Pred 35. leti Janez Pavel II. kot prvi papež obiskal rimsko sinagogo
Andreja Červek – Vatikan
Mineva 35 let od obiska papeža Janeza Pavla II. rimske sinagoge. Do zgodovinskega dogodka velike simbolne vrednosti je prišlo 13. aprila 1986. Prvič v zgodovini je nek papež prestopil prag sinagoge, v čemer so mu sledili vsi njegovi nasledniki. Šlo je za pot, ki je svoj začetek nedvomno imela v koncilskem dokumentu Nostra aetate. In zanimivo je videti, kako se ravno ta dokument ter tudi lik sv. Janeza XXIII. pojavljata v besedah glavnih akterjev srečanja: Janeza Pavla II. in rimskega rabina Elia Toaffa.
Nostra aetate in Janez XXIII.
Papež Janez Pavel II. je v svojem govoru izpostavil vez med krščanstvom in judovstvom ter se skliceval na koncilsko izjavo o odnosih Cerkve z nekrščanskimi verstvi. Spomnil je, kako Cerkev »obsoja sovraštvo, preganjanja in vse izraze antisemitizma, usmerjene proti judom«. Prav tako je izpostavil dediščino papeža Janeza XXIII., ki se je nekega dne peljal mimo in zaustavil avtomobil, da bi blagoslovil množico judov, ki so prihajali iz sinagoge. »Želel bi sprejeti dediščino v tem trenutku, ko se ne nahajam zunaj, ampak znotraj rimske sinagoge, zahvaljujoč vaši velikodušni gostoljubnosti,« je dejal Janez Pavel II.
Toaff: dejanje, ki bo zaznamovalo zgodovino
Ganljive besede je ob tisti priložnosti izrekel tudi rabin Toaff ter prav tako spomnil na koncilski dokument in gesto Janeza XXIII., pri tem pa izrazil »živo zadovoljstvo« ob obisku Janeza Pavla II., ki ga je opredelil kot »dejanje, ki bo zaznamovalo zgodovino«. Povezal ga je namreč z učenjem Janeza XXIII., »prvega papeža, ki se je tiste sobote zjutraj ustavil in blagoslovil jude Rima, ki so po molitvi prihajali iz tega svetišča«. Gesta, ki sledi drugemu vatikanskemu koncilu, ki je z dokumentom Nostra aetate »v odnosih med Cerkvijo in judovstvom oblikoval revolucijo, ki je omogočila Vaš današnji obisk«, kot je dejal rabin.
Na papeža Janeza XXIII. in drugi vatikanski koncil je takrat spomnil tudi predsednik rimske judovske skupnosti Giacomo Saban. Dejal je, da Nostra aetate »vnaša nov odnos med vero Izraela in vero sveta, ki nas obdaja, s tem pa nam ne vrača samo tega, kar nam je bilo več stoletij zanikano, ampak tudi dostojanstvo, saj je vedno bila naša pravica, da se nam prizna«.
Riccardo Di Segni: Dogodek velike simbolne vrednosti
Odmev tistega srečanja ostaja še v današnjem času. Janez Pavel II. je takrat govoril o »naših ljubljenih bratih« in »naših starejših bratih«. Sedanji rabin rimske judovske skupnosti Riccardo Di Segni je v intervjuju za Radio Vatikan srečanje opisal kot dogodek »velike simbolne vrednosti«.
»Zagotovo so se zavedali, da gre za zgodovinski dogodek velike simbolične vrednosti, ki bo zaznamoval spremembo načina odnosov med dvema svetovoma. Bil je to dogodek, ki je bil pomenljiv predvsem z neposrednega vidika, kajti objem med dvema verskima predstavnikoma je že sam po sebi presegel teološke težave. Razen le nekaj strokovnjakov nihče ne bere govorov komisij, vsi pa vidijo slike. Tudi besede so imele svoj pomen, predvsem opredelitev »starejši bratje«, čeprav nas ta izraz ne navdušuje preveč s teološkega vidika, kajti v Svetem pismu so starejši bratje tisti, ki so zlobni in vedno izgubijo.«
Pred petimi leti je glavno rimsko sinagogo obiskal papež Frančišek, leta 2010 pa tudi Benedikt XVI. Oba sta izpostavila zavzemanje za pot dialoga, bratstva in prijateljstva z judi. Kot je dodal Di Segni, »sta obiska obeh papeža bila zelo pomembna, saj sta pokazala na pripravljenost najvišjih predstavnikov Cerkve, da se nadaljuje pot, ki jo je odprl Janez Pavel II. Ni šlo samo za nadaljevanje, ampak tudi za razvoj, kajti v času Janeza Pavla II. je bilo veliko problemov, a danes – ne da problemov ni, a za mnoge stvari obstajajo poti in načini, kako k njim pristopiti. Gre torej za pot, ki je v pozitivni rasti.«
Na vprašanje, kako lahko kristjani in judje konkretno sodelujejo v današnjem času, ko se zaradi pandemije vse človeštvo sooča z velikimi težavami, rimski rabin odgovarja: »Pandemija nas je postavila pred izzive, pred katere bi strukture, ki so nositeljice vrednot, morale dati odgovore. In to odgovore, ki so jih dale v smislu organizacije, solidarnosti, pozivanja k skupnim moralnim vrednotam in k odločitvam za kolektivno dobro. Izzivov bo še več v trenutku, ko bomo prišli ven iz te pandemije in se bomo znašli pred družbo, ki se je neizogibno spremenila, v kateri bodo naše najbolj preproste navade drugačne. V zvezi s tem bo sklicevanje na verske in vrednostne sisteme, kot sta naša, kjer imata moralni imperativ in solidarnost bistveno vrednost, absolutno koristno in nujno potrebno.«
