Išči

Vatican News

Papež poslal video sporočilo udeležencem Foruma »Kje smo z Amoris laetitia?«

Sveti oče Frančišek je poslal video sporočilo udeležencem Foruma »Kje smo z Amoris laetitia? Strategije za uporabo Apostolske spodbude papeža Frančiška«, ki v organizaciji Dikasterija za laike, družino in življenje poteka od 9. do 12. junija 2021.

Papež Frančišek - Vatikan

Video sporočilo svetega očeta
udeležencem Foruma
»Kje smo z Amoris laetitia?
Strategije za uporabo
Apostolske spodbude papeža Frančiška«
9. junij 2021

Dragi bratje v škofovstvu, dragi bratje in sestre,
na vas se obračam ob Forumu, ki ga je pripravil Dikasterij za laike, družino in življenje pet let po objavi apostolske spodbude Amoris laetitia. Dikasteriju se zahvaljujem, da je prevzel pobudo kljub praktičnim težavam, ki so posledica pandemije. Delegati Uradov za družino iz več kot 60 škofovskih konferenc in preko 30 mednarodnih gibanj je danes tukaj, povezanih za to srečanje.

V panorami najpomembnejših pobud Leta »Družina Amoris laetitia« Forum predstavlja bistveni trenutek dialoga med Svetim sedežem, škofovskimi konferencami, gibanji in družinskimi združenji. Naj ga Sveti Duh naredi rodovitnega za Cerkev, za pastirje in laike skupaj, da prisluhnemo konkretnim potrebam družin in si med seboj pomagamo začeti procese, ki so potrebni za prenovo oznanila Cerkve.

Vprašanje, ki ste si ga postavljate – »Kje smo z uporabo Amoris laetitia?« - nas želi spodbuditi k rodovitnemu cerkvenostnemu razločevanju o načinu in ciljih družinske pastorale v perspektivi nove evangelizacije. Spodbuda Amoris laetitia je sad poglobljenega sinodalnega razmišljanja o zakonu in družini in kot taka zahteva potrpežljivo uresničevanje in misijonarsko spreobrnjenje. Ta Forum nadaljuje sinodalno pot, ki se mora uresničiti v krajevnih Cerkvah in ki zahteva sodelovanje, podelitev odgovornosti, sposobnost razločevanja in pripravljenost približati se družinam.

Sredi težav, ki jih je povzročila pandemija, ki »uničujejo družinsko življenje in njeno notranjo povezanost življenja in ljubezni,«[1] se družina danes bolj kot kdajkoli kaže kot znamenje časov in Cerkev je predvsem povabljena k dejavnemu poslušanju družin, istočasno pa da jih vključi kot subjekte pastorale. Odložiti moramo vsako »oznanilo, ki je zgolj teoretično in ločeno od resničnih problemov ljudi,«[2] kakor tudi misel, da je evangelizacija pridržana pastoralni eliti. Vsak krščeni je »dejavni subjekt evangelizacije.« [3] Da bi Božjo ljubezen prinesli družinam in mladim, ki bodo oblikovali jutrišnje družine, potrebujemo pomoč samih družin, njihovo konkretno izkustvo življenja in občestva. Poleg pastirjev potrebujemo zakonce, da bi hodili z drugimi družinami, da bi pomagali tistim, ki so šibkejši, da bi oznanjali, da je Kristus tudi v težavah navzoč v zakramentu zakona, da bi podarjal nežnost, potrpežljivost in upanje vsem, v vseh življenjskih razmerah.

Kako pomembno je, da mladi s svojimi očmi vidijo Kristusovo ljubezen, ki živi in je navzoča v ljubezni zakoncev, ki s svojim konkretnim življenjem pričujejo, da je ljubezen za vedno mogoča!

Kakor sta bila zakonca Akvila in Priskila dragocena Pavlova sodelavca pri njegovem poslanstvu, tudi danes številni zakonski pari in celo celotne družine z otroki[4] lahko postanejo pomembne priče za spremljanje drugih družin, pri oblikovanju skupnosti, za sejanje semen občestva med ljudmi, ki sprejmejo prvo evangelizacijo, ko odločilno prispevajo k oznanilu kerygme.

Tako zakon kot duhovništvo imata »neposreden namen graditi in širiti Božje ljudstvo«[5] in zakoncema daje posebno poslanstvo pri graditvi Cerkve. Družina je »domača Cerkev«[6], kraj, na katerem deluje zakramentalna Kristusova navzočnost med zakoncema ter med starši in otroki. V tem smislu »je ljubezen, živeta v družinah trajna moč za življenje Cerkve,«[7] ki jo nenehno bogati življenje vseh domačih Cerkva. Zato v moči zakramenta zakona vsaka družina postane z vsemi učinki dobro za Cerkev.[8]

Soodgovornost v odnosu do poslanstva torej poziva zakonce in posvečene služabnike, zlasti škofe, k rodovitnemu sodelovanju pri skrbi in varovanju domačih Cerkva. Zato se moramo pastirji pustiti razsvetliti Duhu, da to bo odrešenjsko oznanilo potekalo s strani zakonskih parov, ki so pogosto tukaj in so pripravljeni, vendar jih ne pokličemo. Če pa jih pokličemo, jih pokličimo, da bodo delali z nami. Če jim damo prostor, lahko dajo svoj prispevek k izgradnji tkiva Cerkve. Kakor votek in osnutek moškega in ženskega v svojem dopolnjevanju sodelujeta pri oblikovanju gobelina družine, podobno sta zakramenta svetega reda in zakona oba nujno potrebna za izgradnjo Cerkve kot »družine družin«. Na ta način bomo lahko imeli družinsko pastoralo, ki bo v polnosti dihala duha cerkvene skupnosti. Ta se namreč »izoblikuje […] kot »organska« skupnost, ki je podobna celoti živega telesa […], za katero je značilna soprisotnost različnosti in komplementarnosti poklicev in življenjskih pogojev.«[9]

Vabim vas torej, da ponovno vzamete v roke Amoris laetitia, da boste med pastoralnimi prednostnimi nalogami, ki so tam navedene, določili tiste, ki najbolj odgovarjajo konkretnim zahtevam vsake krajevne Cerkve in jih zasledujete ustvarjalno in z misijonskim navdušenjem. V času pandemije nam je Gospod dal priložnost, da premislimo ne samo potrebe in prednostne naloge, ampak tudi slog in način načrtovanja in uresničevanja naše pastoralne zavzetosti. Po sledi programske vrednosti Evangelii gaudium in konkretnega pastoralnega programa, ki ga je za družinsko pastoralo začrtala Amoris laetitia, »upam, da bodo vse skupnosti zagotovile potrebna sredstva za napredovanje na poti pastoralnega in misijonskega spreobrnjenja, ki stvari ne more pustiti takšnih, kakršne so bile.«[10]

Poseben napor bo potreben za oblikovanje laikov, zlasti zakoncev in družin, da bodo bolje razumele pomen svoje cerkvene zavzetosti oziroma smisel poslanstva, ki izvira iz tega, da so zakonci in da so družina. Veliko družin se ne zaveda velikega daru, ki so ga prejele v zakramentu, ki je učinkovito znamenje Kristusove navzočnosti, ki spremlja vsak trenutek njihovega življenja.  Kadar neka družina v polnosti odkrije ta dar, čuti željo, da bi ga delila z drugimi družinami, saj se veselje ob srečanju z Gospodom hoče širiti in rodi drugo skupnost, po naravi misijonarsko.[11]

Pot, ki jo je opravila s sinodalnimi zasedanji o družini, je Cerkvi pomagala, da je pokazala veliko konkretnih izzivov, v katerih živijo družine: ideološki pritiski, ki ovirajo izobraževalne procese, težave v odnosih, materialna in duhovna revščina, navsezadnje pa veliko osamljenosti zaradi težave, da bi zaznali Boga v lastnem življenju. Z nekaterimi od teh izzivov se še vedno težko spoprijemamo in zahtevajo prenovljen pastoralni zanos v nekaterih posebnih področjih: mislim na pripravo na zakon, spremljanje mladih zakonskih parov, izobrazba, pozornost do starih, na bližino z ranjenimi družinami ali s tistimi, ki v novi zvezi hočejo živeti popolno krščansko izkustvo.

Želim torej, da bi bili ti delovni dnevi dobra priložnost za podelitev pastoralnih idej in izkustev; pa tudi za oblikovanje mreže, ki bi v dopolnjevanju poklicev in življenjskih stanov, v duhu sodelovanja in cerkvenega občestva mogla oznanjati evangelij družine na bolj učinkovit način, odgovarjajoč znamenjem časov.

Izročam vas priprošnji Svete Marije, sv. Jožefa, da bi Božja milost napravila rodovitno vaše prizadevanje za dobro družin danes in jutri. Blagoslavljam  vas in vam želim uspešno delo ter vas prosim, da molite zame. Hvala.

[1] Apostolska spodbuda Amoris laetitia (v nadaljevanju AL), 19.
[2] AL, 201.
[3] Apostolska spodbuda Evangelii gaudium (24. novembra 2013), 120.
[4] Prim. sv. Janez Pavel II., Apostolska spodbuda Familiaris consortio (22. novembra 1981), 50.
[5] Katekizem Katoliške Cerkve, št. 1534.
[6] 2. Vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija Lumen gentium, 11.
[7] AL, 88.
[8] Prim. prav tam, 87.
[9] Sv. Janez Pavel II., Apostolska spodbuda Christifideles laici (30. decembra 1988), 20.
[10] Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 25.
[11] Prim. prav tam, 23.

Sreda, 9. junij 2021, 16:31