Išči

Vatican News

Sveti oče v avdienco sprejel p. Maccallija, ki je bil dve leti v ujetništvu v Afriki

Papež Frančišek je v ponedeljek, 9. novembra, v avdienco sprejel p. Pierluigija Maccalija iz Družbe afriških misijonov, ki so ga džihadisti prejšnji mesec izpustili po več kot dveh letih ujetništva.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

59-letni italijanski misijonar je bil ugrabljen v Nigru v noči s 17. na 18. september 2018, izpuščen pa v Maliju 8. oktobra letos, skupaj s tremi drugimi talci. V pogovoru za Radio Vatikan je izrazil svojo hvaležnost in ganjenost za srečanje s svetim očetom:

Ganjenost, velika pozornost

»Srečanje je bilo zelo, zelo lepo. 

Bil sem ganjen, posebej takrat, ko sem papežu pripovedoval o tem, kaj sem doživel in ko sem mu v molitev izročil predvsem skupnosti, ki sem jih obiskoval in so že dve leti brez duhovnika. Svetega očeta sem prosil, naj moli za Cerkev v Nigru. Bil je zelo pozoren, poslušal me je z veliko pozornostjo. Prav tako sem mu izrekel en velik "hvala" za to, da je molil zame, skupaj z vso Cerkvijo, in za aplavz, h kateremu je ob novici o moji izpustitvi povabil vernike po nedeljski molitvi Angel Gospodov na svetovni misijonski dan. Zahvalil sem se mu, on pa mi je odgovoril: "Mi smo podpirali tebe, vendar pa si ti podpiral Cerkev." Nisem vedel, kaj reči ob teh besedah: jaz, neznaten misijonar in on, ki pravi tako … resnično nimam bese

Srečanje: objem očeta, za katerega vsak dan molim

P. Maccalli je nadalje spregovoril o tem, kaj je srečanje s svetim očetom pomenilo zanj, za njegovo življenje misijonarja, ki je bilo zaznamovano z dolgim ujetništvom: »Bil je objem očeta; očeta, za katerega vsak dan molim. Bil sem ganjen, da sem ga lahko srečal, zelo sem hvaležen za to. Nikoli si ne bi mislil, da bi se lahko misijonar, ki gre na periferije sveta, nekega dne znašel pred samim papežem, ki podpira vesoljno Cerkev. Gre za občutja, ki jih je težko izraziti … jaz sem ponavljal hvala, hvala, hvala.«

Posebna papeževa beseda, ki jo hrani v srcu?

Na vprašanje, če mu je sveti oče izrekel kakšno posebno besedo, ki jo bo ohranil v srcu tudi za prihodnost, je p. Maccalli odgovoril: »Bolj kot beseda, je šlo za dejanje. Ko sva se pozdravila, sem mu stisnil roko in on mi je poljubil roke. Tega nisem pričakoval …«

Molitev s solzami, puščava izkušnja bistvenosti

Ob koncu pogovora pa je italijanski misijonar podeli izkušnjo o tem, kako sta dve leti ujetništva zaznamovali njegovo vero. V homiliji med sveto mašo, ki jo je preteklo nedeljo daroval v Rimu, je namreč dejal: »Molil sem s solzami in puščava je bila izkušnja bistvenosti«. »Solze so bile veliko dni moj kruh in bile so moja molitev, ko nisem vedel, kaj reči. Nekega dne sem si to tudi zapisal. V neki rabinski pripovedi sem prebral, da Bog šteje solze žensk in sem mu dejal: "Gospod, kdove če šteješ tudi solze moških. Jaz ti jih darujem v prošnji, da bi zalil suho zemljo misijona, pa tudi suho zemljo src, ki doživljajo sovraštvo, ko povzročajo vojno in nasilje." Poleg tega pa se gre v puščavi k temu, kar je bistveno. Tam se zaveš, da je bistveno, da imaš pitno vodo, nekaj hrane, tudi če je vsak dan ista – čebula, leča in sardine. Vendar pa vidiš, da niso želene tiste, ki so bistvene. Tako je tudi v duhovnem življenju: kar šteje, je shalom, odpuščanje in bratstvo. Kot misijonar čutim še večjo spodbudo, da bi bil priča miru, bratstva in odpuščanja. Zdaj in vedno.«  

Torek, 10. november 2020, 10:31