Na druge gledati kot na brate in sestre, da bi rešili sebe in svet
Andrea Tornielli
Obdajajo nas »sence zaprtega sveta«. A nekateri se ne vdajo pred širjenjem teme in še naprej sanjajo, upajo, si mažejo roke, medtem ko si prizadevajo ustvarjati bratstvo in socialno pravičnost. Tretja svetovna vojna po koščkih se je že začela. Zdi se, da logika trga, ki temelji na profitu, zmaguje nad dobro politiko, da kultura odmetavanja prevladuje, da se krika lačnih ljudi ne sliši. A je nekdo, ki kaže konkretno pot za izgradnjo drugačnega in bolj človeškega sveta.
Pred petimi leti je papež Frančišek izdal okrožnico Laudato si' in tako na jasen način izpostavil obstoječe povezave med okoljsko krizo, socialno krizo, vojnami, migracijo, revščino. Pokazal je na cilj, ki ga je treba doseči: to je ekonomski in družbeni sistem, ki je pravičnejši in spoštljivejši do stvarstva, ki ima v središču človeka kot varuha matere zemlje in ne denarja, povzdignjenega na raven absolutnega božanstva. Danes nam z novo socialno okrožnico Fratelli tutti (Vsi bratje) Petrov naslednik kaže konkretno pot, po kateri dospeti do tega cilja: prepoznati se kot bratje in sestre, kot bratje, ker smo otroci, varuhi drug drugega, vsi v istem čolnu, kar je še bolj očitno pokazala pandemija. Pot, da se ne bi vdali skušnjavi homo homini lupus (človek človeku volk), novih zidov, izoliranosti ter bi zrli v evangeljsko podobo Dobrega pastirja, tako zelo aktualno in izven okvirjev.
Steza, ki nam jo je pokazal papež Frančišek, je osnovana na sporočilu Jezusa, ki ruši vsako tujost. Kristjan je namreč poklican k »prepoznanju Kristusa v vsakem človeškem bitju, da ga vidi križanega v tesnobi zavrženih in pozabljenih tega sveta ter vstalega v vsakem bratu, ki se ponovno postavi na noge. A sporočilo bratstva je sporočilo, ki se ga lahko sliši, razume in podeli tudi z moškimi in ženskami verniki drugih ver, kot tudi z mnogimi ženskami in moškimi neverniki.
Nova okrožnica se nam predstavlja kot summa Frančiškovega družbenega nauka in na sistematičen način obsega iztočnice, ki jih ponujajo izjave, govori in razprave prvih sedmih let pontifikata. Izvor in navdih zagotovo predstavlja »Dokument o človeškem bratstvu za svetovni mir in sobivanje«, podpisan 4. februarja 2019 v Abu Dabiju skupaj z velikim imamom Al Azharja, Ahmadom Al Tayebom. Iz tiste skupne izjave, ki je vogelni kamen dialoga med verstvi, papež ponovi poziv, naj se dialog sprejme kot pot, skupno sodelovanje kot obnašanje in vzajemno poznavanje kot metoda in kriterij.
A bilo bi preozko brati novo okrožnico samo v okviru medverskega dialoga. Sporočilo Fratelli tutti se namreč nanaša na vsakega med nami. In vsebuje svetle strani tudi o družbenem in političnem prizadevanju. Lahko bi se zdelo paradoksalno, da je rimski škof kot glas v puščavi tisti, ki danes ponuja načrt za dobro politiko. Politiko, ki je zmožna ponovno prevzeti svojo lastno vlogo, predolgo predano financam in pravljicam trga, ki bi naj proizvajali za vse, ne da bi jih bilo treba upravljati. Celotno poglavje je posvečeno političnemu delovanju, ki obstaja kot služenje in pričevanje dejavne ljubezni, ki se goji na velikih idealih in načrtuje jutrišnji dan tako, da ne misli na mali volilni dobiček, ampak na skupno dobro in predvsem na prihodnost novih generacij. V času, ko se mnoge države zapirajo, ravno papež ponovno izreka povabilo, naj ne izgubimo zaupanja v mednarodne organizme, čeprav so tudi ti potrebni reforme, da ne bi bili samo najmočnejši tisti, ki kaj štejejo.
Med najmočnejšimi stranmi okrožnice so tiste, ki so posvečene obsodbi vojne in zavrnitvi smrtne kazni. Po sledi Pacem in terris, začenši z realističnim pogledom na katastrofalne rezultate, ki so jih konflikti v zadnjih desetletjih dali na milijone nedolžnim žrtvam, Frančišek spomni, da je danes zelo težko podpirati racionalne kriterije, ki so dozoreli v drugih stoletjih ter govoriti o možnosti »pravične vojne«. Kakor se kot neupravičeno in nedopustno pokaže tudi izvajanje smrtne kazni, ki mora biti odpravljena po vsem svetu.
Res je, kot zatrdi papež, »v sedanjem svetu čustva pripadnosti k enemu človeštvu slabijo, medtem ko se sanje o skupni izgradnji pravičnosti in miru zdijo utopija nekega drugega časa«. A treba je ponovno sanjati in predvsem skupaj uresničiti te sanje. Preden bo prepozno.
