Išči

Vatican News
2021.03.07 Viaggio Apostolico in Iraq Visita alla Comunita' di Qaraqosh nella Chiesa dell'Immacolata Concezione

Papež kristjanom v Karakošu: Ne nehajte sanjati! Ne predajte se! Ne izgubite upanja!

Krščansko skupnost v Karakošu, močno prizadeto s trpljenjem v času vojne, je sveti oče opogumil pri obnovi – ne le porušenih stavb, ampak tudi medsebojnih vezi: »Ne nehajte sanjati! Ne predajte se, ne izgubite upanja!«

Andreja Červek - Vatikan

Papež Frančišek je danes poleg Erbila in Mosula na severu Iraka obiskal še Karakoš, kjer se je srečal s krščansko skupnostjo. Dogodek je potekal v cerkvi Brezmadežnega spočetja, ki je bila obnovljena lansko leto, potem ko so jo avgusta 2014 pripadniki islamske države močno poškodovali in požgali: zvonik je bil porušen, kipi obglavljeni, pohištvo, sveti predmeti in knjige zakurjeni na cerkvenem dvorišču.

Svetega očeta je pozdravil sirsko-katoliški patriarh Younan, pričevala sta laikinja Doha Sabah Abdallah in duhovnik Ammar Yako, ob koncu pa je papež z zbranimi molil tudi Angelovo češčenje. Še prej pa jih je nagovoril in spodbudil, naj nikar ne izgubljajo poguma in začnejo ponovno graditi svojo prihodnost, s tem ko se oklepajo svoje duhovne dediščine. »Ne nehajte sanjati! Ne predajte se, ne izgubite upanja!« je opogumil papež ter izpostavil pomen odpuščanja. »Ne utrudimo se moliti za spreobrnjenje src in za zmago kulture življenja, sprave in bratske ljubezni, s spoštovanjem razlik, različnih verskih tradicij, s prizadevanjem za izgradnjo prihodnosti edinosti in sodelovanja med vsemi osebami dobre volje.«

Govor papeža Frančiška med srečanjem s krščansko skupnostjo v Karakošu

(Karakoš, cerkev Brezmadežnega spočetja, nedelja, 7. marec 2021)

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Hvaležen sem Gospodu za priložnost, da sem v tem jutru med vami. Nestrpno sem pričakoval ta trenutek. Zahvaljujem se njegovi blaženosti, patriarhu Ignaceju Youssifu Younanu, za njegove pozdravne besede, kakor tudi gospe Dohi Sabah Abdallah in Ammarju Yaki za njuno pričevanje. Ko vas gledam, vidim kulturno in versko raznolikost ljudi v Karakošu, in to razkriva del lepote, ki jo vaša regija ponuja prihodnosti. Vaša navzočnost tukaj spominja, da lepota ni monokromatična, ampak sije v raznovrstnostih in različnostih.

Obenem se z veliko žalostjo oziramo naokrog in vidimo druga znamenja, znamenja uničevalne moči nasilja, sovraštva in vojne. Koliko stvari je bilo uničenih! In koliko tega je treba ponovno zgraditi! To naše srečanje dokazuje, da terorizem in smrt nimata nikoli zadnje besede. Zadnja beseda pripada Bogu in njegovemu Sinu, zmagovalcu nad grehom in smrtjo. Tudi sredi pustošenja terorizma in vojne lahko z očmi vere vidimo zmago življenja nad smrtjo. Pred sabo imate zgled svojih očetov in svojih mater po veri, ki so častili in slavili Boga na tem kraju. S trdnim upanjem so vztrajali na svoji zemeljski poti ter zaupali v Boga, ki nikoli ne razočara in ki nas vedno podpira s svojo milostjo. Velika duhovna dediščina, ki so nam jo zapustili, še naprej živi v vas. Objemite to dediščino! Ta dediščina je vaša moč! Sedaj je trenutek, da ponovno gradite in ponovno začnete, zaupajoč Božji milosti, ki vodi usode vsakega človeka in vseh narodov. Niste sami! Celotna Cerkev vam je blizu z molitvijo in konkretno ljubeznijo. Na tem območju so vam mnogi odprli vrata v trenutku stiske.

Predragi, to je trenutek, da se ne zgradi nazaj le stavb, ampak najprej vezi, ki združujejo skupnosti in družine, mlade in stare. Prerok Joel pravi: »… prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere, vaši starčki bodo sanjali sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja« (Jl 3,1). Kaj se zgodi, ko se srečajo ostareli in mladi? Ostareli sanjajo, sanjajo prihodnost za mlade; in mladi lahko sprejmejo te sanje in prerokbe ter jih nadaljujejo. Ko se ostareli in mladi združijo, ohranjamo in posredujemo darove, ki nam jih daje Bog. Poglejmo svoje otroke, zavedajoč se, da ne bodo podedovali samo zemlje, kulture in tradicije, ampak tudi žive sadove vere, ki so Božji blagoslov te dežele. Opogumljam vas, da ne pozabite, kdo ste in od kod prihajate! Da varujete vezi, ki vas držijo skupaj, da varujete svoje korenine!

Zagotovo so trenutki, ko se vera lahko opoteka, ko se zdi, da Bog ne vidi in ne deluje. To je veljalo za vas v najtemnejših dneh vojne in je res tudi v teh dneh svetovne zdravstvene krize in velike negotovosti. V teh trenutkih se spomnite, da je Jezus ob vas. Ne nehajte sanjati! Ne predajte se, ne izgubite upanja! Z nebes svetniki bdijo nad vami: kličimo jih in ne utrudimo se prositi za njihovo priprošnjo. Obstajajo tudi »svetniki izza sosednjih vrat«, »ki živijo med nami, odsevajo Božjo navzočnost« (Gaudete et exsultate, 7). Ta dežela jih ima veliko, je dežela mnogih svetih moških in žensk. Pustite, da vas spremljajo proti boljši prihodnosti, prihodnosti upanja.

Nekaj, kar je rekla gospa Doha, me je ganilo: rekla je, da je odpuščanje potrebno s strani tistih, ki so preživeli teroristične napade. Odpuščanje: to je ključna beseda. Odpuščanje je potrebno, da ostanemo v ljubezni, da ostanemo kristjani. Pot do polne ozdravitve je lahko še dolga, a lepo vas prosim, ne obupajte. Potrebna sta sposobnost odpustiti in istočasno pogum za boj. Vem, da je to zelo težko. A verujmo, da Bog lahko prinese mir v to deželo. Mi zaupajmo Vanj in skupaj z vsemi osebami dobre volje recimo »ne« terorizmu in instrumentalizaciji vere.

Oče Ammar se je, ko je spomnil na grozote terorizma in vojne, zahvalil Gospodu, da vas je v temnih in slabih trenutkih vedno podpiral v zdravju in bolezni. Hvaležnost se rodi in raste, ko se spomnimo Božjih darov in obljub. Spomin na preteklost oblikuje sedanjost in nas vodi naprej proti prihodnosti.

V vsakem trenutku se zahvaljujmo Bogu za njegove darove in ga prosimo, naj podeli mir, odpuščanje in bratstvo tej deželi in njenim ljudem. Ne utrudimo se moliti za spreobrnjenje src in za zmago kulture življenja, sprave in bratske ljubezni, s spoštovanjem razlik, različnih verskih tradicij, s prizadevanjem za izgradnjo prihodnosti edinosti in sodelovanja med vsemi osebami dobre volje. Bratska ljubezen, ki prepoznava »temeljne vrednote vsega človeštva, vrednote, v imenu katerih lahko in moramo sodelovati, graditi in voditi dialog, odpuščati in rasti« (Fratelli tutti, 283).

Ko sem s helikopterjem prihajal sem, sem videl kip Device Marije na tej cerkvi Brezmadežnega spočetja in sem ji izročil preporod tega mesta. Marija nas ne le varuje od zgoraj, ampak z materinsko nežnostjo prihaja k vam. Njena podoba je bila celo poškodovana in poteptana, a obličje Matere Božje vas še naprej gleda z nežnostjo. Kajti tako počnejo matere: tolažijo, bodrijo, dajejo življenje. In želel bi reči iz srca hvala vsem materam in ženskam te dežele, pogumnim ženskam, ki še naprej dajejo življenje, kljub nasilju in ranam. Ženske naj bodo spoštovanje in varovane! Naj se jim nameni pozornost in dajo priložnosti! In zdaj skupaj molimo k naši Materi ter prosimo za njeno priprošnjo za vaše potrebe in vaše načrte. Vse vas polagam pod njeno zaščito. In vas prosim, ne pozabite moliti zame.

 

Photogallery

Fotografije iz Karakoša
Nedelja, 7. marec 2021, 11:49