Išči

Vatican News
2020.10.21 Udienza Generale

Kateheza: Da ne bi molili, kakor da Bog in ubogi ne bi obstajali

Kateheza med splošno avdienco, ki je potekala v vatikanski dvorani Pavla VI., je bila namenjena psalmom. Papež je izpostavil, da je molitev temeljna življenjska stvarnost, je središče življenja. Z molitvijo tudi brat in sestra kot Božja otroka postaneta zame pomembna.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je pri katehezi med splošno avdienco govoril o molitvi psalmov. Psalter nam o molitvi govori kot o temeljni življenjski stvarnosti, rešitvi za človeka, središču življenja. Sveti oče je opozoril za molitev, ki je zaigrana, naveličana in zgolj izraz navade. Poudaril pa je, da iskrena molitev odpira za brate in sestre. Kdor časti Boga, ljubi njegove otroke. Kdor spoštuje Boga, spoštuje človeška bitja. Največja skušnjava je, da molimo, kakor da Bog ne bi obstajal in kakor da ubogi ne bi obstajali.

Svetopisemski odlomek: Ps 36,2-4.6.8-9
V krivičnikovem srcu šepeta pregreha,
pred njegovimi očmi ni strahu Božjega.
Kajti v svojih očeh si daje preveč potuhe,
da bi odkril svojo krivdo in jo sovražil.
Besede njegovih ust so zloba in prevara,
nehal je ravnati razumno, delati dobro.
Gospod, v nebesih je tvoja dobrota,
tvoja zvestoba sega do oblakov.
O Bog, kako dragocena je tvoja dobrota!
Človeški sinovi se zatekajo v senco tvojih peruti.
Nasičujejo se z obiljem tvoje hiše,
v reki svojih radosti jih napajaš.

Kateheza: Molitev psalmov (2. del)

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes bomo zaključili katehezo o molitvi Psalmov. Predvsem opazimo, da se v Psalmih pogosto pojavi negativni lik, in sicer »hudobnež«; to je tisti ali tista, ki živi, kakor da Boga ne bi bilo. Gre za osebo, ki je brez vsakršne povezave s transcendentnim, brez vsake zavore pri svoji arogantnosti, ki se ne boji sodb o tem, kar misli ali kar počne.

Zaradi tega Psalter predstavlja molitev kot temeljno stvarnost življenja. Sklicevanje na absolutno in transcendentno – kar asketski učitelji imenujejo »sveti strah Božji« – je to, kar nas v polnosti naredi človeške, je meja, ki nas reši samih sebe, s tem ko nam prepreči, da bi se v to življenje vrgli na roparski in lakomen način. Molitev je rešitev za človeško bitje.

Seveda obstaja tudi zaigrana molitev, molitev, ki je namenjena samo za občudovanje s strani drugih. Tisti, ki gredo k maši samo zato, da bi se jih videlo pri maši […], da bi naredili dober družbeni vtis; gredo zaigrat molitev. Jezus je glede tega odločno posvaril (prim. Mt 6,5-6; Lk 9,14). Ko pa je resnični duh molitve sprejet z iskrenostjo in se spusti v srce, takrat nam molitev pomaga kontemplirati stvarnost z očmi samega Boga.

Ko se moli, vsaka stvar dobi »debelino«. To je pri molitvi zanimivo: morda začnemo z neko lahno stvarjo, a v molitvi ta stvar dobi debelino, dobi težo, kakor da bi jo Bog vzel v roke in jo preoblikoval. Najslabše delo, ki se ga lahko nameni Bogu in tudi človeku, je naveličano moliti, na način navade; moliti kakor papagaji. Ne. Moliti je treba s srcem. Molitev je središče življenja. Če obstaja molitev, tudi brat, sestra, postane pomemben; celo sovražniki. Starodavni 

pregovor prvih krščanskih menihov pravi takole: »Blažen menih, ki za Bogom vse ljudi obravnava kot Boga.« (Evagrio Pontico, Traktat o molitvi, št. 123). Kdor časti Boga, ljubi njegove otroke. Kdor spoštuje Boga, spoštuje človeška bitja.

Zato molitev ni pomirjevalno sredstvo za ublažitev življenjskih tesnobnosti; ali kakorkoli že, molitev te vrste zagotovo ni krščanska. Molitev vsakega med nami dela odgovornega. To jasno vidimo v Očenašu, o katerem Jezus poduči svoje učence.

Da bi se naučili moliti na ta način, je Psalter velika šola. Videli smo, kako psalmi ne uporabljajo vedno prečiščenih in ljubeznivih besed ter pogosto prinašajo odtise življenjskih brazgotin. Pa vendar so vse te molitve najprej uporabljali v jeruzalemskem templju in zatem v sinagogah; tudi tiste najintimnejše in osebne. Katekizem katoliške Cerkve se takole izrazi: »Mnogolični izrazi molitve psalmov so se izoblikovali hkrati v tempeljskem bogoslužju in človekovem srcu« (KKC, 2588). In tako osebna molitev zajema in se hrani najprej iz molitve Izraelskega ljudstva, potem pa iz ljudstva Cerkve.

Tudi psalmi v prvi osebi ednine, ki zaupajo najintimnejše misli in probleme posameznika, so kolektivna dediščina, tako da jih molijo vsi in za vse. Krščanska molitev ima ta »dih«, to duhovno »napetost«, ki drži skupaj čas in svet. Molitev se lahko začne v polsenci neke cerkvene ladje, a zatem bo končala svojo pot na ulicah mesta. In obratno, lahko vzklije med vsakodnevnimi obveznostmi in najde izpolnitev v liturgiji. Vrata cerkva niso pregrade, ampak prepustne »membrane«, pripravljene sprejeti krik vseh.

V molitvi Psalterja je svet vedno navzoč. Psalmi, na primer, dajejo glas božji obljubi o rešitvi najslabotnejših: »Gospod govori: Zaradi nasilja nad nesrečnimi, zaradi vzdihov ubogih se bom zdaj dvignil, naklonil bom rešitev zaničevanim« (Ps 12,6). Ali pa opozarjajo na nevarnost posvetnega bogastva, kajti »človek, ki živi v sijaju in tega ne razume, je podoben živalim, ki poginejo« (Ps 49,13). Ali pa odpirajo obzorje za Božji pogled na zgodovino: »Gospod podira namere narodov, zametuje načrte ljudstev. Gospodov sklep pa ostane na veke, misli njegovega srca za vse rodove« (Ps 33,10-11).

Skratka, kjer je Bog, tam mora biti tudi človek. Sveti spisi so neizpodbitni: »Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil« (1 Jn 4,19). On je vedno pred nami. On nas vedno čaka, saj nas prvi ljubi, prvi nas pogleda, prvi nas razume. On nas vedno čaka. »Če kdo pravi: ‘Ljubim Boga,’ pa sovraži svojega brata, je lažnivec; kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, ki ga ni videl« (1 Jn 4,20). Če ti moliš veliko rožnih vencev na dan, zatem pa ogovarjaš druge, govoriš za hrbtom, sovražiš druge, to je čisto umetno, ni resnica, ni veljavno. »In to zapoved imamo od njega, naj tisti, ki ljubi Boga, ljubi tudi svojega brata« (1 Jn 4,21). Spisi priznavajo primer neke osebe, ki, čeprav je iskreno iskala Boga, ji ga nikoli ne uspe srečati; a prav tako pravi, da ni mogoče nikoli zanikati solza ubogih, bolečine, da se ni srečalo Boga. Bog ne prenaša »ateizma« nekoga, ki zanika božjo podobo, ki je odtisnjena v vsako človeško bitje. Tisti ateizem vsakega dne: verujem v Boga, a do drugih imam distanco in si dovolim druge sovražiti. To je praktični ateizem. Ne priznati človeške osebe kot Božje podobe je bogoskrunstvo, je gnus, je najslabša žalitev, ki se lahko prinese v tempelj ali na oltar.

Dragi bratje in sestre, molitev psalmov nam pomaga, da ne pademo v skušnjavo »brezbožnosti«, kar pomeni, da živimo in morda tudi molimo, kakor da Bog ne bi obstajal in kakor da ubogi ne bi obstajali. Hvala.

Sreda, 21. oktober 2020, 12:42