori o ubogem Lazarju, II, 5).

9. Odločilnega pomena je, da povečamo občutljivost, da bi razumeli potrebe ubogih, katerim se nenehno spreminjajo življenjske razmere. Danes smo namreč v ekonomsko najbolj razvitih področjih sveta manj pripravljeni na soočenje z revščino, kot v preteklosti. Stanje relativne blaginje, na katero smo se navadili, otežuje sprejemanje žrtev in pomanjkanja. Pripravljeni smo na vse, samo da ne bi bili prikrajšani za tisto, kar smo z lahkoto osvojili. Na ta način padamo v oblike jeze, mučne nervoznosti, zahtev, ki vodijo v strah, v tesnobo in v nekaterih primerih celo v nasilje. To ni merilo, na katerem bi lahko gradili prihodnost. Kljub temu pa so tudi to oblike revščine, pred katerimi ne moremo pogledati stran. Biti moramo odprti in brati znamenja časov, ki izražajo nove načine, na katere moramo biti evangelizatorji sodobnega sveta. Takojšnja pomoč za potrebe revnih ne sme preprečevati, da ne bi bili daljnovidni pri uvajanju novih znamenj krščanske ljubezni kot odgovor na nove revščine, ki jih danes doživlja človeštvo.

Želim si, da bi se Svetovni dan revnih, ki je prišel do pete obletnice, mogel vedno bolj zakoreniniti v naše krajevne Cerkve in se odpreti evagelizacijskemu gibanju, ki srečuje reveže tam, kjer so. Ne moremo čakati, da bodo potrkali na naša vrata, nujno je potrebno, da pridemo do njih v njihovih domovih, v bolnišnicah, v domovih za ostarele, na cestah in v temnih kotih, v katerih se včasih skrivajo, v zavetiščih in v sprejemnih centrih… Pomembno je razumeti, kako se počutijo, kaj doživljajo in kakšne želje imajo v srcu. Žalostne besede don Prima Mazzolarija sprejmimo za svoje: »Prosil bi vas, da me ne sprašujete, če obstajajo revni ljudje, kdo so in koliko jih je, ker se bojim, da takšna vprašanja predstavljajo raztresenost ali pretvezo, da se izognemo natančnemu glasu vesti ali srca. […] Ubogih nisem nikoli štel, ker jih ni mogoče prešteti: ubogi se objemajo, ne preštevajo« (“Adesso” št. 7 – 15 april 1949). Ubogi so med nami. Kako evangeljsko bi bilo, če bi lahko z vso resnico rekli: tudi mi smo ubogi, ker nam bo samo tako uspelo, da jih bomo zares prepoznali in bodo postali del našega življenja in sredstvo odrešenja.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 13. junij 2021,
god sv. Antona Padovanskega
FRANČIŠEK

Sreda, 16. junij 2021, 10:35