Išči

Vatican News
Srečanje papeža Frančiška med svojim potovanjem v Irak s škofi, duhovniki, redovniki, bogoslovci in katehisti katedrali »Naše Gospe Zveličanja« v Bagdadu. Srečanje papeža Frančiška med svojim potovanjem v Irak s škofi, duhovniki, redovniki, bogoslovci in katehisti katedrali »Naše Gospe Zveličanja« v Bagdadu. 

Apostolsko pismo svetega očeta Frančiška »Antiquum ministerium«

V torek, 11. maja 2021, je bilo objavljeno Apostolsko pismo v obliki Motu proprio »Antiquum ministerium«, s katerim papež Frančišek vzpostavlja laiško službo katehista.

Apostolsko pismo
v obliki »Motu Proprio«
papeža Frančiška
Antiquum ministerium,
s katerim se vzpostavlja
služba katehista

1. Služba katehista je v Cerkvi zelo starodavna. Skupno prepričanje mnogih teologov je, da prve primere najdemo že v spisih Nove zaveze. Služba poučevanja dobi prvi zametek v »učiteljih«, ki jih apostol omenja, ko piše skupnosti v Korintu: »Bog pa je v Cerkvi postavil najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem čudodelstva, potem milostne darove ozdravljanja, pomoči, vodenja in govorjenja v raznovrstnih jezikih. So mar vsi apostoli? So vsi preroki? Vsi učitelji? Ali vsi delajo čudeže, ali imajo vsi milostne darove ozdravljanja? Ali vsi govorijo jezike? Jih vsi razlagajo? A vendar morate hrepeneti po večjih milostnih darovih. Naj vam pokažem še odličnejšo pot« (1 Kor 12,28-31).

Luka začne svoj evangelij z izjavo: »/Sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen« (Lk 1,3-4). Zdi se, da se je evangelist dobro zavedal, da s svojimi spisi nudi posebno obliko poučevanja, ki daje trdnost in moč tistim, ki so že prejeli krst. Apostol Pavel se ponovno vrne k tej temi, ko Galačanom priporoča: »Kdor prejema pouk v besedi, naj vse svoje dobrine deli s tistim, ki ga poučuje« (Gal 6,6). Kot je razvidno, besedilo dodaja temeljno posebnost: občestvo življenja kot značilnost rodovitnosti prejete kateheze.

2. Krščanska skupnost je od svojih začetkov doživljala več različnih oblik služb, ki so se konkretno izrazile v služenju moških in žensk, ki so v poslušnosti delovanju Svetega Duha posvetili svoja življenja izgradnji Cerkve. Karizme, ki jih Sveti Duh ni nikoli nehal razlivati na krščene, so dobile v nekaterih trenutkih vidno in oprijemljivo obliko neposrednega služenja krščanski skupnosti v njenih mnogoterih izrazih, tako da so bile priznane kot nepogrešljiva oblika služenja za skupnost: »Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, drugemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče« (1 Kor 12,4-11).

Znotraj velikega karizmatičnega izročila Nove zaveze je torej mogoče prepoznati dejavno navzočnost krščenih, ki so vršili službo posredovanja nauka apostolov in evangelistov na bolj organski, trajen in z različnimi življenjskimi okoliščinami povezan način (prim. II. vatikanski koncil; B 8). Cerkev je to službo želela prepoznati kot konkreten izraz osebne karizme, ki je močno podpirala izvrševanje njenega evangelizacijskega poslanstva. Pogled na življenje prvih krščanskih skupnosti, ki so si prizadevale za širjenje in razmah evangelija, tudi danes spodbuja Cerkev k dojemanju novih  izrazov, po katerih bo ostala zvesta Gospodovi besedi zato, da bi njegov evangelij dosegel vse stvarstvo.

3. Celotna zgodovina evangelizacije dveh tisočletij zelo jasno kaže, kako učinkovito je bilo poslanstvo katehistov. Škofje, duhovniki in diakoni so skupaj s tolikimi možmi in ženami posvečenega življenja posvetili svoje življenje ketehetskemu pouku, da bi bila vera trdna opora osebnemu bivanju vsakega človeka. Poleg tega so nekateri okoli sebe zbrali druge brate in sestre, ki so v medsebojni podelitvi enake karizme oblikovali redovne ustanove, popolnoma posvečene katehezi.

Pri tem ne smemo pozabiti na neštete množice laikov, ki so neposredno sodelovali pri širjenju evangelija s katehetskim poučevanjem. Na moške in ženske z živo vero, verodostojne priče svetosti, ki so bili v nekaterih primerih tudi ustanovitelji Cerkve ter so zanjo darovali svoje življenje. Tudi danes je na čelu skupnosti na različnih področjih veliko sposobnih in vztrajnih katehistov, ki opravljajo nenadomestljivo poslanstvo pri prenašanju in poglabljanju vere. Dolga vrsta blaženih, svetih in tudi katehistov mučencev je zaznamovala poslanstvo Cerkve, ki si zasluži, da ga poznamo, saj predstavlja rodoviten vir ne samo za katehezo, ampak za celotno zgodovino krščanske duhovnosti.

4. Z II. vatikanskim ekumenskim koncilom je Cerkev začutila obnovljeno zavest o pomembnosti prizadevanja laikov pri delu evangelizacije. Koncilski očetje so večkrat poudarili, kako potrebno je za »plantatio Ecclesiae« in za razvoj krščanske skupnosti neposredno vključevanje vernih laikov v različne oblike evangelizacije, v katerih se lahko izrazi njihova karizma. »Prav tako si zasluži priznanje tista za misijonsko delo med pogani tako zaslužna množica katehistov, mož in žena, ki prežeti z apostolskim duhom z velikimi napori prispevajo edinstveno in povsem nepogrešljivo pomoč pri širjenju vere in Cerkve. V naših dneh je služba katehistov kar največjega pomena; saj je malo klera za oznanjevanje evangelija tolikšnim množicam in za dušnopastirsko delo« (II. vatikanski ekumenski koncil, M 17).

Skupaj z bogatim koncilskim naukom je treba omeniti še stalno zanimanje papežev, škofovske sinode, škofovskih konferenc in posameznih pastirjev, ki so v teh desetletjih katehezo pomembno obnovili. Katekizem katoliške Cerkve, Apostolska spodbuda o katehezi, Splošni katehetski pravilnik, Splošni pravilnik za katehezo, nedavno izdani Pravilnik za katehezo so skupaj z narodnimi, regionalnimi in škofijskimi katekizmi izraz središčne vrednosti katehetskega dela, ki v ospredje postavlja izobraževanje in trajno oblikovanje vernikov.

5. Škofu lastno poslanstvo je, da je – skupaj z duhovniki, s katerimi deli isto pastoralno skrb, in skupaj s posebno odgovornostjo staršev za krščansko vzgojo otrok – prvi katehist v svoji škofiji, (prim. ZCP, kan. 774, § 2; ZKVC [Zakonik kanonov vzhodnih Cerkva], kan. 618). Ne da bi mu kakor koli odvzeli to poslanstvo, je treba priznati navzočnost laikov, ki so v moči svojega krsta poklicani k sodelovanju v službi kateheze (prim. ZCP, kan. 225; ZKVC, kan. 401 in 406). Ta navzočnost postane še bolj nujna v naših časih zaradi obnovljene zavesti o evangelizaciji v sodobnem svetu (prim. apostolska spodbuda Veselje evangelija, 163–168), pa tudi zaradi uveljavljanja globalizirane kulture (prim. okrožnica Vsi smo bratje, 100.138), ki zahteva pristno srečanje z mladimi rodovi. Pri tem ne smemo pozabiti na potrebo po ustvarjalnih metodologijah in orodjih. Slednja oznanjevanje evangelija usklajujejo z misijonarsko preobrazbo, ki jo je začela Cerkev. Zvestoba preteklosti in odgovornost za sedanjost sta nujna pogoja, da Cerkev lahko vrši svoje poslanstvo v svetu.

Prebujanje osebnega navdušenja vsakega kristjana in poživljanje zavesti, da je poklican uresničevati svoje poslanstvo v skupnosti, zahteva poslušanje glasu Duha, ki nikoli ne umakne svoje rodovitne navzočnosti (prim. ZCP, kan. 774, § 1; ZKVC, kan. 617). Duh tudi danes kliče moške in ženske, naj se srečajo z mnogimi, ki čakajo, da bi spoznali lepoto, dobroto in resnico krščanske vere. Dolžnost pastirjev je, da podpirajo to pot in bogatijo življenje krščanskih skupnosti s prepoznavanjem laiških služb, ki morejo prispevati k preobrazbi družbe, s tem »da bi krščanske vrednote prodirale v družbeni, politični in gospodarski svet« (Veselje evangelija, 102).

6. Laiški apostolat ima nesporno svetno vrednost. Ta zahteva, da laiki »iščejo božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v sladu z Božjo voljo« (II. vatikanski ekumenski koncil, C 31). Njihovo vsakdanje življenje je prepleteno z družinskimi in družbenimi odnosi, kar jim omogoča, da potrjujejo, kako »so poklicani predvsem k temu, da po njih postaja Cerkev pričujoča in dejavna na tistih krajih in v tistih okoliščinah, kjer more Cerkev samo po njih postati sol zemlje« (C 33). Dobro pa je omeniti, da morejo biti laiki poleg tega apostolata »poklicani še na različne načine k bolj neposrednemu sodelovanju pri hierarhičnem apostolatu, podobno tistim možem in ženam, ki so apostola Pavla podpirali pri oznanjevanju evangelija in ki so se mnogo trudili v Gospodu« (C 33).

Posebna naloga, ki jo opravlja katehist, pa se vendarle določa znotraj drugih služb, ki so prisotne v krščanski skupnosti. Katehist je namreč najprej poklican, da pokaže svojo usposobljenost v pastoralni službi posredovanja vere, ki se odvija postopno: od prvega oznanila, ki uvaja v kerigmo, do pouka, ki ozavesti novo življenje v Kristusu in pripravlja zlasti na zakramente krščanskega uvajanja, pa do trajne formacije, ki vsakemu kristjanu omogoči, da je vedno bolj pripravljen »odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja« (1 Pt 3,15). Katehist je istočasno tudi priča vere, učitelj in mistagog, spremljevalec in pedagog, ki poučuje v imenu Cerkve. To je istovetnost, ki se lahko skladno in odgovorno razvije samo po molitvi, študiju in neposrednem sodelovanju pri življenju skupnosti (prim. Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije, Pravilnik za katehezo, 113).

7. Izdaja apostolskega pisma Ministeria quaedam Pavla VI. je bila daljnovidna, saj je spremenjenemu zgodovinskemu trenutku prilagodil službo lektorja in akolita (prim. apostolsko pismo Spiritus Domini), hkrati pa spodbudil škofovske konference, naj pospešujejo tudi druge službe, med njimi službo katehista: »Poleg teh služb, ki so skupne latinski Cerkvi, škofovskim konferencam nič ne preprečuje, da bi od Apostolskega sedeža prosile še za druge, če presodijo, da bi bila iz posebnih razlogov njihova ustanovitev potrebna ali zelo koristna na njihovem področju. Te vrste so na primer službe ostiarija, eksorcista in katehista.« Nujno povabilo se ponovi v apostolski spodbudi O evangelizaciji današnjega sveta, ko ob zahtevi, da je treba znati brati trenutne potrebe krščanske skupnosti v zvesti kontinuiteti z začetki, spodbuja odkrivanje novih oblik služb za prenovljeno pastoralo: »Te službe, ki so na videz nove, a so zelo povezane z izkušnjami, ki jih je Cerkev živela v času svojega obstoja – na primer služba katehista – so dragocene za plantatio, za življenje in rast Cerkve ter za njeno sposobnost izžarevanja okoli sebe in do tistih, ki so oddaljeni« (sv. Pavel VI., O evangelizaciji današnjega sveta, 73).

Ne moremo torej zanikati, da se »zavest istovetnosti in poslanstva laikov v Cerkvi povečuje. Na voljo imamo številne laike, čeprav jih še ni dovolj. Ti laiki imajo globok čut za skupnost in zvesto zavzetost v ljubezni do bližnjega, v katehezi, v obhajanju vere« (Veselje evangelija, 102). Iz tega sledi, da sprejem laiške službe, kakršna je služba katehista, daje večji poudarek misijonskemu prizadevanju, ki je lastno vsakemu krščenemu in se mora vršiti v popolnoma svetni obliki, ne da bi zapadli v kakršen koli izraz klerikalizacije.

8. Ta služba je tudi močno povezana s poklicanostjo, ki od škofa zahteva potrebno razločevanje in jo poudari obred postavitve. Gre namreč za stalno službo, ki je dana krajevni Cerkvi glede na pastoralne potrebe, ki jih ugotovi krajevni ordinarij, izvaja pa se na laiški način, kakor zahteva sama narava te službe. Dobro je, da so v postavljeno službo katehistov poklicani moški in ženske globoke vere in človeške zrelosti, da dejavno sodelujejo pri življenju krščanske skupnosti, da so sposobni sprejemanja, velikodušnosti in življenja v bratski skupnosti, da dobijo potrebno biblično, teološko, pastoralno in teološko izobrazbo, da bodo pozorni sporočevalci verskih resnic ter da so že prišli do zrele katehetske izkušnje (prim. II. vatikanski ekumenski koncil, Odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi, 14; ZCP, kan. 231, § 1; ZKVC,  kan. 409, § 1). Zahteva se, da morajo biti zvesti sodelavci duhovnikov in diakonov, pripravljeni opravljati službo tam, kjer bo potrebno, in da jih spodbuja pravo apostolsko navdušenje.

Zato, potem ko smo pretehtali vse vidike, v moči apostolske oblasti
ustanavljam
laiško službo katehista.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov bo v kratkem času poskrbela za objavo Obreda postavitve laiške službe katehista.

9. Zato vabim škofovske konference, naj službo katehista uresničijo s tem, da določijo potrebni vzgojni postopek in normativne kriterije za dostop do njega, ko poiščejo najbolj dosledne oblike za službo, ki jo bodo ti poklicani vršiti v skladu s tem, kar je izraženo v tem apostolskem pismu.

10. Sinode vzhodnih Cerkva ali zbori hierarhov lahko prevzamejo, kar je tu določeno, za posamezne Cerkve sui juris, na osnovi lastnega posebnega prava.

11. Pastirji naj ne nehajo sprejemati za svojo spodbudo koncilskih očetov, ko so spominjali: »Dobro namreč vedo, da niso od Kristusa postavljeni, da bi vse zveličavno poslanstvo Cerkve v odnosu do sveta prevzeli samo nase, marveč je njihova vzvišena naloga tako pasti vernike in tako priznavati njihove naloge in karizme, da na svoj način vsi složno sodelujejo za skupno stvar« (C 30). Razločevanje darov, ki jih po delovanju Svetega Duha njegovi Cerkvi nikoli ne primanjkuje, naj bo zanje potrebna podpora, da bodo službo katehista naredili učinkovito za rast svoje skupnosti.

Ukazujem, naj imajo določila tega apostolskega pisma v obliki »motu proprio« trdno in trajno veljavo ne glede na kar koli nasprotnega, čeprav bi bilo vredno posebne omembe, in naj bodo razglašena z objavo v L’Osservatore Romano. Veljati začno istega dne, nato pa naj bodo objavljena v uradnem komentarju Acta Apostolicae Sedis.

V Rimu pri sv. Janezu v Lateranu, 10. maja 2021, bogoslužni spomin sv. Janeza iz Avile, duhovnika in cerkvenega učitelja, v devetem letu mojega papeževanja.

Petek, 14. maj 2021, 10:45