Papež Frančišek: Dante kot prerok upanja
Andreja Červek - Vatikan
Ob začetku Dantejevega leta, ko se spominjamo 700. obletnice rojstva Danteja Alighierija, je na srečanje s papežem Frančiškom prišla delegacija nadškofije Ravena-Cervia. »Ravena je za Danteja bila mesto 'poslednjega zatočišča' – prvo je bila Verona,« je dejal sveti oče in spomnil, da je Dante v Raveni preživel svoja zadnja leta in dokončal Božansko komedijo: v skladu z izročilom je ravno tukaj sestavil zadnje speve Raja.
Dantejevo izgnanstvo
V Raveni je torej zaključil svojo zemeljsko pot; in zaključil je tisto izgnanstvo, ki je tako zelo zaznamovalo njegovo življenje in ga tudi navdihnilo za pisanje. Pesnik Mario Luzi je izpostavil »vrednost pretresenosti in višje najdbe, ki ga je izkušnja izgnanstva namenila Danteju«. Po papeževih besedah nas to spominja na Sveto pismo, na izgnanstvo Izraelskega ljudstva v Babilonijo, ki predstavlja »eno od matric svetopisemskega razodetja«. »Podobno je za Danteja izgnanstvo bilo tako zelo pomembno, da je postalo ključ za interpretacijo ne samo njegovega življenja, ampak tudi 'potovanja' vsakega moškega in ženske v zgodovini in onstran zgodovine.«
Povabilo k upanju
Dantejeva smrt v Raveni se je zgodila na dan povišanja Svetega križa, kot to zapiše Boccaccio. »Misel gre k tistemu zlatemu križu, ki ga je pesnik zagotovo videl v mali kupoli temno modre barve, posejani z devetsto zvezdami, v mavzoleju Galla Placidia; ali pa k tistemu okrašenemu in svetlikajočemu Kristusu – če uporabimo podobo iz Raja – v absidalni podkupoli sv. Apolinarija in Classe,« je dejal Frančišek.
Spomnil je, da je leta 1965, ob 700-letnici Dantejevega rojstva, sv. Pavel VI. Raveni poklonil zlati križ za njegov grob, ki je do takrat – kot je dejal – »bil brez znamenja vere in upanja«. Ta isti križ se bo ob tokratni sedemstoletnici ponovno vrnil na kraj, kjer se hranijo pesnikovi posmrtni ostanki. »Naj bo to povabilo k upanju, k tistemu upanju, katerega Dante je prerok,« je pripomnil papež Frančišek.
Najti izgubljeni smisel naše človeške poti
Izrazil je željo, da bi praznovanja ob 700. obletnici Dantejeve smrti spodbudila k ponovnemu branju njegove Božanske komedije, da bi se tako »zavedali svojega stanja izgnanstva« ter »se pustili izzvati tisti poti spreobrnjenja 'od nereda k modrosti, od greha k svetosti, od nesrečnosti k sreči, od strašnega zrenja pekla k motrenju blaženega raja'. Dante nas namreč ponovno vabi, naj najdemo izgubljeni ali zamračeni smisel naše človeške poti.«
Obogatimo se z Dantejem in se podajmo proti cilju
»Včasih se lahko zdi, da je teh sedem stoletij skopalo neizmerno razdaljo med nami, moškimi in ženskami postmoderne in sekularizirane dobe, in njim, izjemnim predstavnikom zlate dobe evropske civilizacije. Pa vendar nam nekaj pravi, da temu ni tako. Najstniki, na primer, tudi današnji, če imajo priložnost približati se Dantejevi poeziji na način, ki jim je razumljiv, po eni strani neizogibno naletijo na oddaljenost avtorja in njegovega sveta; a po drugi strani pa vendarle opazijo presenetljiv odmev. To se še posebej zgodi tam, kjer alegorija pusti prostor simbolu, kjer človek postane jasnejši in gol, kjer olikana strast močneje zveni, kjer očarljivost resničnega, lepega in dobrega, navsezadnje očarljivost Boga, daje čutiti njegovo močno privlačnost.« Kot je pripomnil papež Frančišek, lahko izkoristimo ta odmev, ki presega stoletja, in se tako tudi »obogatimo z Dantejem, da bi prehodili mračne gozdove naše dežele in srečno opravili svoje romanje skozi zgodovino, da bi dosegli cilj, ki ga sanja in si ga želi vsak človek: 'Ljubezen, ki premika sonce in ostale zvezde'.«
