Papeževo potovanje v Afriko – spomin, ki spodbuja k delovanju

Andreja Červek – Vatikan

Papeževo apostolsko potovanje v Afriko, med katerim je obiskal Mozambik, Madagaskar in Mavricij, je bilo 31. po vrsti. Gre za dežele, ki se kljub težavam zelo zavedajo vrednosti svojih mladih in ki bi jih institucije morale varovati z zaščito dela in družin, kot je to dejal sam papež Frančišek med novinarsko konferenco ob koncu potovanja.

Upanje in mir, besedi, ki sta bili del skupnega gesla obiska treh držav, sta sredi sedanjih dogodkov postavljena na veliko preizkušnjo. Madagaskar se bori proti pandemiji in revščini, Mavricij se spoprijema z ekološko katastrofo, Mozambik pa se vsakodnevno sooča s politično nestabilnostjo. Mnogi tamkajšnji prebivalci sredi težkih razmer, ohranjajo živ spomin na lanskoletno srečanje s papežem Frančiškom in črpajo moč iz njegovih besed in dejanj. O tem je za Vatican News spregovoril Bernardo Suate, mozambiški duhovnik, ki je papeža tudi spremljal med prvim delom potovanja.

Bližina in solidarnost

»Nepozabno,« večkrat ponovi med intervjujem, v katerem spregovori o vrednosti bližine svetega očeta prebivalcem Mozambika in tamkajšnji Cerkvi: »Želel bi navesti nedavno pastoralno pismo, ki so ga škofje napisali ravno ob prvi obletnici Frančiškovega obiska v Mozambiku. V sporočilu se vidi, da Cerkev v Mozambiku želi, da bi veliko od papeževega obiska ostalo živega, predvsem kot znamenje bližine in solidarnosti, česar se torej moramo spominjati. Leta 2019 sta Mozambik prizadela dva ciklona, v osrednjem delu in na severu, ravno na dveh območjih, kjer so se zatem zgodili teroristični napadi in kjer se je dihalo ozračje vojne in konfliktov. Papežev prihod je bil torej sprejet kot trenutek upanja in tako je papež bil tudi sprejet. Ohranil je tega duha bližine in solidarnosti, ko je omenil napade na severu Mozambika med blagoslovom Urbi er Orbi za veliko noč, 12. aprila letos. To je bilo sprejeto kot znamenje, da smo v njegovem srcu.«

Trenutek, ki je dal upanje, se mora nadaljevati

Papež torej ni pozabil, pri čemer Suate pripomni, da je sveti oče pred nekaj dnevi telefoniral škofu v kraju Pemba in mu dejal, da z zaskrbljenostjo spremlja tamkajšnjo situacijo, da moli in nosi v srcu tako škofa kot vse ljudstvo. Telefonski pogovor je sklenil s besedami: 'Hodite dalje, molim za vas. Blagoslavljam ljudstvo v Cabu Delgadu, ljudstvo celotnega Mozambika.' Suate pojasni, da zato v prej omenjenem pastoralnem pismu škofje zapišejo: »Obisk je bil zelo pomemben trenutek za nas, za Mozambik, za Cerkev, za ljudstvo.« Bil je trenutek, ki je dal upanje. »Torej, ta trenutek se mora nadaljevati. In tema potovanja 'Upanje, mir, sprava' mora za nas ostati program za delovanje,« poudaril Suate.

Sadovi so

Nadaljuje, da sadovi papeževega obiska nedvomno obstajajo, čeprav jih je včasih težko opaziti: »Obstajajo, kajti Cerkev še naprej praznuje ta obisk v malih skupnostih in se spominja govorov, ki jih je papež izgovoril: ne primer oblastem, ko se je skliceval na mirovni sporazum, ki se je začel in ga je treba dokončati; ali pa mladim […] Če seveda gledamo na konfliktno situacijo, o kateri sem prej govoril,« pravi Suate, »in za katero se je upalo, da bo navzočnost svetega očeta nanjo lahko dala neko rešitev, bi se s človeškega vidika zdelo, da ne obstajajo otipljivi sadovi, zelo jasni in očitni sadovi. Napadi v Cabu Delgradu se še vedno nadaljujejo, džihadisti so zasedli nekatere zone … izzivi se torej nadaljujejo. In zato škofje pravijo, da so besede upanja od svetega očeta povabilo, naj se upanja ne izgubi – namenjeno predvsem mladim; so besede, ki vabijo k spravi, miru, dialogu, politiki soudeležbe in vključevanja, ki se morajo nadaljevati. V tem smislu mora papežev obisk pri nas biti naš načrt za delo in delovanje. Zato bi rekel, ja, sadovi so, a potrebnega je še veliko dela.«

»To je tisto, kar potrebujemo«

Bernardo Suate izpostavi, da je papež v Mozambik prišel okrepit vero. Cerkev namreč ni imela lahkih trenutkov in jih nima niti sedaj. »Videti papeža tam, v Mozambiku, ki gre tako daleč, ravno na periferijo periferij, je v nas kristjanih prebudilo pozitiven ponos, če lahko tako rečem. Seveda smo v težavah, moramo pristopiti k mnogim izzivom in imamo veliko problemov, a nismo sami. Danes ima vesoljna katoliška Cerkev oči usmerjene v nas. Tako občutimo in to je zares lepo. To jaz imenujem 'okrepiti vero',« pravi Suate. Še enkrat spomni na besede papeža Frančiška, ki opogumlja Mozambičane: »Pogum, pojdi dalje, jaz sem s tabo. Molim za vas, blagoslavljam vas.« In sklene: »To je tisto, kar potrebujemo.«