Išči

Vatican News
Dante Alighieri (1. junij 1265 - 14. september 1321) Dante Alighieri (1. junij 1265 - 14. september 1321)  (FOTO © GOVERNATORATO SCV - DIREZIONE MUSEI VATICANI)

Apostolsko pismo papeža Frančiška: Dante, prerok upanja in pesnik usmiljenja

V apostolskem pismu »Candor lucis aeternae«, ki je bilo objavljeno danes, v četrtek, 25. marca 2021, se papež Frančišek spominja 700 - letnice smrti Danteja Alighierija. V njem poudari aktualnost, trajnost in globino vere »Božanske komedije«.

Isabella Piro – Vatikan

700 let po svoji smrti – umrl je leta 1321 v Ravenni, v bolečem izgnanstvu iz ljubljenih Firenc, nam Dante še vedno govori. Govori nam, današnjim moškim in ženskam, in nas prosi, naj ga ne samo beremo in proučujemo, ampak tudi in predvsem poslušamo in posnemamo na njegovi poti k sreči, oziroma k neskončni in večni Božji ljubezni. Tako piše papež Frančišek v apostolskem pismu »Candor lucis aeternae – Sijaj večnega življenja«, ki je bilo objavljeno danes, 25. marca, na praznik Gospodovega oznanjenja. Datum ni naključje: skrivnost učlovečenja, ki izvira iz Marijinega »Tukaj sem«, je namreč »resnično navdihovalno središče in bistveno jedro« celotne »Božanske komedije«, ki uresničuje »pobožanstvenje« oziroma »čudežno izmenjavo« med Bogom, ki »vstopi v našo zgodovino in postane človek« in človeštvom, ki »je privzeto v Boga, v njem najde pravo srečo.«

 

Misli papežev o Danteju

Apostolsko pismo, ki je razdeljeno na devet poglavij, se začne s kratkim excursus, ki ga papež Frančišek sestavi iz misli različnih papežev o Danteju. Leta 1921 mu je Benedikt XV. posvetil okrožnico »In praeclara summorum« v kateri trdi, da firenški pesnik pripada Cerkvi, tako da ga je poimenoval »naš Dante«, saj njegovo delo črpa »močan vzgib navdiha« iz krščanske vere. Leta 1965 sv. Pavl VI. napiše svoje apostolsko pismo »Altissimi cantus« in poudari, kako je »Komedija« »univerzalna«, ker »objema nebo in zemljo, večnost in čas«, in ima »preoblikujoč« namen, oziroma »je sposobna korenito spremeniti človeka in ga iz greha popeljati k svetosti.« Papež Pavel VI. poudari tudi »ideal miru«, ki je izražen v Dantejevem delu, skupaj z »osvajanjem svobode«, ki človeka, ko ga osvobodi greha, vodi k Bogu. Dvajset let pozneje, leta 1985, se sv. Janez Pavel II. sklicuje na drug ključni pojem »Božanske komedije«: na glagol »transhumanizirati«, ki človeku in božanskemu omogoči, da se med seboj ne izničita. Prva okrožnica Benedikta XVI., »Deus caritas est«, potem leta 2005 osvetli izvirnost Dantejeve pesnitve, in to je »novost ljubezni, ki je spodbudila Boga, da je sprejel človekovo srce in obraz.« Frančišek omenja tudi svojo prvo okrožnico »Lumen fidei«, objavljeno 2013, v kateri navaja Največjega pesnika, da bi opisal luč vere kot »iskro, plamen in zvezdo na nebu«, ki se blesti v človeku.  

 

Božanska komedija, dediščina vedno aktualnih vrednot

Nato se papež zadrži pri Dantejevem življenju, ki ga definira kot »vzorec človeškega stanja«, ko poudari »aktualnost in trajnost« njegovega dela, ki je »v lepoto poezije znalo izraziti globino skrivnosti Boga in ljubezni«. Ta je namreč »sestavni del naše kulture. »Vrača nas h krščanskim koreninam Evrope in Zahoda, predstavlja dediščino idealov in vrednot«, ki jih Cerkev in civilna družba še danes predlagata za »temelj človeškega sožitja«, da bi se lahko in bi se morali vsi »prepoznati kot bratje«. Oče italijanskega jezika in literature, Alighieri, živi svoje življenje z »bolečo melanholijo« romarja in pregnanca, ki je vedno na poti, ne le na zunaj, ker je bil prisiljen v izgnanstvo, ampak tudi navznoter, v iskanju cilja. Prav tu se pokažeta dve nosilni osi »Božanske komedije« - pojasnjuje Frančišek – oziroma izhodišče, ki ga predstavlja »želja, prirojena človekovemu duhu« in cilj oziroma »sreča, ki jo daje videnje Ljubezni, ki je Bog.«

 

Pevec človeške želje po sreči

Dante se nikoli ne preda in zaradi tega je »prerok upanja«: ker s svojim delom priganja človeštvo, naj se osvobodi »mračnega gozda« greha, da bo ponovno našlo »pravo pot« in tako doseglo »polnost življenja v zgodovini« in »večno blaženost v Bogu«. Njegovo poslanstvo je torej »preroško«, ki ne prizanaša z razkritji in kritikami proti tistim vernikom in tistim papežem, ki kvarijo Cerkev in jo spreminjajo v orodje osebnih interesov. Kot »pevec človeške želje« po sreči pa Alighieri zna »tudi v najbolj bednih in vznemirjajočih likih« zagledati težnjo vsakogar, da bi se podal na pot, »dokler srce ne najde počitka in miru v Bogu.«

 

Pesnik Božjega usmiljenja

Pot, ki jo je pokazal Dante – še pojasnjuje papež Frančišek – je »stvarna in možna«, za vse, ker nam »Božje usmiljenje vedno nudi možnost, da se spremenimo in se spreobrnemo«. V tem smislu je Alighieri »pesnik Božjega usmiljenja«, pa tudi pevec »človeške svobode«, katere zagovornik postane, ker predstavlja »temeljni pogoj življenjskih odločitev in tudi same vere.« Svoboda tistega, ki veruje v Boga kot usmiljenega Očeta, je »največji dar«, ki ga Gospod daje človeku, da bi »mogel doseči zadnji cilj.«

 

Pomembnost žensk v Božanski komediji

Apostolsko pismo »Candor lucis aeternae« poleg tega daje pomembnost trem ženskim likom, ki jih obravnava »Božanska komedija« in sicer Marijo, Božjo Mater, znak ljubezni; Beatrice, simbol upanja, in sv. Lucijo, podobo vere. Te tri ženske, ki spominjajo na tri teologalne kreposti, spremljajo Danteja v različnih obdobjih njegovega romanja in dokazujejo dejstvo, da »se ne moremo rešiti sami«, ampak potrebujemo pomoč tistega, ki nas »lahko podpre in vodi z modrostjo in preudarnostjo.« Marijo, Beatrice in Lucijo vedno namreč zgane Božja ljubezen, »edini vir, ki nam lahko podari odrešenje«, »obnovitev življenja in sreče«. Nadaljnji odstavek potem papež posveti sv. Frančišku, ki je v Dantejevem delu upodobljen v »bleščeči roži blaženih«. Med Asiškim ubožcem in največjim pesnikom papež vidi »globoko sozvočje«: oba se namreč obračata na ljudstvo, prvi tako, da »gre med ljudi«, drugi, ko se odloči, da ne bo uporabil latinščine, ampak ljudsko govorico, »jezik vseh«. Poleg tega sta oba odprta za »lepoto in vrednoto« stvarstva, za ogledalo svojega Stvarnika.

 

Predhodnik multimedijske kulture

Alighieri, genialni umetnik, čigar humanizem je »še vedno veljaven in aktualen«, je tudi – pravi Frančišek – »predhodnik naše multimedijske kulture«, ker se v njegovem delu stapljajo »besede in podobe, simboli in zvoki«, ki oblikujejo »eno samo sporočilo«, ki skorajda diši po »provokaciji«. Pravzaprav hoče, da bi se »v polnosti zavedali tega, ker smo v notranji in stalni težnji po sreči«, ki jo predstavlja neskončna in večna Božja ljubezen. Zaradi tega papež poziva, da bi Dantejevo delo morali še bolj poznati in ga narediti »dostopnega in privlačnega« ne samo za učenjake, ampak tudi za tiste, ki »svojo pot življenja in vere želijo živeti zavestno«, sprejemajoč »dar in obveznost svobode«.

 

Danteja ponesti vsem, izven šol in univerz

Ko papež Frančišek čestita zlasti učiteljem, ki jim uspe »strastno posredovati Dantejevo sporočilo ter kulturni, verski in moralni zaklad« njegovega dela, pa prosi, da bi ta »dediščina« ne ostala zaprta v šolskih in univerzitetnih učilnicah, ampak da bi jo spoznali in razširili z zavzetostjo krščanskih skupnosti, akademskih ustanov in kulturnih združenj. Pozvani so tudi umetniki. Frančišek jih opominja, naj »po poti lepote Dantejevi poeziji dajo obliko«, tako da bodo širili »sporočila miru, svobode in bratstva.« Papež poudarja, da je to v tem zgodovinskem trenutku, ki ga zaznamujejo sence, propad in pomanjkanje zaupanja v prihodnost, nadvse pomembna naloga. Največji pesnik – zaključuje sveti oče apostolsko pismo – nam torej lahko »pomaga, da vedro in pogumno napredujemo na romanju življenja in vere, dokler naše srce ne bo našlo resničnega miru in resničnega veselja«, oziroma »ljubezni, ki premika sonce in druge zvezde«.

Četrtek, 25. marec 2021, 12:00