Papež pred petimi leti v Grecciu: Motriti majhnega Boga v jaslicah

Andreja Červek - Vatikan

O majhnosti in ponižnosti Boga je spregovoril tudi pred petimi leti, 4. januarja 2016, ko je nenapovedano obiskal majhno italijansko mestece Greccio, kjer je sv. Frančišek Asiški prvič postavil žive jaslice. Nepričakovano je presenetil skupino mladih, ki so bili takrat zbrani na škofijskem srečanju, ter jih povabil, naj si zastavijo vprašanje: Ali je moje življenje krotko in ponižno?

Zvezda, ki vodi

Spregovoril je o dveh znamenjih: zvezdi in otroku v jaslih. Prvo znamenje je zvezda, ki ji sledijo trije modri. Videli so zvezdo, in šli za njo. Med vsemi zvezdami na nebu, je ta bila posebna zvezda, zaradi katere so zapustili mnoge stvari in se podali na pot, ne da bi vedeli kam gredo. »To je znamenje: Ko v svojem življenju ne najdemo posebne zvezde, ki bi nas klicala, naj storimo nekaj več, nekaj dobrega, naj se podamo na pot, naj se odločimo, pomeni, da nekaj ni v redu,« je zatrdil papež. »Prositi moramo za milost, da bi odkrili tisto zvezdo, ki mi jo Bog želi danes pokazati, kajti ta zvezda me bo pripeljala do Jezusa.«

Majhnost Boga

Drugo znamenje je po papeževih besedah otrok v jaslih, kar so angeli tudi povedali pastirjem. »Majhnost Boga. Bog se je ponižal, se izničil, da bi bil kakor mi, da bi hodil pred nami.« Ta majhnost Boga, ta njegova ponižnost, gre proti vsakemu ponosu, površinskosti, napuhu. Drugo znamenje je torej krotkost otroka, pri čemer je papež spodbudil k vprašanju, ali je moje življenje krotko in ponižno. Ti dve znamenji moramo odkriti: zvezdo, ki jo Bog hoče zame, in ta me bo vodila k drugemu znamenju: ponižnemu Jezusu.

Sveti oče je mladim, zbranim v Grecciu, zaželel, da bi jih vedno spremljali ti dve znamenji, ki sta Božji dar. Nikoli naj ne bodo brez zvezde in nikoli naj ne ostanejo brez ponižnosti za odkrivanje Jezusa v malih, revnih, ponižnih, ubogih, v tistih, ki so vrženi iz družbe in tudi iz lastnega življenja.

Čudovito znamenje

Božič nas spominja, da je »Jezus naš mir, naše veselje, naša moč, naša tolažba«. »A da bi sprejeli te darove milosti, se moramo čutiti male, uboge in ponižne kot so osebe iz jaslic,« je papež Frančišek dejal med srečanjem s slovensko delegacijo, ki je ob zadnjem božiču poklonila božično drevo na Trgu sv. Petra. Kot je zatrdil, tudi sredi pandemije Jezus – majhen in nebogljen – predstavlja znamenje, ki ga Bog podarja svetu. Je »čudovito znamenje«, kot se začne Frančiškovo apostolsko pismo o jaslicah Admirabile signum, ki sem ga je 1. decembra 2019 podpisal v svetišču v Grecciu.

Jaslice – zapiše – izvabljajo veliko čudenje in ganjenost, ker »kažejo na nežnost Boga, ki se sklanja k naši majhnosti«, postane ubog ter nas vabi, naj mu sledimo po poti ponižnosti. Gre za »poziv, da bi ga srečali in mu z usmiljenjem služili v najbolj pomoči potrebnih bratih in sestrah«. Jaslice, kjerkoli in v kakršnikoli obliki, »govorijo o Božji ljubezni; o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne glede na to, v kakšnem položaju se nahaja«.

V tem božičnem času berimo in premišljujmo o Božjem učlovečenju s pomočjo papeževega pisma o jaslicah, k čemur nas spodbuja tudi sam sveti oče.