Išči

Vatican News

Papež Frančišek daroval sveto mašo na pokopališču Tevtonik v Vatikanu

V enem od tvitov se je papež Frančišek na dan vernih rajnih spomnil tistih, ki so umrli med pandemijo in tistih, ki so umrli, medtem ko so skrbeli za okužene bolnike. Popoldne pa je papež daroval sveto mašo v cerkvi na pokopališču (Božji njivi) Tevtonik v Vatikanu, zatem pa je obiskal kripto bazilike sv. Petra.

P. Ivan Herceg DJ - Vatikan

Med današnjim obhajanjem spomina na verne rajne papež Frančišek ni šel daleč stran od Doma sv. Marte. Sveto mašo je namreč daroval v bližnji cerkvi Svete Marije na Božji njivi Papeškega kolegija Tevtonik. Po sklepu svete maše se je papež zaustavil v molitvi na pokopališču, zatem pa se je spustil v kripto vatikanske bazilike, kjer je počastil pokojne papeže.

Pridiga papeža Frančiška

Job je bil poražen, še več konec je bilo z njim. Njegovo bivanje med to svojo boleznijo, s kožo, ki se je skoraj odluščila, je bilo že na točki, da bo umrl, skoraj brez mesa, ima Job gotovost in pravi: »Jaz vem, da je moj Rešenik živ in se bo poslednji vzdignil nad prah«. V trenutku, ko je Job dol, dol, dol, ga objame svetloba in toplota, ki mu zagotovi: »Videl bom svojega Rešenika. S temi očmi ga bom videl. To vidim sam, moje oči ga bodo zrle in nihče drug«. Takšna gotovost v trenutku, ko je vsega konec, skoraj konec življenja, je krščansko upanje. To upanje je dar. Ne moremo ga posedovati, saj je dar, za katerega moramo prositi: »Gospod, daj mi upanje«. Toliko slabih stvari je, ki nas pripeljejo do obupavanja, do misli, da bo vse končno poraženo, da po smrti ni več nič. A Jobov glas se vrača, vrača: »Vem, da je moj Rešenik živ in se bo kot poslednji dvignil nad prah in jaz ga bom videl, jaz sam, s temi očmi«.

Upanje ne osramoti, nam je rekel Pavel. Upanje nas privlači in nam da smisel življenja. Jaz ne vidim onkraj. A upanje je Božji dar, ki nas privlači v življenje, v večno veselje. Upanje je sidro, ki ga imamo na drugi strani. Mi se oklepajoč te vrvi podpiramo, kajti vem, da je moj Rešenik živ in da ga bom videl. To je dobro ponavljati v trenutkih veselja in v težkih trenutkih, v trenutkih smrtne nevarnosti.

Ta gotovost je Božji dar, saj mi ne bomo nikoli mogli imeti upanja s svojimi močmi. Prositi moramo zanj. Upanje je zastonjski dar, ki ga ne bomo nikoli bili vredni. Nam pa je dan, podarjen, je milost.

To je potrdil tudi Gospod. To je upanje, ki ne razočara: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni.« To je cilj upanja, iti k Jezusu. »In kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal«. Gospod nas bo sprejel tam, kjer je sidro. Življenje v upanju je takšno, da se močno oprijemamo z vrvjo v roki vedoč, da je sidro tam zgoraj. To sidro pa ne razočara, ne razočara.

Danes ob misli na tolike brate in sestre, ki so odšli, nam bo dobro delo gledati pokopališče in zreti navzgor ter ponavljati kot Job: »Jaz vem, da je moj Rešenik živ. To vidim sam, moje oči ga bodo zrle in nihče drug«. In to je moč, ki nam jo da upanje, torej ta zastonjski dar, ki je krepost upanja. Naj vsem nam ga da Gospod.

Ponedeljek, 2. november 2020, 18:08