Išči

Vatican News
Novinarji na delu. Novinarji na delu.  (ANSA)

Papeževo sporočilo za 55. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja: »Pridi in poglej«

Letošnja poslanica svetega očeta Frančiška za 55. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja z naslovom: »Pridi in poglej« (Jn 1,46). Sporočati tako, da srečamo ljudi tam kjer so in takšne, kakršni so, je izšla v soboto, 23. januarja, ker letos praznik sv. Frančiška Saleškega pride na nedeljo.

Sporočilo svetega očeta Frančiška za 55. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja
»Pridi in poglej« (Jn 1,46).
Sporočati tako, da srečamo ljudi tam kjer so  in takšne, kakršni so

Dragi bratje in sestre,
povabilo »pridi in poglej«, ki spremlja prva vznemirljiva srečanja Jezusa z učenci, je tudi način vsake pristne človeške komunikacije. Da bi mogli pripovedovati o resnici življenja, ki postane zgodovina (prim. Sporočilo za 54. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, 24. januar 2020) je potrebno izstopiti iz udobne domišljavosti »že znanega« in se premakniti, iti pogledat, biti z ljudmi, poslušati, zbrati spodbude resničnosti, ki nas bo pod nekim vidikom vedno presenetila. »Z začudenjem odpri oči temu, kar boš videl, in pusti, da se tvoje roke napolnijo s svežino življenjskega soka, da se bodo drugi, ko te bodo brali, lahko dotaknili utripajočega čudeža življenja,« je blaženi Manuel Lozano Garrido[1] svetoval svojim kolegom novinarjem. Zato želim letošnje Sporočilo posvetiti klicu »pridite in poglejte« kot predlogu za vsak komunikativni izraz, ki hoče biti jasen in pošten tako pri urejanju časopisa kot v svetu spleta, pri običajnem pridiganju Cerkve kot v politični ali družbeni komunikaciji. »Pridi in poglej« je način, kako se je krščanska vera sporočala, začenši s prvimi srečanji na bregovih reke Jordana in Galilejskega jezera.

Obrabiti podplate čevljev
Mislimo na veliko temo informiranja. Pozorni glasovi se že dolgo pritožujejo nad nevarnostjo izenačevanja »v časopisih fotokopijah« ali televizijskih in radijskih novicah in na v bistvu enakih spletnih straneh, kjer zvrst raziskave in reportaže izgubljata prostor in kakovost v korist vnaprej pripravljenih, »foteljskih«, samozadostnih informacij, ki jim vedno manj uspe prestreči resnico o stvareh in konkretnem življenju ljudi, in ne zanjo več doumeti ne najresnejših družbenih pojavov in ne pozitivnih energij, ki se sproščajo iz temeljev družbe. Kriza založništva je v nevarnosti, da bo vodila k informaciji, ki bo zasnovana v uredništvih, pred računalnikom, na terminalih agencij, na družbenih omrežjih, ne da bi odšli na cesto, da bi »obrabili podplate čevljev«, ne da bi se srečali z ljudmi, da bi poiskali zgodbe ali de visu preverili določene situacije. Če se ne odpremo srečanju, ostajamo zunanji gledalci, kljub tehnološkim novostim, ki nas lahko postavijo pred povečano resničnost, v katero se zdi, da smo potopljeni. Vsaka naprava je koristna in dragocena samo, če nas spodbudi, da gremo pogledat stvari, za katere sicer ne bi vedeli, če postavi na omrežje znanje, ki sicer ne bi krožilo, če omogoči srečanja, do katerih sicer ne bi prišlo.

Kroniške podrobnosti v evangeliju
Prvima učencema, ki ga hočeta spoznati po krstu v reki Jordan, Jezus odgovori: »Pridita in bosta videla« (Jn 1,39) ter ju povabi, naj živita odnos z Njim. Več kot pol stoletja pozneje, ko Janez že zelo ostarel piše svoj evangelij, se spominja nekaterih »kroniških« podrobnosti, ki razodevajo njegovo navzočnost na kraju in vpliv, ki ga je tisto doživetje imelo na njegovo življenje: »Bilo je okrog desete ure«, pripomni, se pravi okoli štirih popoldne (prim. v. 39). Naslednji dan – nadaljuje Janez – Filip o svojem srečanju z Mesijem pove Natanaelu. Njegov prijatelj dvomi: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip ga ne poskuša prepričati z dokazovanjem: »Pridi in poglej,« mu reče (prim. vv. 45-46). Natanael gre in vidi in od tistega trenutka se njegovo življenje spremeni. Krščanska vera se začne tako. In se tako tudi sporoča: kot neposredno spoznanje, porojeno iz izkustva, ne iz pripovedovanja. »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali,« pravijo ljudje Samarijanki, potem ko se je Jezus ustavil v njihovi vasi (prim. Jn 4,39-42). »Pridi in poglej« je najpreprostejši način za spoznanje neke resničnosti. To je najbolj pošteno preverjanje vsakega sporočila, kajti da bi vedeli, se moramo srečati, moramo temu, ki je pred menoj, dovoliti, da govori z mano, mu pustiti, da me doseže njegovo pričevanje.

Zaradi poguma tolikih novinarjev
Tudi novinarstvo, kot pripovedovanje o resničnosti, zahteva sposobnost iti tja, kamor ne gre nihče torej premikati se in željo po videti. Radovednost, odprtost, strast. Pogumu in prizadevnosti tolikih profesionalcev – novinarjev, snemalcev, montažerjev, režiserjev, ki pogosto delajo ob velikih tveganjih – se moramo zahvaliti, če danes poznamo na primer težke razmere preganjanjih manjšin na različnih koncih sveta; če so bila številna nasilja in krivice do revnih in proti stvarstvu razkrita; če se je pripovedovalo o tolikih pozabljenih vojnah. Če bi teh glasov ne bilo več, bi bila to izguba ne samo za informacije, ampak za celotno družbo in za demokracijo, bi to bilo osiromašenje človeštva.

Številne resničnosti na planetu, v tem času pandemije pa še bolj, vabijo komunikacijski svet, naj »pride in pogleda«. Obstaja nevarnost, da bi o pandemiji in kakor o vsaki krizi pripovedovali samo skozi oči bogatejšega sveta, in tako vzdrževali »dvojno računovodstvo«. Pomislimo na vprašanje cepiv in na zdravstveno oskrbo na splošno, na nevarnost izključevanja najbolj revnega prebivalstva. Kdo nam bo povedal o pričakovanju okrevanja v najrevnejših vaseh Azije, Latinske Amerike in Afrike? Tako socialne in ekonomske razlike na planetarni ravni predstavljajo nevarnost, da zaznamujejo vrstni red razdeljevanja cepiv proti COVIDU. Z revnimi, ki so vedno zadnji, in s pravico zdravja za vse, ki je na načelni ravni zagotovljena, izpraznjena pa v svoji realni vrednosti. Pa tudi v svetu srečnejših socialna drama družin, ki hitro drsijo v revščino, v veliki meri ostaja skrita. Ljudje, ki premagajo sram in stojijo v vrsti pred Karitasovim centrom, da bi dobili paket s hrano, prizadenejo in ne povzročajo veliko novic.

Priložnosti in pasti spleta
Mreža lahko s svojimi neštetimi socialnimi izrazi pomnoži možnosti pripovedovanja in medsebojne podelitve: toliko več oči, ki so odprta v svet, nenehni tok podob in pričevanj. Digitalna tehnologija nam daje možnost informacij iz prve roke in pravočasnih, ki so včasih zelo koristne. Pomislimo na nekatere nujne primere, katerih prve vesti in tudi prva uradna obvestila prebivalstva potujejo po spletu. To je čudovito orodje, ob katerem smo vsi odgovorni tako uporabniki kot porabniki. Potencialno vsi lahko postanemo priče dogodkov, ki bi jih tradicionalni mediji spregledali, damo svoj družbeni prispevek in razkrijemo več zgodb, tudi pozitivnih. Po zaslugi mreže imamo možnost pripovedovati o tem, kar vidimo, kar se dogaja pred našimi očmi in podelimo pričevanja.

Vsem pa so sedaj že postala očitna tudi tveganja družbene komunikacije brez preverjanja. Že zdavnaj smo se naučili, kako lahko je iz tisoč razlogov in včasih zgolj iz banalnega narcisizma prirejati novice in celo slike. To kritično zavedanje ne sili k demoniziranju orodja, ampak k večji sposobnosti razločevanja in k bolj zrelemu čutu odgovornosti tako za širjenje kot za sprejemanje vsebin. Vsi smo odgovorni za komunikacijo, ki jo opravljamo, za informacije, ki jih dajemo, za nadzor, ki ga lahko skupaj vršimo nad lažnimi novicami s tem, da jih razkrinkamo. Vsi smo poklicani, da smo priče resnice: da gremo, vidimo in podelimo.

Nobena stvar ne nadomesti videnja človeka
V komunikaciji ne more nobena stvar popolnoma nadomestiti videnja človeka. Nekaterih stvari se lahko naučimo samo tako, da jih izkusimo. Ne komuniciramo namreč samo z besedami, ampak z očmi, s tonom glasu, z gestami. Jezusova močna privlačnost do tistih, ki so ga srečali, je bila odvisna od resnice njegovega oznanjevanja, učinkovitost tega, kar je govoril, pa je bila neločljiva od njegovega pogleda, od njegovega obnašanja in od njegove tišine. Učenci niso samo poslušali njegovih besed, ampak so ga gledali, ko je govoril. V Njem – v učlovečenem Logosu – Beseda postala obraz, nevidni Bog se je dal videti, slišati, otipati, kakor piše Janez (prim. 1 Jn 1,1-3). Beseda je učinkovita le, če jo »vidimo«, samo če se vključi v doživetje, v dialog. Iz tega razloga je »pridi in poglej« bil in je bistvenega pomena.

Pomislimo, koliko prazne zgovornosti je tudi v našem času, na vseh področjih javnega življenja, tako v trgovini kot v politiki. »Zna govoriti v neskončnost in nič povedati. Njegovi razlogi sta dve zrnci pšenice v dveh mernikih plev. Cel dan moraš iskati, da ju najdeš, in ko ju najdeš, nista bili vredni iskanja.«[2] Ostre besede angleškega dramatika veljajo tudi za nas, krščanske komunikatorje. Evangeljsko veselo oznanilo se je razširilo v svet preko srečanj človeka s človekom, srca s srcem. Možje in žene, ki so sprejeli isto povabilo: »Pridi in poglej«, in se jih je dotaknil tisti »več« človeškega, ki je sevalo iz pogleda, iz besede in iz gest ljudi, ki so pričevali za Jezusa Kristusa. Vsa orodja so pomembna in veliki komunikator, ki mu je bilo ime Pavel iz Tarza, bi zanesljivo uporabljal elektronsko pošto in socialna sporočila. So pa njegova vera, njegovo upanje in njegova ljubezen naredile vtis na njegove sodobnike, ki so ga slišali oznanjati in so imeli čas, da so nekaj časa preživeli z njim, da so ga videli na nekem zboru ali v zasebnem pogovoru. Ko so ga videli, kako deluje na krajih, kjer je bil, so potrjevali, kako resnično in rodovitno je bilo za življenje oznanilo zveličanja, katerega prinašalec je bil po Božji milosti. Pa tudi tam, kjer tega Božjega sodelavca niso mogli srečati osebno, so o njegovem načinu življenja v Kristusu pričali učenci, ki jih je pošiljal (prim. 1 Kor 4,17).

»V naših rokah so knjige, v naših očeh dejstva,« je trdil sv. Avguštin,[3] ko je spodbujal, naj v resničnosti preverimo prerokbe, ki so v Svetem pismu. Tako se evangelij ponovi danes, vsakič ko prejmemo jasno pričevanje ljudi, katerih življenje je spremenilo srečanje z Jezusom. Že več kot dva tisoč let veriga srečanj posreduje čar krščanske avanture. Čaka nas torej izziv, da komuniciramo preko srečevanja ljudi tam, kjer so in kakršni so.

Gospod, nauči nas izstopiti iz samega sebe
in se napotiti k iskanju resnice.
Uči nas, da bomo šli in videli,
uči nas poslušati,
da ne bomo gojili predsodkov,
da ne bomo delali prehitrih zaključkov.
Uči nas iti tja, kamor noče iti nihče,
vzeti si čas, da bi razumeli,
biti pozorni na bistveno,
da se ne pustimo raztresti od odvečnega,
razlikovati varljiv videz od resnice.
Nakloni nam milost, da bomo spoznali tvoja bivališča v svetu,
in poštenje, da bomo pripovedovali o tem, kar smo videli.
Rim, Sv. Janez v Lateranu, 23. januarja 2021, vigilija godu sv. Frančiška Saleškega

[1] Španski novinar, rojen leta 1929 in umrl 1971, razglašen za blaženega 2010.
[2] Prim. W. Shakespeare, Beneški trgovec, 1. dejanje, 1. prizor.
[3] Govor 360/B, 20.

Sobota, 23. januar 2021, 12:00