Papež Frančišek: Poslanstvo kristjana je prižigati majhne lučke v srcih oseb
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Malo pred tem je Jezus naznanil, da bo v Jeruzalemu veliko trpel, da ga bodo zavrgli in umorili. Lahko si predstavljamo, kaj se je tedaj zgodilo v srcu teh svojih najožjih prijateljev, učencev. Podoba močnega iz zmagovitega Mesija se je znašla v krizi, njihove sanje so se razblinile in napadla jih je stiska ob misli, da bo Učitelj, v katerega so verovali, umorjen, kot najhujši zločinec. In ravno v takšnem trenutku, s stisko v duši, Jezus pokliče Petra, Jakoba in Janeza in jih pelje na goro.
Evangelij pravi: »Peljal jih je na visoko goro« (v. 2). V Svetem pismu ima gora poseben pomen, saj je povzdignjen kraj, kjer se nebo in zemlja dotikana, kjer so Mojzes in preroki doživeli izredno izkušnjo srečanja z Bogom. Povzpeti se na goro, je vsaj malo približati se Bogu. Jezus se je povzpel v višave skupaj s tremi učenci in se ustavil na vrhu gore. Tukaj se je pred njimi spremenil. Njegovo bleščeče obličje ter njegova svetleča oblačila, ki je vnaprejšnja podoba Vstalega, so ponudili tem prestrašenim možem luč, luč upanja, luč za iti skozi temino, kajti smrt ne bo konec vsega, saj se bo odprla v slavo vstajenja. Jezus jim naznani svojo smrt, jih popelje na goro in jim da videti, kaj se bo zgodilo potem. Vstajenje.
Kakor je vzkliknil apostol Peter (prim. v. 5), je lepo biti z Gospodom na gori, živeti to »vnaprejšnjost« luči sredi postnega časa. Gre za povabilo, da se spomnimo še zlasti, ko gremo skozi težko preizkušnjo in mnogi med vami veste, kaj pomeni iti skozi težko preizkušnjo, spomniti se torej, da je Gospod Vstali in da ne dopusti temini imeti zadnjo besedo.
Zgodi se, da gremo skozi trenutke temine v svojem osebnem, družinskem ali družbenem življenju in se bojimo, da ne bo nobenega izhoda. Čutimo se prestrašene pred velikimi ugankami življenja, kot je bolezen, trpljenje nedolžnega ali skrivnost smrti. Na isti poti vere se pogosto spotaknemo, ko naletimo na pohujšanje križa ali na zahteve evangelija, ki od nas zahteva, da potrošimo svoje življenje v služenju in ga izgubimo zaradi ljubezni, namesto, da bi ga ohranjali zase in ga branili. Potrebujemo torej drugačen pogled. Luč, ki bo posvetila v globino skrivnosti življenja in nam bo pomagala iti onkraj shem in kriterijev tega sveta. Tudi mi smo poklicani povzpeti se na goro; zreti lepoto Vstalega, ki razplamti brlenje luči v vsakem delčku našega življenja ter nam pomaga izhajajoč iz njegove velikonočne zmage razlagati zgodovino.
Bodimo pa pozorni, da ta Petrov občutek, da je »lepo za nas, da smo tukaj«, ne sme postati duhovna lenoba. Ne moremo namreč ostati na gori in uživati sami blaženost tega srečanja. Jezus sam nas povede nazaj v dolino med naše brate in sestre ter v vsakdanje življenje. Paziti se moramo duhovne lenobe. Dobro nam je z našimi molitvami in bogoslužjem in to nam zadošča. Ne! Povzpeti se na goro, ne pomeni pozabiti resničnosti. Moliti ni nikoli bežati pred napori življenja. Luč vere ne moremo uporabiti za lepe duhovne užitke. To ni Jezusovo sporočilo. Poklicani smo izkusiti srečanje z Kristusom, da ga bomo, razsvetljeni z njegovo lučjo, lahko ponesli in omogočili razsvetlitev povsod. Prižigati majhne luči v srcih oseb, biti majhne svetilke evangelija, ki prinašajo vsaj malo ljubezni in upanja, je poslanstvo kristjana.
Sveto Marijo prosimo, naj nam pomaga z začudenjem sprejeti Kristusovo luč, jo ohranjati in podeliti z drugimi.
