Papež pri katehezi: Najti zdravilo tudi za družbenoekonomske viruse
Andreja Červek - Vatikan
Papež Frančiške je pri katehezi, ki je imela naslov »Pripraviti prihodnost skupaj z Jezusom, ki rešuje in zdravi«, poudaril, da moramo nemudoma poprijeti za delo ter ustvarili dobre politike in začrtali sisteme družbene organizacije, kjer je poudarek na udeležbi, oskrbi in velikodušnosti in ne brezbrižnosti, izkoriščanju in posebnih interesih. Solidarna in pravična družba je bolj zdrava družba. Družba soudeležbe – kjer se »zadnje« upošteva kakor »prve« – krepi občestvo. Družba, v kateri se spoštuje raznolikost, je mnogo bolj odporna na kakršnekoli vrsto virusa. Kot je izpostavil sveti oče, majhen virus še naprej povzroča globoke rane in snema krinko našim fizičnim, socialnim in duhovnim ranljivostim. Da bi prišli iz pandemije, moramo najti zdravilo ne samo za koronavirus, ampak tudi za velike človeške in družbenoekonomske viruse.
Svetopisemski odlomek: Heb 12,1-2
»Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola.«
Kateheza: Ozdraviti svet. Pripraviti prihodnost skupaj z Jezusom, ki rešuje in zdravi
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Prejšnje tedne smo v luči evangelija skupaj razmišljali o tem, kako ozdraviti svet, ki trpi zaradi slabega stanja, na katerega je pokazala in ga poudarila pandemija. Prehodili smo poti dostojanstva, solidarnosti in subsidiarnosti, nepogrešljive poti za pospeševanje človeškega dostojanstva in skupnega dobrega. Kot Jezusovi učenci smo sklenili, da sledimo njegovim korakom, s tem ko se odločamo za revne, premislimo uporabo dobrin in skrbimo za skupen dom. Sredi pandemije, ki nas muči, smo se pričvrstili na načela družbenega nauka Cerkve ter se pustili voditi veri, upanju in ljubezni. Tu smo našli trdno pomoč, da smo delavci preobrazbe, ki sanjajo na veliko, se ne zaustavijo pred ozkosrčnostmi, ki ločujejo in ranijo, ampak spodbujajo nastajanje novega in boljšega sveta.
Želel bi, da se ta pot ne bi končala s temi mojimi katehezami, ampak da bi lahko še naprej hodili skupaj ter »imeli pogled uprt v Jezusa« (Heb 12,2), kakor smo slišali na začetku; pogled uprt v Jezusa, ki rešuje in zdravi svet. Kot nam kaže evangelij, Jezus je zdravil bolne vseh vrst (prim. Mt 9,35), vrnil je vid slepim, besedo nemim, sluh gluhim. In ko je zdravil bolezni in fizične slabosti, je ozdravil tudi duha, ko je odpustil grehe, kajti Jezus vedno odpušča, kakor tudi »družbene bolečine«, ko je vključeval odrinjene na rob (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 1421). Jezus, ki obnavlja in spravlja vsako ustvarjeno bitje (prim. 2 Kor 5,17; Kol 1,19-20), nam poklanja darove, ki so potrebni, da ljubimo in ozdravljamo, kakor je to On znal delati (prim. Lk 10,1-9; Jn 15,9-17), ter tako skrbimo za vse, brez rasnega, jezikovnega ali narodnega razlikovanja.
Da bi se to zares zgodilo, je pomembno motriti in ceniti lepoto vsakega človeškega bitja in vsake stvaritve. Spočeti smo bili v Božjem srcu (prim. Ef 1,3-5). »Vsak med nami je sad Božje misli. Vsak med nami je želen, vsak je ljubljen, vsak je potreben.«1 Poleg tega nam vsaka stvaritev ima kaj povedati o Bogu stvarniku (prim. Laudato si’, 69. 239). Priznati to resnico in se zahvaljevati za tesne vezi našega univerzalnega občestva z vsemi osebami in vsemi stvaritvami, sproža »velikodušno skrb, polno nežnosti« (ibid., 220). Prav tako nam pomaga prepoznati Kristusa, navzočega v naših revnih in trpečih bratih in sestrah, jih srečati in prisluhniti njihovemu kriku in kriku zemlje, ki je njihov odmev (prim. ibid., 49).
Notranje spodbujeni zaradi teh krikov, ki od nas zahtevajo neko drugo smer (prim. ibid., 53), zahtevajo spremembo, bomo lahko prispevali k ozdravitvi odnosov s svojimi darovi in svojimi zmožnostmi (prim. ibid., 19). Lahko bomo obnovili družbo in se ne vrnili v tako imenovano »normalnost«, ki je bolna normalnost, bolna je bila že pred pandemijo, pandemija jo je le postavila v ospredje. »Zdaj se vrnimo nazaj v normalnost« - ne, to ne gre, kajti ta normalnost je bila bolna zaradi nepravičnosti, neenakosti in okoljskega propadanja. Normalnost, h kateri smo poklicani, je normalnost Božjega kraljestva, kjer »slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij« (Mt 11,5). Nihče se ne dela neumnega in gleda
na drugo stran. To moramo storiti, da bi se spremenili. V normalnosti Božjega kraljestva kruh pride do vseh in ga še ostane, družbena organizacija sloni na prispevanju, delitvi in razporejanju, ne pa na posedovanju, izključevanju in kopičenju (prim. Mt 14,13-21).
[…] Gesta, ki pomaga, da družba, družina, četrt, mesto, vsi hodijo dalje, je dajati, dajati iz srca. […] Krščanski način, da pridemo ven iz tega, ni mehaničen, ampak človeški. Iz krize, ki nam jo kaže ta pandemija, ne bomo nikoli mogli priti mehanično, z novimi aparati – čeprav so zelo pomembni in se jih ni treba bati. A zavedati se, da niti najbolj prefinjena sredstva ne bodo mogla narediti ene stvari – lahko bodo naredila veliko, a ne enega: nežnosti. Nežnost je znamenje Jezusove bližine. Približati se k bližnjemu, da bi se mi pomagalo iti dalje, se ga ozdravilo, se mu pomagalo, da bi se žrtvovalo za drugega. Ne pozabimo tega.
Pomembno je, da v normalnosti Božjega kraljestva – ponavljam – kruh pride do vseh in ga še ostane; družbena organizacija sloni na prispevanju, delitvi in razporejanju, z nežnostjo, ne na posedovanju, izključevanju in kopičenju. Navsezadnje ne boš ničesar odnesel na drugo stran.
Majhen virus še naprej povzroča globoke rane in snema krinko našim fizičnim, socialnim in duhovnim ranljivostim. Do golega je slekel veliko neenakost, ki vlada svetu: neenakost v priložnostih, v dostopu do zdravstva, tehnologije, izobraževanja – na milijone otrok ne more iti v šolo in tako naprej. Te nepravičnosti niso naravne ne neizogibne. So delo človeka, prihajajo iz modela rasti, ki je odcepljen od najglobljih vrednot. Odmetavanje hrane, odmetavanje hrane, ki ostane – s tem bi se lahko nahranilo vse. In to je pri mnogih povzročilo izgubo upanja ter povečalo negotovost in tesnobo. Zato pa, da bi prišli iz pandemije, moramo najti zdravilo ne samo za koronavirus – kar je pomembno –, ampak tudi za velike človeške in družbenoekonomske viruse. Ne jih skrivati, ne jih premazati z barvo, da se ne bi videli. In zagotovo ne moremo pričakovati, da bi ekonomski model, ki je osnova neenakega in netrajnostnega razvoja, rešil naše probleme. Tega ni storil in niti ne bo storil, ker tega ni mogoče storiti, četudi določeni lažni preroki še naprej obljubljajo »učinek slapa«, do katerega nikoli ne pride2. Ste slišali za teorem o kozarcu? Pomembno je, da se kozarec napolni in tako vsebina pade na revne in ostale, ki prejmejo dobrine. A pride do enega pojava: kozarec se veča, veča in veča in do slapu nikoli ne pride, nikoli. Bodite pozorni!
Nujno moramo poprijeti za delo, da bi ustvarili dobre politike, začrtali sisteme družbene organizacije, kjer se raje usmeri na udeležbo, oskrbo in velikodušnost kot pa na brezbrižnost, izkoriščanje in posebne interese. Naprej moramo iti z nežnostjo. Solidarna in pravična družba je bolj zdrava družba. Družba soudeležbe – kjer se »zadnje« upošteva kakor »prve« – krepi občestvo. Družba, v kateri se spoštuje raznolikost, je mnogo bolj odporna na kakršnokoli vrsto virusa.
To pot zdravljenja postavimo pot zaščito Device Marije, Zdravje bolnikov. Ona, ki je v telesu nosila Jezusa, naj nam pomaga biti polni zaupanja. Spodbujeni s Svetim Duhom, lahko delamo skupaj za Božje kraljestvo, ki ga je Kristus začel na tem svetu, ko je prišel med nas. To je kraljestvo luči sredi temine, pravičnosti sredi mnogih žalitev, veselja sredi mnoge bolečine, ozdravljenja in rešitve sredi bolezni in smrti, nežnosti sredi sovraštva. Naj nam Bog dá, da bomo »viralizirali« ljubezen in globalizirali upanje v luči vere.
1. Benedikt XVI., Homilija ob začetku petrinske službe, 24. april 2005); prim. Okrožnica Laudato si’, 65.
2. V angleščini »Trickle-down effect«, v španščini »derrame« (prim. Apostolska spodbuda. Evangelii gaudium, 54).
