Papež na pepelnično sredo: Postni čas je pot vrnitve nazaj h Gospodu

Andreja Červek - Vatikan

Cerkev na današnjo pepelnično sredo vstopa v postni čas. Papež Frančišek je dopoldne v baziliki sv. Petra daroval sveto mašo z blagoslovom pepela in obredom pepeljenja. Letos je zaradi varnostnih ukrepov zaradi pandemije bilo odpovedano tradicionalno bogoslužje s procesijo od cerkve sv. Anzelma do bazilike sv. Sabine na rimskem griču Aventinu. Papež je med homilijo spregovoril o vrnitvi nazaj k Bogu. Postni čas je namreč povratno potovanje k Bogu, je izhod iz suženjstva v svobodo; je vrnitev k Jezusu in k Svetemu Duhu. Spravimo se z Bogom, je povabil sveti oče, Gospod nas namreč vabi, naj se vrnemo k Njemu in ponovno najdemo veselje, da smo ljubljeni.

Homilija papeža Frančiška na pepelnično sredo

Začnemo pot postnega časa. Začne se z besedami preroka Joela, ki kažejo pot, kateri naj sledimo. Imamo povabilo, ki se rodi iz srca Boga, ki nas z razprtimi rokami in očmi polnimi hrepenenja prosi: »Obrnite se k meni z vsem svojim srcem« (Jl 2,12). Vrnite se k meni. Postni čas je povratno potovanje k Bogu. Koliko krat, prezaposleni ali brezbrižni, smo mu rekli: »Gospod, pozneje bom prišel k Tebi, počakaj malo … Danes ne morem, jutri bom začel moliti in bom nekaj naredil za druge.« In tako dan za dnem. Zdaj Bog poziva naše srce. V življenju bomo vedno imeli opravke in imeli bomo opravičila, a, bratje in sestre, danes je čas vrnitve k Bogu.

Vrnite se k meni, pravi, z vsem srcem. Postni čas je potovanje, ki obsega vse naše življenje, nas v celoti. Je čas za preverjanje poti, po kateri hodimo, za ponovno najdenje ceste, ki vodi domov, za ponovno odkritje temeljne vezi z Bogom, od katerega je vse odvisno. Postni čas ni čas nabiranja cvetja, je razločevanje, kam je usmerjeno moje srce. To je središče postnega časa: kam je usmerjeno moje srce. Poskušajmo se vprašati: Kam me vodi navigator mojega življenja – proti Bogu ali proti mojemu jazu? Živim, da bi bil všeč Gospodu ali pa da bi bil opažen, hvaljen, priljubljen, na prvem mestu in tako dalje? Imamo 'poplesujoče' srce, ki naredi en korak naprej in enega nazaj, malo ljubi Gospoda in malo svet, ali pa srce, ki je trdno v Bogu? Mi je dobro ob mojih hinavščinah ali pa se borim, da bi srce osvobodil od dvoličnosti in lažnosti, ki ga vklepajo?

Potovanje postnega časa je izhod, izhod iz suženjstva v svobodo. Imamo štirideset dni, ki spominjajo na štirideset let, ko je Božje ljudstvo potovalo po puščavi, da bi se vrnilo v deželo izvora. A kako težko je bilo zapustiti Egipt! Težje je Božjemu ljudstvu bilo zapustiti Egipt v srcu kot pa ga zapustiti, ko so iz njega bežali; tisti Egipt, ki so ga vedno nosili v srcu. Zelo težko je zapustiti Egipt. Med potjo je vedno bila skušnjava, da bi žalovali za čebulo, da bi se vrnili nazaj, da bi se navezali na spomine preteklosti, na kakšnega malika. Tudi za  nas je tako: povratno potovanje k Bogu ovirajo naše nezdrave navezanosti, zaustavljajo ga zanke pregreh, lažne varnosti denarja in videza, pritoževanja žrtve, ki paralizira. Da bi hodili, je treba razkrinkati te iluzije.

A vprašajmo se: Kako torej napredovati na poti proti Bogu? Pomagajo nam povratna potovanja, o katerih nam pripoveduje Božja beseda.

Poglejmo izgubljenega sina in razumeli bomo, da je tudi za nas prišel čas vrnitve k Očetu. Kakor tisti sin smo tudi mi pozabili vonj doma, zapravili smo dragocene dobrine za malovredne stvari in ostali praznik rok in nezadovoljnega srca. Padli smo: smo otroci, ki nenehno padajo, smo kakor majhni otroci, ki poskušajo hoditi, a padejo po tleh in jih očka mora vsakokrat dvigniti. Očetovo odpuščanje nas ponovno postavi na noge: odpuščanje Boga, spoved, je prvi korak na našem povratnem potovanju. Rekel sem, pri spovedovanju, lepo prosim, spovedniki, bodite kakor oče: ne z bičem, z objemom.

Potrebno nam je, da se vrnemo k Jezusu, da naredimo kakor tisti ozdravljeni gobavec, ki se mu je vrnil zahvalit. Deset jih je bilo ozdravljenih, a samo on je bi rešen, ker se je vrnil k Jezusu (prim. Lk 17,12-19). Vsi, vsi imamo duhovne bolezni, ki jih sami ne moremo ozdraviti; vsi imamo zakoreninjene pregrehe, ki jih sami ne moremo izruvati; vsi imamo strahove, ki nas paralizirajo, in jih sami ne moremo premagati. Treba nam je posnemati tistega gobavca, ki se je vrnil k Jezusu in se vrgel pred njegove noge. Treba je, da nas Jezus ozdravi, pred njega moramo položiti svoje rane in mu reči: »Jezus, tu sem, pred tabo, s svojim grehom, s svojo bedo. Ti si zdravnik, Ti me lahko osvobodiš. Ozdravi moje srce. Ozdravi mojo gobavost.«

In še – Božja beseda nas kliče k vrnitvi k Očetu, kliče nas k vrnitvi k Jezusu – poklicani smo vrniti se k Svetemu Duhu. Pepel na glavi nas spominja, da smo prah in da se bomo v prah povrnili. A na ta naš prah je Bog pihnil svojega Duha življenja. Torej ne moremo živeti tako, da sledimo prahu, hodimo za stvarmi, ki danes so, jutri pa izginejo. Vrnimo se k Duhu, Darovalcu življenja, vrnimo se k Ognju, ki oživlja naš pepel, k Ognju, ki nas uči ljubiti. Vedno bomo prah, a kakor pravi bogoslužni spev, »zaljubljen prah«. Vrnimo se k molitvi k Svetemu Duhu, odkrijmo ogenj slavljenja, ki žge pepel pritoževanja in obupavanja.

Bratje in sestre, to naše povratno potovanje k Bogu je mogoče samo, ker je že bilo opravljeno njegovo odhodno potovanje proti nam. Nasprotno ne bi bilo mogoče. Preden smo se mi napotili proti Njemu, je On sestopil proti nam. Bil je pred nami, prišel nam je naproti. Za nas je stopil bolj nizko, kot si lahko predstavljamo: napravil se je za greh, napravil se je za smrt. To nas je spomnil sveti Pavel: »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas napravil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2 Kor 5,21). Da nas ne bi pustil samih in da bi nas spremljal na poti, je stopil v naš greh in v našo smrt, dotaknil se je greha, dotaknil se je naše smrti. Naše potovanje je torej to, da se pustimo prijeti za roko. Oče, ki nas kliče k vrnitvi, je On, ki gre iz hiše, da bi nas šel iskat; Gospod, ki ozdravlja, je On, ki se je pustil raniti na križu; Duh, ki nam spreminja življenje, je On, ki z močjo in nežnostjo piha na naš prah.

 Tukaj je torej apostolova prošnja: »Spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20). Pustite se spraviti: pot ne sloni na naših močeh. Nihče se ne more spraviti z Bogom z lastnimi močmi, ne more se. Spreobrnjenje srca, z dejanji in dejavnostmi, ki ga izražajo, je mogoče samo, če se začne s prvenstvenim delovanjem Boga. K Njemu nas ne vračajo naše sposobnosti in naše zasluge, ki jih razkazujemo, ampak njegova milost, ki jo sprejmemo. Milost nas rešuje. Odrešenje je čista milost, čista zastonjskost. Jezus nam je to jasno povedal v evangeliju: pravičnih nas ne naredi pravičnost, ki jo prakticiramo pred ljudmi, ampak iskren odnos z Očetom. Na začetku vrnitve k Bogu je priznanje, da ga potrebujemo, da potrebujemo usmiljenje, potrebujemo njegovo milost. To je prava pot, pot ponižnosti. Ali se čutim potrebnega ali se čutim samozadostnega.

Danes sklonimo glavo in prejmimo pepel. Ko bo končan postni čas, se bomo še bolj sklonili, da bi bratom umili noge. Postni čas je ponižno sestopanje znotraj nas in proti drugim. Pomeni razumeti, da rešitev ni vzpenjanje zaradi slave, ampak sestopanje zaradi ljubezni. Pomeni narediti se male. Na tej poti, da ne bi izgubili smeri, se postavimo pred Jezusov križ: to je tiha Božja katedra. Vsak dan glejmo njegove rane; rane, ki jih je On odnesel v nebesa in jih kaže Očetu vsak dan s svojo priprošnjo. Vsak dan glejmo njegove rane. V tistih luknjah prepoznajmo svojo praznino, svoje pomanjkljivosti, rane greha, udarce, ki so nas prizadeli. Pa vendar ravno tam vidimo, da Bog ne uperja v nas prsta, ampak na široko razpira roke. Njegove rane so odprte za nas in po tistih ranah smo bili ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,25; Iz 53,5). Poljubimo jih in razumeli bomo, da ravno tam, v najbolj bolečih luknjah življenja, kjer nas je najbolj sram, nam je On prišel naproti. In zdaj, ko nam je prišel naproti, nas vabi, naj se vrnemo k Njemu in ponovno najdemo veselje, da smo ljubljeni.