Išči

Vatican News
2021.03.10 Udienza Generale

Papež pri katehezi o Iraku: Odgovor je bratstvo. Iraški narod ima pravico živeti v miru

Odgovor na vojno ni vojna in odgovor na orožje ni orožje. Odgovor je bratstvo, je poudaril papež Frančišek med današnjo splošno avdienco, ki je potekala v knjižnici apostolske palače. Pri katehezi je namreč govoril o svojem apostolskem potovanju v Irak ter izpostavil, da ima iraški narod pravico živeti v miru.

Andreja Červek - Vatikan

Sveti oče je današnjo katehezo namenil svojemu apostolskemu potovanju v Irak, s katerega se je vrnil v ponedeljek, 9. marca 2021. Šlo je za zgodovinski obisk države, močno zaznamovane z vojno, konflikti, nasiljem in preganjanji, ki pa je prav tako povezana z očakom Abrahamom. Papež je izrazil veliko hvaležnost ter dodal, da je čutil »spokorni pomen tega romanja«. Glavno sporočila vseh dogodkov, je bilo »sporočilo bratstva«. Kot je poudaril, ima iraški narod »pravico živeti v miru«, pravico ima, da ponovno najde dostojanstvo, ki mu pripada. »Odgovor na vojno ni druga vojna, odgovor na orožja niso druga orožja. Odgovor ni vojna, odgovor je bratstvo!« Ustvariti bratstvo je izziv za Irak in prav tako izziv za celoten svet.

Papež med molitvijo za žrtve vojne v Mosulu
Papež med molitvijo za žrtve vojne v Mosulu

Svetopisemski odlomek: 1. Mz 12,1.4; 15,5-6

Gospod je rekel Abramu: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. […] Abram je šel, kakor mu je naročil Gospod […]. Popeljal ga je ven in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Potem mu je rekel: »Tako bo s tvojim potomstvom.« Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost.

Medversko srečanje v Uru, Abrahamovem rojstnem kraju
Medversko srečanje v Uru, Abrahamovem rojstnem kraju

Kateheza: Potovanje v Irak

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Prejšnje dni mi je bilo dano obiskati Irak, s čimer sem uresničil načrt sv. Janeza Pavla II. Še nikoli ni bil papež v Abrahamovi deželi; Previdnost je hotela, da se je to zgodilo zdaj, kot znamenje upanja po letih vojne in terorizma in med hudo pandemijo.

Po tem obisku je moja duša polna hvaležnosti. Hvaležnosti Bogu in vsem tistim, ki so ga omogočili: predsedniku republike in iraški vladi; tamkajšnjim patriarhom in škofom, skupaj z vsemi služabniki in verniki tamkajšnjih Cerkva; verskim oblastem, od velikega ajatole Al-Sistanija dalje, s katerim sem imel nepozabno srečanje v njegovi rezidenci v Najafu.

Močno sem občutil spokorni pomen tega romanja: nisem se mogel približati temu mučenemu narodu, tej mučeni Cerkvi, ne da bi v imenu katoliške Cerkve vzel nase križ, ki ga oni nosijo že leta; velik križ, kakor je tisti, postavljen pred vhodov v Karakoš. Na poseben način sem ga čutil, ko sem videl rane, še vedno odprte zaradi uničenja, in še bolj, ko sem se srečal in slišal pričevanja preživelih nasilja, preganjanja, izgona … In istočasno sem okrog sebe videl veselje ob sprejemu Kristusovega glasnika; videl sem upanje ob odpiranju za obzorje miru in bratstva, kar povzemajo Jezusove besede, ki so bile geslo obiska: »Vi vsi pa ste bratje« (Mt 23,8). To upanje sem zasledil v govoru predsednika republike, našel sem ga v mnogih pozdravih in pričevanjih, v pesmih in gestah ljudi. Bral sem ga na žarečih obrazih mladih in v živahnih očeh ostarelih. Ljudje so čakali papeža pet ur, na nogah, tudi ženske z otroki v rokah. Čakali so in v njihovih očeh je bilo upanje.

Iraški narod ima pravico živeti v miru, pravico ima, da ponovno najde dostojanstvo, ki mu pripada. Njegove verske in kulturne korenine so tisočletne: Mezopotamija je zibelka civilizacije; Bagdad je v zgodovini bil mesto primarne pomembnosti, ki je stoletja hranilo najbogatejšo knjižnico na svetu. In kaj jo je uničilo? Vojna. Vedno je vojna tista pošast, ki se z menjavanjem dob spreminja in nadaljuje s požiranjem človeštva. A odgovor na vojno ni druga vojna, odgovor na orožja niso druga orožja. Spraševal sem se: Kdo je prodajal orožja teroristom? Kdo danes prodaja orožje teroristom, ki morijo na drugih krajih – pomislimo na primer na Afriko? Gre za vprašanje, na katerega bi želel, da kdo odgovori. Odgovor ni vojna, odgovor je bratstvo. To je izziv za Irak, a ne le zanj: je izziv za mnoge regije v konfliktu in, navsezadnje, bratstvo je izziv za celoten svet. Bomo sposobni ustvariti bratstvo med nami? Ustvariti kulturo bratov? Ali pa bomo nadaljevali s to logiko, ki jo je začel Kajn: z vojno. Bratstvo, bratstvo.

Zato smo se kristjani in muslimani, skupaj s predstavniki drugih verstev, srečali in molili v Uru, kjer je Abraham prejel Božji klic pred približno štiri tisoč leti.

 Abraham je oče po veri, kajti poslušal je glas Boga, ki mu je obljubil potomstvo, ter je zapustil vse in se odpravil na pot. Bog je zvest svojim obljubam in danes še vedno vodi naše korake miru, vodi korake tistega, ki hodi po zemlji s pogledom, dvignjenim v nebo. In v Uru, ko smo bili skupaj pod tistim osvetljenim nebom, istim nebom, na katerem je naš oče Abraham videl nas, svoje potomstvo, se nam je zdelo, da v srcu še vedno odmeva tisti stavek: vi vsi ste bratje.

Sporočilo bratstva je prišlo s cerkvenega srečanja v sirsko-katoliški katedrali v Bagdadu, kjer je leta 2010 med obhajanjem maše bilo ubitih oseminštirideset oseb, med njimi dva duhovnika. Cerkev v Iraku je Cerkev mučenka in v tistem svetišču, kjer je v kamen vpisan spomin na tiste mučence, je odmevalo veselje ob srečanju: moje čudenje, da sem med njimi, se je zlivalo z njihovim veseljem, da imajo pri sebi papeža.

Sporočilo bratstva smo dali v Mosulu in Karakošu, ob reki Tigris, blizu razvalin starodavnih Niniv. Okupacija Isisa je povzročila beg na tisoče in tisoče prebivalcev, med njimi tudi mnogih kristjanov različnih veroizpovedi in drugih preganjanjih manjšin, predvsem jazidov. Porušena je bila starodavna identiteta teh mest. Sedaj se ju poskuša z naporom obnoviti; muslimani vabijo kristjane, naj se vrnejo, in skupaj obnavljajo cerkve in mošeje – tam je bratstvo. In nadaljujmo, lepo prosim, moliti za te naše brate in sestre, močno preizkušane, da bodo imeli moč za ponovni začetek. Ko mislim na mnoge izseljene Iračane, bi jim želel reči: vse ste zapustili, kakor Abraham; kakor on, varujte vero in upanje, in bodite tkalci prijateljstva in bratstva tam, kjer ste; in če lahko, vrnite se.

Sporočilo bratstva je prispelo z dveh evharističnih obhajanj: v Bagdadu v kaldejskem obredu in v Erbilu, mestu, kjer so me sprejeli predsednik regije in premier, oblasti – zelo se jim zahvaljujem, da so me sprejeli, in prav tako me je sprejel narod. Upanje Abrahama in njegovih potomcev se je uresničilo v skrivnosti, ki smo jo obhajali, v Jezusu, Sinu, ki mu Bog Oče ni prizanesel, ampak ga je daroval za zveličanje vseh: On nam je s svojo smrtjo in vstajenjem odprl prehod v obljubljeno deželo, v novo življenje, kjer so solze posušene, rane ozdravljene, bratje spravljeni.

Dragi bratje in sestre, slavimo Boga za ta zgodovinski obisk in še naprej molimo za to deželo in za Bližnji vzhod. V Iraku, kljub trušču uničenja in orožja, palme, simbol države in njenega upanja, so še naprej rasle in dajale sadove. Tako je tudi z bratstvom: kakor sad palm – ne povzroča hrupa, marveč je rodovitna in daje rast. Bog, ki je mir, naj podeli prihodnost bratstva v Iraku, na Bližnjem vzhodu in celotnem svetu!

Papež med darovanjem maše v Erbilu
Papež med darovanjem maše v Erbilu
Sreda, 10. marec 2021, 11:48