Papež Frančišek med opoldansko molitvijo: Preizkus, da ljubim Boga je, če ljubim bližnjega
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Jezus je preprosto odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem« (v. 37). In takoj zatem dodal: »Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (v. 39). V Jezusovem odgovoru sta vključena in združena dva temeljna predpisa, ki ju je Bog dal po Mojzesu svojemu ljudstvu (prim. 5Mz 6,5; 3Mz 19,18)). S tem je preskočil past, ki mu je bila nastavljena, »da bi ga skušal« (v. 35). Njegov sogovornik ga je hotel potegniti v razpravo, ki je bila med izvedenci Postave, glede hierarhije predpisov. Jezus pa je tako vzpostavil dva osnovna temelja za vernike vseh časov.
Dva osnovna temelja našega življenja. Prvi je, da se moralno življenje ne sme skrčiti na zaskrbljeno in prisiljeno pokorščino, ampak mora imeti za počelo ljubezen. So ljudje, ki hočejo izpolnjevati zapovedi z zaskrbljenostjo in prisiljeno. Jezus nam daje razumeti, da se moralnega in verskega življenja ne more skrčiti na zaskrbljeno in prisiljeno pokorščino
Drugi pa je, da mora ljubezen težiti skupaj in neločljivo proti Bogu in proti bližnjemu. To je ena temeljnih novosti Jezusovega nauka in ta nam da razumeti, da ni prava ljubezen do Boga takšna, ki se ne izrazi v ljubezni do bližnjega, in na enak način, da ni prava ljubezen do bližnjega, če ne zajema iz odnosa z Bogom.
Jezus sklene svoj odgovor s sledečimi besedami: »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (v. 40). To pomeni, da je potrebno vse predpise, ki jih je dal Gospod svojemu ljudstvu, postaviti v odnos z ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Dejansko so vse zapovedi zato, da udejanjijo in izrazijo to dvojno neločljivo ljubezen. Ljubezen do Boga se izrazi predvsem v molitvi, še posebej v adoraciji (češčenju). Mi zelo zanemarjamo češčenje Boga. Opravljamo molitev prošnje za milost, zahvaljevanja, prošnje, da česar prosimo, toda zanemarjamo češčenje. Češčenje Boga je jedro molitve. Ljubezen do bližnjega, ki se imenuje tudi bratska ljubezen, pa je v bližini, v poslušanju, podelitvi in v skrbi za drugega. Večkrat opustimo poslušanje drugega, ker je dolgočasno ali nam jemlje čas, ali da ga prenašamo, spremljamo v njegovi bolečini, v njegovih preizkušnjah… Vedno pa najdemo čas za klepetanje, vedno! Nimamo časa za poslušanje prizadetih, imamo pa veliko časa za klepetanje. Bodite pozorni na to! Apostol Janez piše: »Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl« (1Jn 4,20). Tako se vidi enost teh dveh zapovedi.
V današnjem evangeliju nam Jezus ponovno pomaga iti k živemu in žuborečemu izviru Ljubezni. Ta izvir, ki je Bog sam, je vredno popolnoma ljubiti v občestvu, ki ga nič in nihče ne more prekiniti. Za to občestvo, ki je dar, je potrebno vsak prositi, potrebno pa je tudi osebno prizadevanje, da ne bomo pustili svojega življenja zasužnjiti malikom tega sveta. Preizkus naše poti spreobrnitve in svetosti je vedno ljubezen do bližnjega. To je preizkus, če rečem, da ljubim Boga in ne ljubim bližnjega, to ne gre. Preizkus, da ljubim Boga je, če ljubim bližnjega. Dokler bo brat ali sestra pred katerim zapremo svoje srce, bomo daleč od tega, da bomo taki učenci, kot Jezus od nas zahteva. Toda njegovo božansko usmiljenje nam ne pusti, da bi obupali. Nasprotno, kliče nas, da vsak dan ponovno začnemo živeti skladno z evangelijem.
Naj nam priprošnja Svete Marije odpre srce za sprejem »velike zapovedi«, te dvojne zapovedi ljubezni, ki povzema vso Božjo postavo in od katere je odvisno naše zveličanje.
