Papež o pokojnem p. Mucciju: Pričevalec in učitelj duhovnega življenja

Andreja Červek - Vatikan

V ponedeljek, 23. novembra, je umrl p. Giandomenica Muccija, jezuit, pisatelj in sodelavec revije Civiltà Cattolica. Star je bil 82 let. V sporočilu generalnemu predstojniku Družbe Jezusove, p. Arturu Sosi Abascalu, je papež Frančišek zagotovil molitev za pokojnega p. Muccija ter izrazil svojo bližino vsem žalujočim. »Ob spominjanju čutim živo željo, da se zahvalim Gospodu za tega zvestega in umirjenega služabnika, ki je delal za Božjo slavo preko teološkega in literarnega talenta, ki se je izrazil bodisi s številnimi članki, objavljenimi v reviji Civiltà Cattolica, bodisi s popolno predanostjo duhovnemu spremljanju,« piše v papeževem sporočilu, ki se ga je prebralo med pogrebno slovesnostjo. Potekala je včeraj zjutraj v cerkvi Svetega Duha v Rimu, vodil jo je kardinal Beniamino Stella, pridigal pa p. Federico Lombardi.

Molitev in preprosto življenje

»P. Mucci,« zapiše sveti oče, »je s ponižnostjo hodil po poti, ki jo kažejo duhovne vaje sv. Ignacija, ter tako – v duhu p. Louisa Lallementa – sprejel klic, da si v mišljenju in delovanju prizadeva za združitev z Bogom, in sicer preko doživete molitve, ki je usmerjena na milost in nedejavnost pred skrivnostnim delovanjem Svetega Duha, ki očiščuje srce. S to odmaknjenostjo od posvetnosti in s preprostim življenjem, je bil pričevalec in učitelj duhovnega življenja za mnoge, predvsem za duhovnike, ki jih je trideset let spremljal na Papeški cerkveni akademiji, zatem pa bil tudi ponižna in spoštovana opora v Rimu in na papeških predstavništvih.

V službi Cerkve in drugih

Papež Frančišek je izpostavil očetovsko duhovnost p. Muccija in njegovega duha služenja: »Mnogi so v njem našli očeta, ki se z rahločutnostjo in predanostjo ni utrudil v svojem srcu in molitvi nositi tiste, ki so se mu zaupali. Ta pristna in skrbna razpoložljivost je dajala potezo nežnosti njegovi dosledni delavnosti in obsežnemu znanju, ki mu je bilo lastno. To znanje ni bilo nikoli namenjeno samemu sebi, temveč posvečeno služenju Cerkvi in človeku, kar je lastno nekomu, ki vé, da obilje znanja ne nasiti in ne zadovolji duše, ampak stvari notranje čutiti in okušati (sv. Ignacij Lojolski, Duhovne vaje).« Papež ob koncu sporočila izroča nebeškemu Očetu »dušo tega ljubega sobrata« in upa, da bosta »njegov zgled in njegovo učenje še naprej prinašala sadove«.