Išči

Vatican News
Papež Frančišek med sveto mašo. Papež Frančišek med sveto mašo.  (Vatican Media)

Papež: Razlomimo svoje življenje, da bi svet preko nas videl veličino Božje ljubezni

Papež Frančišek je nedeljo, 6. junija, ko v Italiji in nekaterih drugih državah obhajajo slovesni praznik Kristusovega Telesa in Krvi, popoldan v vatikanski baziliki daroval sveto mašo. V homiliji se je zaustavil ob naslednjih treh podobah iz evangelija: moški z vrčem vode, velika jedilnica v gornjem nadstropju ter Jezus, ki razlomi kruh. Poudaril je, da evharistije, ki jih obhajamo mi, že sedaj preoblikujejo svet, v kolikor se mi pustimo preoblikovati in postanemo razlomljen kruh za druge.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

V katerem »prostoru« želimo pripraviti Gospodovo pasho?

Jezus pošlje svoje učence, da bi pripravili prostor, kjer bodo obhajali pashalno večerjo. Oni so bili tisti, ki so vprašali: »Učitelj, kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« (Mr 14,12) Medtem ko zremo in častimo Gospodovo prisotnost v evharističnem Kruhu, smo tudi mi poklicani, da se vprašamo: v katerem »prostoru« želimo pripraviti Gospodovo pasho? Kateri so »prostori« našega življenja, kjer Bog želi, da ga sprejmemo v goste? Na ta vprašanja želim odgovoriti tako, da se bom zaustavil ob treh podobah, ki smo jih slišali v evangeliju (Mr 14,12-16.22-26).

Prva podoba: moški z vrčem vode

Prva je podoba moškega ki, nosi vrč vode (prim. v. 13). Gre za detajl, ki bi se lahko zdel nepotreben. Vendar pa ta popolnoma anonimen moški postane voditelj za učence, ki iščejo prostor, ki se bo kasneje imenoval dvorana zadnje večerje. In vrč vode je razpoznavno znamenje: znamenje, ki spominja na žejno človeštvo, ki vedno išče izvir vode, ki bi ga odžejala in oživila. Vsi mi v življenju hodimo z vrčem v roki: žejni smo ljubezni, veselja, uspešnega življenja v bolj človeškem svetu. In za to žejo voda posvetnih stvari ne služi, saj gre za globljo žejo, ki jo lahko poteši samo Bog.

Prepoznati lastno žejo po Bogu

Sledimo temu simboličnemu »znamenju«. Jezus svojim pove, da se bo tam, kamor jih bo peljal neki moški, lahko obhajala velikonočna večerja. Da bi mogli obhajati evharistijo, je torej potrebno predvsem prepoznati lastno žejo po Bogu: čutiti, da Ga potrebujemo, želeti  njegovo prisotnost in njegovo ljubezen, se zavedati, da sami ne zmoremo, ampak potrebujemo Hrano in Pijačo večnega življenja, ki nas podpirata na poti. Drama današnjega časa je ta, da je pogosto žeja ugasnjena. Zamrla so vprašanja o Bogu, želja po njem je oslabela, iskalci Boga so vedno redkejši. Bog ne privlači več, ker ne zaznavamo več svoje globoke žeje. Vendar pa se le tam, kjer sta moški ali ženska z vrčem za vodo – pomislimo na Samarijanko (prim. Jn 4,5-30) –, Gospod lahko razodene kot Tisti, ki podarja novo življenje, ki naše sanje in naša hrepenenja hrani z zanesljivim upanjem; kot prisotnost ljubezni, ki podarja smisel in smer našemu zemeljskemu romanju. Kakor smo že rekli, je moški z vrčem tisti, ki vodi učence v dvorano. Žeja po Bogu je tista, ki nas vodi k oltarju. Če ni žeje, naša obhajanja postanejo sušna. Tudi kot Cerkev, torej ne more zadoščati skupinica tistih, ki se ponavadi zberejo za obhajanje evharistije: iti moramo v mesto, srečati ljudi, se naučiti prepoznati in prebuditi žejo po Bogu ter željo po evangeliju.

Druga podoba: velika jedilnica v gornjem nadstropju

Druga podoba je velika jedilnica v gornjem nadstropju (prim. v. 15). Tam bodo Jezus in njegovi obhajali velikonočno večerjo in ta dvorana se nahaja v hiši neke osebe, ki jih gosti. Don Primo Mazzolari je dejal: »Neki mož brez imena, hišni gospodar, jim posodi svojo najlepšo sobo. […] On je dal največje, kar je imel, saj mora biti okoli velikega zakramenta veliko vse, soba in srce, besede in dejanja.« (La Pasqua, La Locusta 1964, 46-48)

Iz male sobe svojega jaza vstopiti v velik prostor češčenja

Velika dvorana za majhen kos Kruha. Bog postane majhen kakor kos kruha in prav zato je potrebno veliko srce, da bi ga mogli prepoznati, častiti in sprejeti. Prisotnost Boga je tako ponižna, skrita, včasih nevidna, da potrebuje srce, ki je pripravljeno, budno in gostoljubno, da bi bila prepoznana. Če je naše srce namesto veliki dvorani podobno ropotarnici, kjer z nostalgijo hranimo stare stvari; če je podobno podstrešju, kamor smo že zdavnaj odložili svoje navdušenje in svoje sanje; če je podobno tesni in temni sobi, ker živimo samo zase, za svoje probleme in svoje zagrenjenosti, tedaj bo nemogoče prepoznati to tiho in ponižno prisotnost Boga. Potrebna je velika dvorana. Potrebno je razširiti srce. Potrebno je izstopiti iz male sobe lastnega jaza in vstopiti v velik prostor čudenja in češčenja. Tega nam tako zelo manjka. To nam manjka v številnih gibanjih, v katerih se srečujemo, družimo, razmišljamo skupaj o pastorali… Toda, če manjka to, če manjka čudenje in češčenje, potem to ni pot, ki nas vodi k Gospodu. To je drža vpričo evharistije, to potrebujemo: češčenje.

Cerkev: velika dvorana, kamor lahko vstopijo vsi

In tudi Cerkev mora biti velika dvorana. Ne majhen in zaprt krog, ampak skupnost s široko odprtimi rokami, gostoljubna. Vprašajmo se naslednje: ko se približa nekdo, ki je ranjen, ki je naredil napako, ki ima drugačno življenjsko pot, ali je Cerkev velika dvorana, ki ga sprejme in vodi k veselju srečanja s Kristusom? Evharistija želi hraniti tiste, ki so utrujeni in lačni na poti, ne pozabimo tega! Cerkev popolnih in čistih je soba, v kateri ni prostora za nikogar; Cerkev odprtih vrat, ki praznuje ob Kristusu, pa je velika dvorana, kamor lahko vstopijo vsi.

Tretja podoba: Jezus, ki razlomi Kruh

Nazadnje, podoba Jezusa, ki razlomi Kruh. Gre za najodličnejše evharistično dejanje, ki razodeva identiteto naše vere, kraj našega srečanja z Gospodom, ki se podarja, da bi se ponovno rodili v novo življenje. Tudi to dejanje je pretresljivo: do tedaj so se žrtvovala jagnjeta in so se darovala v žgalno daritev Bogu, zdaj pa je Jezus tisti, ki postane jagnje in se žrtvuje, da bi nam podaril življenje. V evharistiji zremo in častimo Boga ljubezni. Gospod je tisti, ki ne zlomi nikogar, vendar pa razlomi samega Sebe. Gospod je tisti, ki ničesar ne zahteva, vendar vse podarja.

Na koncu vsega bo ostala samo ljubezen

Da bi obhajali in živeli evharistijo, smo tudi mi poklicani živeti to ljubezen. Ne moreš namreč lomiti nedeljskega Kruha, če je tvoje srce zaprto za brate. Ne moreš jesti tega Kruha, če ne deliš trpljenja tistih, ki so v potrebi. Na koncu vsega, tudi naših slovesnih evharističnih bogoslužij, bo ostala samo ljubezen. In že sedaj naše evharistije preoblikujejo svet, v kolikor se mi pustimo preoblikovati in postanemo razlomljen kruh za druge.

Razlomimo svoje življenje v sočutju in solidarnosti

Bratje in sestre, kje »pripraviti Gospodovo večerjo« tudi danes? Procesija z Najsvetejšim Zakramentom – ki je značilna za praznik Corpus Domini (telovski praznik), vendar pa je zaenkrat še ne moremo imeti – nas spominja, da smo poklicani iti ven tako, da prinašamo Jezusa. Iti ven z navdušenjem tako, da prinašamo Kristusa tistim, ki ga srečujemo v vsakdanjem življenju. Postanimo Cerkev z vrčem v rokah, ki ponovno prebudi žejo in prinaša vodo. V ljubezni na stežaj odprimo srce, da bi bili mi prostorna in gostoljubna dvorana, kamor lahko vsi vstopijo, da bi srečali Gospoda. Razlomimo svoje življenje v sočutju in solidarnosti, da bi svet preko nas videl veličino Božje ljubezni. In tedaj bo Gospod prišel, ponovno nas bo presenetil, ponovno bo postal hrana za življenje sveta. In nasitil nas bo za vedno, vse do dne, ko bomo na nebeški gostiji zrli njegovo obličje in se brez konca veselili.

Nedelja, 6. junij 2021, 18:10