Išči

Vatican News
2020.11.04 Udienza Generale

Papež pri katehezi o Jezusu kot učitelju molitve. Našli bomo mir in veselje

Današnja kateheza med splošno avdienco, ki se je odvijala v knjižnici apostolske palače, je imela naslov »Jezus, učitelj molitve«. Papež je spregovoril o nekaterih razsežnostih molitve, ki je vedno usmerjala tudi Jezusovo pot.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je med katehezo govoril o Jezusu kot učitelju molitve ter povabil, naj vstopimo v njegovo šolo, da bomo tako našli mir in veselje. Jezus se je nenehno zatekal v molitev in črpal moč iz intimnega pogovora z Bogom Očetom. Molitev je tista, ki usmerja njegovo pot. Jezus s svojo molitvijo uči moliti tudi nas, zato lahko iz njegovega zgleda razberemo značilnosti krščanske molitve. Papež je najprej izpostavil molitev kot prvo željo v dnevu – gre predvsem za poslušanje Boga in srečanje z Njim. Druga lastnost molitve je vztrajnost – Jezus nas uči molitve, ki je redna in postane življenjsko pravilo. Naslednja značilnost Jezusove molitve je samota – Bog napreč govori v tišini. In navsezadnje, molitev nam pomaga ponovno najti pravilno razsežnost v odnosu z Bogom in z vsem stvarstvom.

Svetopisemski odlomek: Mr 1,32.34-38

Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. […] In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali. Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.«

Kateheza: Jezus, učitelj molitve

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Med svojim javnim življenjem se je Jezus stalno zatekal k moči molitve. Evangeliji ga prikazujejo, ko se umakne na samotne karaje, da bi molil. Gre za trezna in diskretna opazovanja, ob katerih si lahko samo predstavljamo tiste molitvene pogovore. Vendar pa nam jasno pričajo, da Jezus tudi v trenutkih največje predanosti revnim in bolnim ni nikoli zanemarjal intimnega pogovora z Očetom. Koliko bolj je bil pogreznjen v potrebe ljudi, toliko bolj je čutil potrebo, da počiva v občestvu Trojice, da se vrača z Očetom in Duhom.

V Jezusovem življenju je torej skrivnost, skrita človeškim očem, ki predstavlja jedro vsega. Jezusova molitev je skrivnostna stvarnost, o kateri slutimo samo kakšno stvar, ki pa nam iz pravilne perspektive omogoča razumeti celotno njegovo poslanstvo. V tistih samotnih urah – tik pred zoro ali sredi noči – se Jezus potopi v svojo intimnost z Očetom, treba je reči v Ljubezen, po kateri žeja vsako dušo. To pride na površje od prvih dni njegovega javnega delovanja.

Neko soboto, na primer, se mestece Kafarnaum spremeni v »poljsko bolnišnico«: po sončnem zahodu prinesejo k Jezusu mnogo bolnikov in On jih 

ozdravlja. A pred zoro Jezus izgine: umakne se na samoten kraj in moli. Simon in ostali ga iščejo in ko ga najdejo, mu pravijo: »Vsi te iščejo!« In kaj odgovori Jezus? »Moram iti oznanjat tudi v druga naselja, za to sem prišel« (prim. Mr 1,35-38). Jezus je vedno nekoliko onkraj, onkraj v molitvi z Očetom … v ostalih naseljih, v drugih obzorjih …

Molitev je krmilo, ki vodi Jezusovo smer. Postaj njegovega poslanstva ne narekujejo uspehi, ne soglašanja, ne tisti zapeljivi stavek »vsi te iščejo«. Da bi izsledili Jezusovo hojo, imamo manj udobno pot, ki pa je pokorna Očetovemu navdihu, ki ga Jezus posluša in sprejme v svoji samotni molitvi.

Katekizem trdi: »Ko Jezus moli, nas že uči moliti« (KKC, 2607). Zatorej lahko iz Jezusovega primera razberemo nekatere značilnosti krščanske molitve.

Ta predvsem poseduje en primat: je prva želja v dnevu, nekaj, kar se počne ob zori, preden se svet prebudi. Obnavlja duha temu, kar bi sicer ostalo brez diha. Dan, ki je živet brez molitve, je v nevarnosti, da se spremeni v nadležno ali dolgočasno izkušnjo: vse, kar se nam zgodi, se za nas lahko obrne v slabo in slepo prenašanje usode. Jezus pa nas vzgaja za poslušnost realnosti in torej za poslušanje. Molitev je predvsem poslušanje in srečanje z Bogom. Problemi vseh dni torej ne postanejo ovire, ampak pozivi samega Boga, da poslušamo in se srečamo s tistim, ki je pred nami. Življenjske preizkušnje se tako preoblikujejo v priložnosti za rast v veri in dejavni ljubezni. Vsakodnevna hoja, vključno z napori, prevzame perspektivo »poklicanosti«. Molitev ima moč, da preoblikuje v dobro to, kar bi v življenju sicer bila obsodba; molitev ima moč, da odpre večje obzorje za misel in razširi srce.

Na drugem mestu, molitev je umetnost, ki jo je treba vztrajno prakticirati. Jezus sam nam pravi: trkajte, trkajte, trkajte. Vsi smo sposobni epizodičnih molitev,

 ki izvirajo iz čustva v nekem trenutku; a Jezus uči nek drugi tip molitve: tisto, ki pozna disciplino, urjenje in je sprejeta kot življenjsko pravilo. Vztrajna molitev proizvaja postopno preobrazbo, dela nas močne v obdobjih trpljenja, daje milost, da smo podprti s strani Njega, ki nas ljubi in nas vedno varuje.

Naslednja značilnost Jezusove molitve je samota. Kdor moli, ne beži pred svetom, ampak ima rajši samotne kraje. Tam, v tišini, se lahko pojavijo mnogi glasovi, ki izvirajo iz globine: najbolj potlačene želje, resnice, ki jih trmasto dušimo in tako dalje. Predvsem pa v tišini govori Bog. Vsaka oseba potrebuje prostor zase, kjer goji svoje notranje življenje, kjer dejanja najdejo smisel. Brez notranjega življenja postanemo površinski, nemirni, tesnobni; tesnobnost nam škoduje. Zato moramo poseči po molitvi. Brez notranjega življenja bežimo pred realnostjo in bežimo tudi pred samim sabo, smo moški in ženske, ki so vedno na begu.

Ob koncu, Jezusova molitev je kraj, kjer se zazna, da vse prihaja od Boga in se k Njemu vrača. Včasih se mi ljudje imamo za gospodarje vsega ali pa izgubimo vse spoštovanje do sebe, begamo z ene strani na drugo. Molitev nam pomaga ponovno najti pravilno razsežnost v odnosu z Bogom, našim Očetom, in z vsem stvarstvom. Jezusova molitev je navsezadnje izročitev v Očetove roke, kakor na vrtu Oljske gore sredi tiste tesnobe: »Oče, če je mogoče …, a naj se zgodi tvoja volja.« Izročitev v Očetove roke. Lepo je, da ko smo vznemirjeni, nekoliko zaskrbljeni, nas Sveti Duh spreminja od znotraj in nas vodi v to izročitev v Očetove roke. »Oče, naj se zgodi tvoja volja.«

Dragi bratje in sestre, v evangeliju ponovno odkrijmo Jezusa Kristusa kot učitelja molitve in vstopimo v njegovo šolo. Zagotavljam vam, da bomo našli veselje in mir. Hvala.

 

Sreda, 4. november 2020, 12:20