Išči

Vatican News
2021.02.03 Udienza Generale

Sveti oče pri katehezi: Brez bogoslužja ni krščanstva

Sveti oče nadaljuje cikel katehez o molitvi. Tokrat je govoril o molitvi pri bogoslužju, brez katerega ni krščanstva.

Andreja Červek - Vatikan

Kateheza med današnjo splošno avdienco, ki se je odvijala v knjižnici apostolske palače, je bila namenjena molitvi pri bogoslužju. Papež Frančišek je izpostavil, da krščanska duhovnost ne obstaja, če ni ukoreninjenosti v obhajanju svetih skrivnosti. Bogoslužje je torej temeljno za kristjanovo življenje, saj se ravno tu srečuje z Jezusom. Kristus postaja navzoč v Svetem Duhu preko zakramentalnih znamenj: od tu za kristjane izvira potreba, da se udeležujejo božanskih skrivnosti. Krščanstvo brez bogoslužja je krščanstvo brez Kristusa.

Svetopisemski odlomek: Heb 12,22-24

Vi ste se približali gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu, nepreštevnim angelom, prazničnemu zboru in Cerkvi prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh, in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost, in sredniku nove zaveze Jezusu in krvi kropljenja, ki govori bolje kakor Abelova.

Kateheza: Moliti pri bogoslužju

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V zgodovino Cerkve se je včasih zapisala skušnjava, da bi se prakticiralo intimistično krščanstvo, ki javnim bogoslužnim obredom ne priznava duhovne pomembnosti. Ta tendenca si je pogosto lastila domnevno večjo čistost vernosti, ki ni odvisna od zunanjih obredov, razumljenih kot nekoristno ali škodljivo breme. V središču kritik ni bila neka posebna obredna oblika ali nek določen način opravljanja obreda, ampak samo bogoslužje. Kritika bogoslužne oblike molitve.

V resnici so se v Cerkvi našle določene duhovne oblike, ki niso znale ustrezno vključiti bogoslužnega trenutka. Mnogi verniki, čeprav se so marljivo udeleževali obredov, predvsem nedeljske maše, so za gojenje svoje vere in svojega duhovnega življenja zajemali raje iz drugih oblik pobožnosti.

V zadnjih desetletjih se je veliko napredovalo. Konstitucija Sacrosanctum Concilium drugega vatikanskega koncila predstavlja odcep te dolge poti. Na celovit in organski način poudarja pomembnost božanskega bogoslužja za življenje kristjanov, ki v njem najdejo objektivno posredništvo, ki ga zahteva dejstvo, da Jezus Kristus ni ideja ali čustvo, ampak živa Oseba, njegova skrivnost pa je zgodovinski dogodek. Molitev kristjanov gre preko konkretnega posredništva: Svetega pisma, zakramentov, bogoslužnih obredov, skupnosti. V krščanskem življenju se ne zanemarja telesne in materialne sfere, saj je ta v Jezusu Kristusu postala pot odrešenja. Lahko bi rekli, da moramo moliti tudi s telesom; telo vstopi v molitev.

Torej, ne obstaja krščanska duhovnost, če ni ukoreninjenosti v obhajanju svetih skrivnosti. Katekizem pravi: »Poslanstvo Kristusa in Svetega Duha, ki v zakramentalnem bogoslužju Cerkve oznanja, posedanja in priobčuje odrešenjsko skrivnost, se nadaljuje v srcu, ki moli« (KKC, 2655). Bogoslužje samo po sebi ni samo spontana molitev, ampak je nekaj več in bolj izvirnega: je dejanje, ki v celoti utemeljuje krščansko izkušnjo in torej tudi molitev. Bogoslužje je

 dogodek, je pripetljaj, je navzočnost, je srečanje, je srečanje s Kristusom. Kristus postaja navzoč v Svetem Duhu preko zakramentalnih znamenj: od tu za nas kristjane izvira potreba, da se udeležujemo božanskih skrivnosti. Krščanstvo brez bogoslužja je – upal bi si reči – krščanstvo brez Kristusa. Brez celotnega Kristusa. Celo v najbolj golem obredu, kakor so ga nekateri kristjani obhajali in ga obhajajo na krajih ujetništva ali na skritem v neki hiši v času preganjanj, Kristus postane realno navzoč in se daruje svojim vernikom.

Bogoslužje, ravno zaradi svoje objektivne razsežnosti, mora biti obhajano z gorečnostjo, da milost, ki se razlije med obredom, ne bi bila izgubljena, ampak bi dosegla življenje vsakega. Katekizem to zelo dobro pojasni in takole pravi: »Molitev ponotranji in usvaja bogoslužje med obhajanjem in po njem« (KKC, 2655). Mnoge krščanske molitve ne izvirajo iz bogoslužja, a vse, če so krščanske, predpostavljajo bogoslužje, to pomeni zakramentalno posredništvo Jezusa Kristusa. Vsakokrat ko obhajamo krst ali posvetimo kruh in vino pri evharistiji ali s svetim oljem mazilimo telo bolnika, je tukaj Kristus! On deluje, On je navzoč. Navzoč je kakor takrat, ko je ozdravil slabotne ude bolnika ali pri zadnji večerji izročil svojo oporoko za zveličanje sveta.

Z molitvijo postane kristjanu lastna zakramentalna navzočnost Jezusa. Kar nam je zunanje, postane del nas: bogoslužje to izraža celo z zelo naravno gesto jedenja. Maša ne more biti samo »poslušana« […], kakor da bi bili samo gledalci nečesa, kar brzi mimo, ne da bi nas vključilo. Maša je vedno obhajana in to ne samo s strani duhovnika, ki jo daruje, ampak s strani vseh kristjanov, ki jo živijo. Središče je Kristus! Vsi mi, v različnosti darov in služb, vsi se združimo v njegovem delu, kajti On, Kristus je protagonist bogoslužja.

Ko so prvi kristjani začeli živeti svoje bogočastje, so pri tem uporabljali Jezusova dejanja in besede, z lučjo in močjo Svetega Duha, zato da bi njihovo življenje, doseženo s tisto milostjo, postalo duhovna žrtev, darovana Bogu. Ta pristop je bila prava »revolucija«. Sveti Pavel v Pismu Rimljanom zapiše: »Rotim vas, bratje: Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje« (Rim 12,1). Življenje je poklicano, da postane češčenje Boga, a to se ne more zgoditi brez molitve, predvsem bogoslužne molitve.

Ta misel naj nam vsem pomaga, ko v nedeljo gremo k maši: Grem molit v skupnost, grem molit s Kristusom, ki je navzoč. Ko gremo  na obhajanje krsta, na primer, Kristus je tam, navzoč, krščuje. »Ampak, to je samo neka ideja, način, kako se reče …« Ne, ni način, kako se reče, Kristus je navzoč in pri bogoslužju ti moliš s Kristusom ob sebi.

Sreda, 3. februar 2021, 11:49