Papeževe homilije in govori v knjigi »Življenje Duha. Bog govori srcu človeka«

Andreja Červek – Vatikan

Na knjižne police prihaja zbirka homilij in govorov papeža Frančiška z naslovom Življenje Duha. Bog govori srcu človeka. Delo predstavlja papeževo »teološko in antropološko misel«, ki je izraz »avtentične duhovnosti srca«, kot trdi duhovnik rimske škofije Franco Nardin, ki je besedila zbral in uredil. Predgovor je napisal vikar rimske škofije, kardinal Angelo De Donatis.

Nardin: Avtentična duhovnost srca

Franco Nardin v uvodu zapiše, da »pomembne duhovne besede iz zadnjih papeževih dokumentov v središče vedno bolj postavljajo teološko in antropološko misel, ki jo sam papež opredeli kot življenje Duha. Gre za avtentično duhovnost srca, ki ve povezati velike cerkvene tradicije in duhovnost sv. Ignacija Lojolskega.« Naslov knjige Življenje Duha. Bog govori srcu človeka v ospredje postavlja posebnost misli papeža Frančiška.

Delo je razdeljena na poglavja, besedila pa so tematsko razvrščena, da bi bralec lažje iskal po papeževih duhovnih vsebinah, ki vodijo v življenje evangelija. Kot trdi Nardin, »ne gre za navadno zbirko duhovnih sklicevanj in razmišljanj, ampak za pravi ”teološko-duhovni priročnik” o trinitarični resnici, ki je vpisana v srce človeka, ustvarjenega po podobi in podobnosti Boga; je namreč Duh ”posinovljenja, v katerem kličemo: Aba, Oče!” (Rim 8,15). Od tu nam predlaga, naj se podamo proti obnovljenemu navdušenju pri oznanjevanju besede in lepote Kristusove resnice.«

Po Nardinovih besedah gre za »teološko ekumensko misel«, ki predstavlja »velik prispevek k duhovnemu življenju mnogih vernikov, posvečenih, duhovnikov«, da bi bili vodeni, in to ne samo od Duha, ter odprti za »ozdravitev od trdote srca«, a tudi da bi v srcu vedno imeli »zmožnost razločevanja, tako osebnega kot pastoralnega«, da bi »razumeli znamenja, ki nam jih Božja previdnost pušča vsak dan«, ter za »rodoviten dialog s cerkvami, kulturami in verstvi«.

Angelo De Donatis: Ozdraviti srce, da se bo odprlo za druge

Kardinal Angelo De Donatis, vikar rimske škofije, v Predgovoru izrazi željo, da bi knjiga Življenje Duha. Bog govori srcu človeka postala »vademekum za duhovno življenje« vernikov, posvečenih oseb in duhovnikov, da bi bili »vodeni v razločevanju čustev in misli v svojem srcu in življenju«.

Iz besed papeža Frančiška se jasno vidi, da je tudi danes človekovo srce otrdelo, da je človek zgradil zid ter izgubil zaupanje in upanje, da bi lahko poslušal in pričakoval posredovanje Boga, ki nikoli ne zapušča svojih otrok. Bralec ugotovi, da »papež Frančišek skozi leta opravi pozorno izpraševanje človekovega srca ter v ospredje postavi vse napake, ki pogosto bivanjo v njem«. De Donatis najprej omeni hinavščino in lažnost, torej dvojnost srca, čemur sledi vrsta omejenosti, pregreh in grehov, ki so točno našteti. »V tem smislu lahko opazimo, da papež Frančišek zelo globoko pozna človekovo srce, kar pokaže z opisi, ki presenetljivo ustrezajo realnosti. Frančišek razume, da če je srce bolno, je bolan celoten duhovni organizem, ki ima v njem svoj sedež. In če je bolan en del, to ni dobro za celotno duhovno zgradbo Cerkve. Ozdraviti srce pomeni torej najti zdravilo za človeštvo, da bo Cerkev zažarela brez madeža kot Kristusova nevesta. V stalno opozarjanje na realnost človeškega srca, papež Frančišek vedno umesti znamenje upanja, ki človeka odtrga od avtoreferenčnosti in ga odpira za služenje bližnjemu. Srce je lahko ozdravljeno zla, trdote, zaprtosti med zidove, hinavščine in vseh ostalih pregreh.«

Metoda je predvsem odprtost srca za poslušanje Božje besede, predvsem učlovečene Besede. »Kristusov glas ne zatemnjuje človeškosti, ampak v polnosti razkriva človeka človeku« (Gaudium et Spes, 22). Kot nadaljuje De Donatis, »gre za globoki in ganljivi glas, glas usmiljenja, ki ga Bog izgovarja od večnosti dalje vsem tistim, ki so ga pripravljeni slišati. Je glas Kristusovega srca, ki goreče ljubi in ozdravlja človekovo srce, da bi to lahko popolnoma spoznalo in ljubilo Boga ter na ta način našlo tudi svojo najpopolnejšo samouresničitev.«

Poleg poslušanja Božje besede, papež spomni tudi na evharistijo, ki je »hrana in življenje kristjanovega srca«. Predvsem duhovniki se morajo boriti proti obhajanju evharistije kot navade, da bi v polnosti živeli srečanje s Kristusom in ga ljubili z vsem srcem.

Kardinal De Donatis sklene svoj Predgovor s sklicevanjem na Marijin zgled, ki je poslušala Gospoda in v svojem srcu molila. »Zdravo srce začne tukaj, da bi nato doseglo osebe v stiski, bolne, trpeče, umirajoče, zadnje, tiste, ki doživljajo nasilje, pozabljene oziroma tiste, ki se jih imenuje Kristusovo meso.«