Išči

Vatican News
2019.12.04 Papa Francesco durante un'udienza generale, sorriso, papa francesco sorridente

Frančišek: Poslušanje je prva oblika nežnosti

Če danes obstaja »pesniška revščina«, to ni zaradi manj lepote, ampak ker se je zmanjšala naša sposobnost poslušanja, kot je zapisal papež Frančišek v predgovoru h knjigi mladega italijanskega pesnika Luce Milaneseja.

Andreja Červek - Vatikan

Knjiga pesmi z naslovom Nenadne rime izpod peresa Luce Milaneseja je izšla pri založbi Tau in »imela posebnega bralca – papeža Frančiška«, je v spremni besedi napisal p. Antonio Spadaro, direktor jezuitske revije La Civiltà Cattolica.

Poezija je urjenje v poslušanju

Lepota je izkušnja. In »lepota, katere prinašalec je Luca, ne nastane z napornim delom o pomembnih temah ali s skrbno izbiro učenih besed, ampak nastane kot spontana zmožnost, da s pravimi besedami izrazi to, kar je v njem, in ki mu pomaga videti vezi tudi tam, kjer se zdi, da jih ni«, zapiše sveti oče v predgovoru. Gre za »notranji pogled«, ki avtorja spodbuja, da gleda vase, druge in Boga, in ki »zna v navidezno slučajnih stvareh razbrati globoko novost«. Za poezijo je potrebna razpoložljivost nekoga, da posluša, nadaljuje papež in izpostavi, da pri Lucovi poeziji razumemo, da je poslušanje »prva oblika nežnosti«. Je zmožnost, da znotraj sebe ustvarimo prostor za stvari, ki so nove, drugačne, na videz nasprotne, zatem pa se zavemo, da so »resničnejše od ostalih«. Če danes obstaja pesniška revščina, to ni zato, ker je manj lepote, ampak ker se je zmanjšala naša sposobnost za poslušanje, izpostavi papež Frančišek in sklene: »Luci želim, da bi preko teh strani lahko postal sredstvo lepote in nežnosti ter opogumljal mlade, naj posežejo po talentih, ki jih je Gospod posejal v njih, in včasih ne najdejo poguma, da bi jih pokazali, ker jih je strah obsojanja ali neuspeha.«

Spadaro: S poezijo obnoviti voljno do življenja

V spremni besedi pa Spadaro zapiše, da Luca »s papirjem in peresom obnovi moč in vznemirjenost, voljo do življenja. Ne oddaljuje od realnosti, kot se to včasih verjame, nasprotno, zanj je poezija trdna točka, ki te zadržuje pri realnosti stvari.« Kot zapiše sam avtor knjige Nenadne rime, poezija »zagotovo ne bo dala nobene rešitve«, a lahko nam pusti »občutek, da smo.« Lahko bi nam celo dala občutek, da »obstaja nekaj izjemnega«. Kot nadaljuje Spadaro, uporabljati besedo kot poetični izraz je kakor uporabiti mračno sobo, ki nam omogoča razviti nekaj, kar brez nje morda ne bi nikoli opazili ne znotraj ne zunaj sebe. Po Spadarovem prepričanju je ravno temu namenjena poezija Luce Milaneseja: »razvijati podobe o življenju, spraševati se o njegovem smislu in ga morda tudi dojeti«. Potrebna je torej resnična in učinkovita izkušnja življenja, ki vključuje tudi način dešifriranja sveta.

Pomembnost opazovanja »dela v teku«

Da je papež Frančišek sprejel prošnjo in napisal predgovor h knjigi tega mladega pesnika, nedvomno pove veliko o svetem očetu – a prav tako Luci. »Papeževa gesta je prevratniška. Ne izbere priznanega in utrjenega avtorja, ampak nezrelega, ki še raste. Podpiše se pod besede nekoga, ki ni opravil poti, ki bi bila priznana. Njegovo zanimanje je usmerjeno v 'delo v teku'. In tako razumemo, da v tej napetosti najdemo ključ za današnji čas: v opazovanju tega, kar se razvija, in ne zrelega sadu.« Spadaro nadaljuje, da je beseda konkretni element, v katerem dobi svoje telo vse, kar izkusimo in mislimo; in vodi v nazaj v izkušnjo in ne v abstraktnost. Poezija Luce Milaneseja »ustvarja povezave in posega po globini izkušnje«, je »poslušanje realnosti in samega sebe«. Gre za »poezijo, ki raste v dialektiki in kontradikciji«. A je prav tako poezija »diha, miru, umirjenosti, usmerjena tudi na naravne elemente«. Je »poziv k harmoniji, ki jo ti verzi znajo klicati na koprneč način«, še zapiše Sapadaro. 

Petek, 22. januar 2021, 11:24