Papež o načinu delovanja Boga, ki gre »ven«, da pokliče ob katerikoli uri na delo in da najvišje plačilo vsem
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
S pomočjo te pripovedi nam Jezus pokaže na presenetljiv način delovanja Boga, ki ga predstavljata dve gospodarjevi drži: klic in plačilo.
Najprej: klic. Petkrat je šel gospodar vinograda na trg in poklical, da bi delali zanj: ob šestih, ob devetih, ob dvanajstih, ob treh in ob petih popoldne. Ganljiva je podoba tega gospodarja, ki gre večkrat na trg in išče delavce za svoj vinograd. Ta gospodar predstavlja Boga, ki kliče vse in ki vedno kliče, ob kateri koli uri. Bog tudi danes dela tako, saj nadaljuje s klicanjem vsakega ob kateri koli uri, da povabi na delo v svojem kraljestvu. To je način Boga, ki smo ga tudi mi poklicani sprejeti in posnemati. On ni zaprt v svoj svet, ampak gre nenehoma »ven«. Bog je vedno v »izhodu« in nas išče, on ni zaprt. Nenehoma gre ven, da išče osebe, kajti hoče, da ni nihče izključen iz njegovega načrta ljubezni.
Tudi naše skupnosti so poklicane iti ven iz različnih vrst »meja«, ki obstajajo, da bi ponudili vsem besedo zveličanja, zaradi katere je Jezus prišel, da bi jo prinesel. Gre zato, da se odpremo obzorjem življenja, ki ponujajo upanje tistim, ki se nahajajo v bivanjskih periferijah in še niso izkusili ali pa so izgubili moč in luč iz srečanja s Kristusom. Cerkev mora biti kot Bog, vedno v izhodu. Ko Cerkev ni v izhodu, zboli za tolikimi boleznimi, ki jih imamo v Cerkvi. Zakaj je toliko bolezni v Cerkvi? Zato, ker ni v izhodu. Res je, če gre ven, lahko pride do nesreče. Toda bolje je poškodovana Cerkev zaradi tega, ker je šla ven, da bi oznanjala evangelij, kakor pa bolna Cerkev zaradi zapiranja vase. Bog gre vedno ven, ker je Oče, ker ljubi. Cerkev mora delati isto. Biti vedno v izhodu.
Druga gospodarjeva drža, ki predstavlja tisto Božjo, je njegov način, kako poplača delavce. Kako plača Bog? Gospodar se je dogovoril za en denarij (v. 2) s tistimi, ki jih je zjutraj zaposlil. Tistim, ki so se nadalje pridružili, je pa rekel: »Kar je prav, vam bom dal« (v. 4). Ob koncu dneva je gospodar vinograda zapovedal dati vsem isto plačilo, to je en denarij. Tisti, ki so delali vse od jutra, so bili ogorčeni in so se pritoževali nad gospodarjem. Toda on vztraja, saj hoče dati največje plačilo vsem, tudi tistim, ki so prišli zadnji (vv. 8-15). Bog vedno plača največ, nikoli ne plača na pol. Plača vse. Iz tega se razume, da Jezus ne govori o delu in o pravičnem plačilu, ki je pač drug problem, ampak o Božjem kraljestvu ter o dobroti nebeškega očeta, ki nenehoma gre ven, da povabi ter plača največ vsem.
Bog namreč ravna tako, da ne gleda na čas in na rezultate, temveč gleda na razpoložljivost ter na velikodušnost, s katerima vstopimo v njegovo službo. Njegovo delovanje je več kot pravično v smislu, saj gre onkraj pravičnosti in se razodene v milosti. Vse je milost. Naše zveličanje je milost. Naša svetost je milost. S tem, ko nam podarja milost, nam deli več kot si zaslužimo. In tako tisti, ki presoja s človeško logiko, torej s tisto glede zaslug, ki smo si jih pridobili s svojimi zmožnostmi, se kot prvi znajde na zadnjem mestu. »Toda jaz sem veliko, veliko delal za Cerkev, toliko sem pomagal in mi plačajo isto kot tistemu, ki je prišel zadnji… Zapomnimo si, kdo je bil prvi svetnik, kanoniziran v Cerkvi. Dobri razbojnik. Nebo je »ukradel« v zadnjem trenutku svojega življenja. To je milost, takšen je Bog z vsemi nami. Tisti pa, skuša misliti na svoje zasluge pogreši, kdor pa s ponižnostjo zaupa Očetovemu usmiljenju kot zadnji, kot dober razbojnik, postane prvi (prim. v. 16).
Sveta Marija naj nam pomaga vsak dan začutiti veselje in začudenje nad tem, da nas Bog kliče delati zanj na njegovi njivi, ki je svet, v njegovem vinogradu, ki je Cerkev in da bi imeli kot edino plačilo Jezusovo ljubezen in prijateljstvo.
