Išči

Vatican News
Papež Frančišek in kardinal Reinhard Marx, nadškof Münchna in Freisinga. Papež Frančišek in kardinal Reinhard Marx, nadškof Münchna in Freisinga. 

Papež Frančišek ni sprejel odstopa kardinala Reinharda Marxa

Papež Frančišek je v odgovoru kardinalu Marxu na njegovo odstopno pismo zapisal: »Če si v skušnjavi, da bi mislil, da Te rimski škof (Tvoj brat, ki Te ljubi), ne razume, ko potrjuje Tvoje poslanstvo in ne sprejema Tvojega odstopa, tedaj pomisli, kaj je slišal Peter od Gospoda, ko mu je na svoj način ponudil odpoved: 'Pojdi od mene, ker sem grešnik' – slišal je odgovor: 'Pasi moje ovce'.«

Papež Frančišek

Pismo papeža Frančiška kardinalu Reinhardu Marxu

Sveta Marta, 10. junija 2021

Dragi brat,
predvsem hvala za Tvoj pogum. To je krščanski pogum, ki se ne ustraši križa in se ne boji ponižati se pred strašno resničnostjo greha. Tako je storil Gospod (Flp 2,5-8). To je milost, ki Ti jo je podaril Gospod. In vidim, da jo hočeš sprejeti ter ohraniti, da bo obrodila sad. Hvala.

Praviš mi, da doživljaš trenutek krize. A ne samo Ti, ampak tudi Cerkev v Nemčiji. Celotna Cerkev je v krizi zaradi zlorabe; še več, Cerkev zdaj ne more napraviti koraka naprej, ne da bi sprejela to krizo. Nojevska politika ne pomaga naprej; krizo moramo sprejeti s svojo velikonočno vero. Sociologizmi in psihologizmi nič ne pomagajo. Edina rodovitna pot je, da sprejmemo krizo – kot posamezniki in kot družba. Iz krize namreč pridemo ven samo v občestvu. Poleg tega si moramo dopovedati, da iz krize pridemo kot boljši ali kot slabši človek, a nikdar isti.

Praviš mi, da že od lani premišljuješ: odpravil si se na pot, da bi iskal Božjo voljo. In odločen si, da jo sprejmeš, kakršna koli je.

Strinjam se s Teboj, da imamo opraviti s katastrofo: z žalostno zgodbo spolne zlorabe in načinom, kako je Cerkev ravnala do nedavnega s tem. Zavedati se te hinavščine tako, da živimo vero, je milost in prvi korak, ki ga moramo storiti. Prevzeti moramo odgovornost za zgodovino – kot posamezniki in kot družba. Spričo tega zločina ne moremo ostati ravnodušni. To pomeni, da se izpostavimo krizi.

Tega dejstva nočejo sprejeti vsi, a to je edina pot. Delati »sklepe« za spremembo življenja, ne da bi »dali meso na žar«, ne vodi nikamor. Osebna, družbena in zgodovinska stvarnost je konkretna. Ne zadostuje, da jo sprejemamo samo s pomočjo idej. Kajti o idejah razpravljamo (po pravici). Drži, da moramo zgodovinske dogodke vrednotiti s hermenevtiko tistega časa, ko so se zgodili. To pa nas ne oprosti naloge, da prevzamemo odgovornost in te dogodke sprejmemo kot zgodovino »greha, ki nas teži«. Zato mislim, da jo mora sprejeti vsak škof in se vprašati: kaj moram storiti spričo te katastrofe?

»Mea culpa« spričo toliko napak v preteklosti smo izrekli že več kakor enkrat, v mnogih okoliščinah, tudi če sami osebno nismo bili udeleženi pri tisti zgodovinski stvari. In prav takšno ravnanje se od nas zahteva tudi danes. Danes od nas terjajo Prenovo, ki – v tem primeru – ne obstaja v besedah, ampak v takšnih načinih ravnanja, ki imajo pogum, da se izpostavijo tej krizi in sprejmejo stvarnost, ne glede na posledice. In vsaka prenova se začenja pri sebi. Prenovo v Cerkvi so dosegli možje in žene, ki se niso bali izpostaviti se krizi in so pustili Gospodu, da jih prenovi. To je edina pot; sicer bi bili »ideologi prenove«, ne da bi tvegali svojo kožo.

Gospod ni nikoli pristal na »reformacijo« (dovolite mi ta izraz): niti na načrt farizejev, gorečnikov ali Esenov. Gospod je dosegel prenovo s svojim življenjem, s svojo zgodovino, s svojim telesom na križu. In to je pot, ki jo Ti, dragi brat, sprejemaš, ko ponujaš odpoved službi.

V svojem pismu po pravici praviš, da nam nič ne pomaga, če zakopljemo preteklost. Molčanje, opustitve, pretirana pomembnost, ki smo jo dajali ugledu institucije – vse to vodi samo v osebno in zgodovinsko polomijo; vodi k temu, da živimo z bremenom, kakor se izražajo, da »imamo okostnjake v omari«.

Pomembno je, da »prevetrimo« stvarnost zlorabe in načina, kako se je Cerkev s tem srečevala, ter dopustimo, da nas Duh vodi v puščavo brezupnosti, na križ in vstajenje. To je pot Duha, ki mu moramo slediti; začne pa se s ponižnim priznanjem: naredili smo napake, grešili smo. Ne bodo nas rešile preiskave in ne moč institucij. Ne bo nas rešil ugled Cerkve, ki se nagiba k prikrivanju svojih grehov. Ne bo nas rešila moč denarja in tudi ne mnenje medijev (pogosto smo preveč odvisni od njih). Rešilo nas bo to, da odpremo vrata Edinemu, ki nas more rešiti, ter priznati svojo goloto: »grešil sem«, »grešili smo« – in jokati, jecljati, kolikor moremo: »Pojdi od mene, ker sem grešnik«. To je oporoka, ki jo je prvi papež zapustil papežem in škofom. Potem bomo občutili tisto zdravilno sramovanje, ki bo odprlo vrata tistemu sočutju in Gospodovi nežnosti, ki sta nam vedno blizu. Kot Cerkev moramo prositi za milost sramovanja, da bi nas Gospod obvaroval tega, da bi bili nesramežljiva vlačuga iz Ezekijela 16.

Všeč mi je, kako končuješ svoje pismo: »Še naprej sem rad duhovnik in škof te Cerkve. Še naprej se bom pastoralno zavzemal, kjer koli boste imeli za smiselno in dobro. Naslednja leta svojega služenja bi rad okrepljeno posvetil dušnemu pastirstvu in se zavzemal za duhovno prenovo Cerkve, kakor Vi neutrudno spodbujate«.

In prav to je moj odgovor, dragi brat. Nadaljuj, kakor predlagaš, ampak kot nadškof v Münchnu in Freisingu. Če si v skušnjavi, da bi mislil, da Te rimski škof (Tvoj brat, ki Te ljubi), ne razume, ko potrjuje Tvoje poslanstvo in ne sprejema Tvojega odstopa, tedaj pomisli, kaj je slišal Peter od Gospoda, ko mu je na svoj način ponudil odpoved: »Pojdi od mene, ker sem grešnik« – slišal je odgovor: »Pasi moje ovce«.

Z bratsko naklonjenostjo
FRANČIŠEK

Prevod: prof. Anton Štrukelj

Četrtek, 10. junij 2021, 17:35