Išči

Vatican News
2021.01.13 Udienza Generale

Papeževa kateheza: V težkih trenutkih hvalimo Gospoda

Sveti oče nadaljuje cikel katehez o molitvi. Danes je govoril o hvaljenju. Spodbudil je, naj se v težkih življenjskih trenutkih na Boga obrnemo s hvalnico, kakor je to storil Jezus, ki je v trenutku navideznega neuspeha k Očetu molil s hvaljenjem.

Andreja Červek - Vatikan

V središču kateheze med današnjo splošno avdienco, ki je tudi tokrat potekala v knjižnici apostolske palače, je bila hvalna molitev. Papež Frančišek je izpostavil, da je pomembno hvaliti in slaviti Boga tudi v težkih in temnih trenutkih našega življenja, kajti Gospod je zvesti Prijatelj, ki nas nikoli ne zapušča. Spomnil je, da se je Jezus v trenutku krize na Očeta obrnil s hvalnico in ga slavil, ker je izbral »male«, ki so sprejeli njegovo oznanilo. Na začetku splošne avdience so se brale psalmistove besede: »Vsak dan te bom slavil, hvalil bom tvoje ime na vekov veke.«

Svetopisemski odlomek: Ps 145,1-3.21

Povzdigoval te bom, moj Bog, o Kralj,
slavil bom tvoje ime na vekov veke.
Vsak dan te bom slavil,
hvalil bom tvoje ime na vekov veke.
Velik je Gospod in zelo hvaljen,
njegova veličina je nedoumljiva. […]
Moja usta naj govorijo Gospodovo hvalnico,
vse meso naj slavi njegovo sveto ime
na vekov veke.

Kateheza o molitvi: Hvaljenje

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo katehezo o molitvi in danes namenjamo prostor razsežnosti hvaljenja.

Začnimo pri kritičnem obdobju Jezusovega življenja. Po prvih čudežih in vključenosti učencev v oznanjevanje Božjega kraljestva, Mesijevo poslanstvo gre skozi krizo. Janez Krstnik, ki je v ječi, dvomi in Jezusu pošlje tole sporočilo: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3). Čuti namreč tesnobo, ker ne ve, če se je zmotil pri oznanjevanju. V življenju so vedno temni trenutki, trenutki duhovne noči, in Janez gre skozi tak trenutek. V vaseh ob jezeru, kjer je Jezus naredil veliko čudežnih znamenj, se pojavi sovražnost (prim. Mt 11,20-24). Sedaj, ravno v tem trenutku razočaranosti, Matej navaja neko zares presenetljivo dejanje: Jezus se k Očetu ne obrne s tožbo, ampak z radostno hvalnico: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim« (Mt 11,25). Sredi krize, sredi teme v duši mnogih ljudi kot Janez Krstnik, Jezus poveličuje Očeta, Jezus hvali Očeta. A zakaj?

Predvsem ga hvali za to, kar je: »Oče, Gospod neba in zemlje.« Jezus se v svojem duhu raduje, saj ve in čuti, da je njegov Oče Bog vesoljstva, in obratno, Gospod vsega, kar obstaja, je Oče, »moj Oče«. Iz te izkušnje, da se čuti »sin Najvišjega« izvira hvaljenje. Jezus se čuti sin Najvišjega.

Jezus zatem slavi Očeta, ker ima najrajši male. To on sam doživi, ko oznanja po vaseh: »razumni« in »modri« ostajajo nezaupljivi in zaprti, so preračunljivi, medtem ko se »mali« odprejo in sprejmejo sporočilo. To ne more biti drugega kot Očetova volja, in Jezus se tega razveseli. Tudi mi se moramo veseliti in slaviti Boga, ker ponižne in preproste osebe sprejmejo evangelij. Ko jaz vidim te preproste ljudi, te ponižne ljudi, ki se podajo na romanje, ki molijo, pojejo, slavijo, ljudje, ki jim morda manjkajo mnoge stvari, a ponižnost jih vodi v hvaljenje Boga … V prihodnosti sveta in v upanju Cerkve so vedno »mali«: tisti, ki 

se nimajo za boljše od drugih, ki se zavedajo svojih omejitev in svojih grehov, ki ne želijo gospodovati nad drugimi, ki se v Bogu Očetu prepoznavajo kot bratje.

Torej, v trenutku navideznega neuspeha, kjer je vse temno, Jezus moli k Očetu s hvaljenjem. Njegova molitev vodi tudi nas, bralce evangelija, da na drugačen način presojamo svoje osebne neuspehe, da na drugačen način presojamo situacije, v katerih ne vidimo jasno Božje navzočnosti in njegovega delovanja, ko se zdi, da je zlo prevladalo in ni načina, da bi se ga zaustavilo. Jezus, ki je zelo priporočal tudi molitev prošnje, ravno v trenutku, ko bi imel razlog, da Očeta prosi za pojasnilo, ga raje hvali. Zdi se protislovje, a ravno tukaj je resnica.

Komu je potrebno hvaljenje? Nam ali Bogu? Besedilo evharističnega bogoslužja nas vabi, naj Boga molimo na ta način: »Tebi naša hvala ni potrebna, vendar se ti po daru tvoje ljubezni smemo zahvaljevati. Naše hvalnice ničesar ne dodajo tvoji veličini, pomagajo pa nam pridobiti milost, ki nas rešuje« (Rimski misal, Navadni hvalospev 4). S hvaljenjem smo rešeni.

Hvalna molitev služi nam. Katekizem jo takole opredeli: »Hvalna molitev je deležna blaženosti čistih src, ki ljubijo Boga v veri, preden ga vidijo v slavi« (KKC, 2639). Paradoksalno se jo mora moliti ne samo, ko je življenje napolnjeno s srečnostjo, ampak predvsem v težkih in temnih trenutkih, ko pot postane strma. Tudi to je čas za hvaljenje. Kakor Jezus, ki v temnem trenutku hvali Očeta. Kajti naučimo se, da se preko vzpona, preko tiste naporne poti, preko tistih napornih delov, dospe do novega razgleda, do bolj prostranega obzorja. Hvaliti je kakor dihati čisti kisik: očisti ti dušo, pomaga ti gledati daleč, da ne ostaneš vklenjen v težki trenutek, v mrak težav.

Zelo pomemben nauk je v tej molitvi, ki skozi osem stoletij ni nikoli nehala utripati in ki jo je sv. Frančišek sestavil ob koncu svojega življenja: »Hvalnica 

bratu soncu« ali »stvarstvu«. Asiški ubožec je ni sestavil v trenutki veselja, v trenutku dobrega počutja, ampak nasprotno sredi muk. Frančišek je že skoraj slep in v svoji duši začuti težo samote, ki je nikoli prej ni doživel: svet se ni spremenil odkar je začel svoje oznanjevanje, še vedno je kdo, ki se pusti razjedati prepirom, in poleg tega še sluti korake smrti, ki postajajo vedno bližji. Lahko bi to bil trenutek skrajnega razočaranja in sprejetja lastnega neuspeha. A Frančišek v tistem trenutku žalosti in teme moli: »Laudato si’, mi Signore …« »Hvaljen, moj Gospod …« Moli s hvaljenjem. Frančišek hvali Boga za vse, za vse darove stvarstva, in tudi za smrt, ki jo pogumno imenuje »sestra«, »sestra smrt«.

Ti primeri svetnikov, kristjanov, tudi Jezusa, kako hvalijo Boga v težkih trenutkih, nam odpirajo vrata zelo široke poti proti Gospodu in nas vedno očiščujejo. Hvaljenje vedno očiščuje. Svetniki in svetnice nam kažejo, da se lahko vedno slavi, v dobrih in slabih časih, kajti Bog je zvesti Prijatelj. To je temelj hvaljenja: Bog je zvesti Prijatelj in njegova ljubezen nikoli ne manjka. On je vedno ob nas, On nas vedno čaka. Nekdo je rekel: »Je straža, ki je ob tebi in ti omogoča varno iti dalje.« V težkih in temnih trenutkih, imejmo pogum reči: »Blagoslovljen, Gospod« Hvaliti Gospoda. To nam bo zelo dobro delo. Hvala.

Sreda, 13. januar 2021, 11:53