Pri papežu zaposleni na Inšpektoratu za javno varnost v Vatikanu
Andreja Červek – Vatikan
Zaposlenim na Inšpektoratu za javno varnost v Vatikanu je papež Frančišek izrazil zahvalo za dragoceno služenje, zaznamovano z »marljivostjo, profesionalnostjo in duhom požrtvovalnosti«: »Predvsem občudujem potrpežljivost, ki jo imate, ko se ukvarjate z osebami tako različnega porekla in kultur.« Prav tako se je zahvalil, da ga spremljajo med njegovimi obiski v Rimu in Italiji: »Težko delo, ki zahteva diskretnost in uravnoteženost, da tako papeževe poti ne bi izgubile posebnega značaja srečevanja z Božjim ljudstvom.«
Zaželel je, da bi Inšpektorat za javno varnost v Vatikanu nadaljeval svoje delo v skladu s svojo svetlo zgodovino ter iz nje črpal nove in obilne sadove. »Prepričan sem, da delati na tem kraju za vas pomeni stalen klic k najvišjim vrednotam: tistim človeškim in duhovnim vrednotam, ki zahtevajo, da se jih vsak dan sprejme in se o njih priča. Želim vam, da bi vaš trud, nemalokrat opravljen z žrtvovanjem in tveganji, bil podprt z živo krščansko vero: ta je najdragocenejši duhovni zaklad, ki so vam ga zaupale vaše družine in ki ste ga vi poklicani posredovati vašim otrokom.«
In ravno na 75 let dolgo zgodovino inšpektorata je v svojem govoru spomnil papež Frančišek, predvsem na mnoge moške in ženske italijanske državne policije, ki so hodili po sledi »globoke vezi med Svetim sedežem in Italijo« ter opravili poslanstvo, ki ima svoj izvor v Lateranskih sporazumih iz leta 1929. Ti dogovori, ki so potrdili nastanek države Mesto Vatikan, so predvideli poseben predpis, ki pod nadzorom italijanske oblasti dovoljuje romarjem in turistom svoboden dostop na Trg sv. Petra.
Ko gledamo nazaj, vidimo, kako je izvor Inšpektorata za javno varnost ''Vatikan'' umeščen v kontekst negotovosti in resnega nacionalnega položaja, ko so si politične in družbene sile prizadevale za demokratično obnovo. Leta 1945 se je konkretiziral projekt, s katerim se je dodelilo avtonomijo in pravno oblikovanje tej policijski službi. Notranji minister Ivanoe Bonomi je tako ustanovil »Poseben urad za javno varnost Sv. Peter«.
Na ta način se je okrepilo in postalo še bolj učinkovito delo, ki ga je policija že dlje časa opravljana na Trgu sv. Petra in območjih, ki mejijo na Vatikan. Nemška okupacija Rima leta 1943 je povzročila nemalo težav in skrbi: pojavil se je problem spoštovanja nevtralnosti in suverenosti Mesta Vatikan ter tudi papeževe osebe s strani nemških vojakov. Devet mesecev je meja med Italijo in Vatikanom bila kraj napetosti in bojazni. Verniki niso mogli enostavno dostopati do bazilike, da bi molili, in tako so mnogi odnehali.
Rim je bil osvobojen 4. junija 1944, a vojna je pustila globoke rane v zavesti ljudi, razvaline po ulicah, revščino in trpljenje v družinah. Na Trg. sv. Petra je začelo prihajati vedno več Rimljanov in tudi romarjev. Kot je zatrdil Frančišek, se je takratni novi Urad državne policije v Vatikanu primerno odzval na nove zahteve in služil tako Italiji kot Svetemu sedežu.
Od ustanovitve tega urada, ki je pred sedanjim imel druga imena, se je shodila pot sodelovanja med Italijo in Svetim sedežem ter med inšpektoratom in vatikanskimi organi, ki so namenjeni javnemu redu in papeževi varnosti. »Kljub spreminjanju narodnih in mednarodnih scenarijev in varnostnih zahtev, se ni spremenil duh, s katerim so moški in ženske inšpektorata uresničevali svoje cenjeno delo,« je dejal papež.
