Išči

Vatican News

Papež Frančišek preko video sporočila nagovoril 75. generalno skupščino Združenih narodov

Papež Frančišek je v petek, 25. septembra, popoldne, po srednjeevropskem času, preko video sporočila imel šestindvajset minutni govor na jubilejnem 75. zasedanju Generalne skupščine Organizacije združenih narodov, ki letos poteka virtualno. Na letošnji jubilejni generalni skupščini so razpravljavci naslovili naslednje vprašanje: »Prihodnost, ki si jo želimo, Združeni narodi, ki jih potrebujemo: potrditev zavezanosti multilateralizmu – soočanje s krizo covid-19 skozi učinkovito multilateralno ukrepanje.«

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Video govor papeža Frančiška

Gospod predsednik,
mir z vami!

Prisrčno pozdravljam vas, gospod predsednik, in vse delegacije, ki sodelujete na tej pomembni 75. generalni skupščini Združenih narodov. Prav posebej pozdravljam generalnega sekretarja, g. Antonia Guterresa, sodelujoče predsednike držav in vlad in vse tiste, ki spremljajo splošno razpravo.

75. obletnica OZN je priložnost, da Sveti sedež ponovno izrazi svojo željo, da bi bila ta organizacija resnično znamenje in orodje enotnosti med državami in služenja celotni človeški družini.[1]

Trenutno je naš svet prizadet zaradi pandemije COVIDa-19, ki je pripeljala do izgube mnogih življenj. Ta kriza spreminja naš način življenja in postavlja pod vprašaj naš ekonomski, zdravstveni in socialni sistem ter izpostavlja našo krhkost ustvarjenih bitij.

Pandemija nas v bistvu kliče k temu, da “ta čas preizkušnje sprejmemo kot trenutek izbire […]: čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to, kar je potrebno, od tega, kar ni.”[2] Ta čas lahko pomeni resnično priložnost za spreobrnjenje, preobrazbo, za ponovni razmislek o našem načinu življenja in o našem ekonomskem in socialnem sistemu, ki povečujeta razdaljo med revnimi in bogatimi, izhajajoč iz krivične razdelitve dobrin. Prav tako pa ta čas lahko postane priložnost za “defenziven umik”, ki nosi individualistične in elitistične značilnosti.

Soočamo se torej z izbiro med dvema mogočima potema: ena pot vodi v utrditev multilateralnosti, kar je izraz prenovljene svetovne soodgovornosti, solidarnosti, ki temelji na pravičnosti in delovanju za mir in edinost človeške družine, kar je Božji načrt za svet; druga pot pa daje prednost držam samozadostnosti, nacionalizma, protekcionizma, individualizma in izločanja, ki pušča zunaj najbolj uboge, najbolj ranljive, prebivalce eksistencialnih periferij. Zagotovo bo to škodljivo za celotno skupnost in bo povzročilo samopoškodbo vsem. In to ne sme prevladati.

Pandemija je poudarjeno pokazala nujno potrebo po pospešenem razvoju javnega zdravstva in po udejanjanju pravice vsake osebe do dostopa k osnovni zdravstveni oskrbi.[3] Zato obnavljam klic vsem odgovornim politikom in privatnemu sektorju, naj uporabijo ustrezne ukrepe za zagotovitev dostopa do cepiva proti COVID-19 in do osnovnih potrebnih tehnologij za oskrbo bolnikov. In če je že treba komu izkazovati privilegij, naj bo to najbolj ubog, najbolj ranljiv, tisti, ki običajno ostaja zapostavljen, ker nima niti oblasti niti ekonomskih sredstev.

Sedanja kriza nam je prav tako pokazala, da solidarnost ne more biti samo beseda ali prazna obljuba. Kaže nam tudi, kako pomembno je izogibati se skušnjavi, da bi presegali naše naravne meje. »Človekova svoboda je sposobna omejiti tehniko, jo usmeriti in postaviti v službo drugačnega, bolj zdravega, bolj človeškega, bolj socialnega in celovitejšega napredka.«[4] Prav tako ne smemo pozabiti na vse vidike v razpravah o kompleksni tematiki umetne inteligence (UI).

Ko imam to pred očmi, razmišljam tudi o učinkih na delo, področje, ki je porušeno zato, ker je trg dela vedno bolj podvržen negotovosti in splošni “robotizaciji”. Posebno potrebno je najti nove oblike dela, ki bi bile zares sposobne zadovoljevati človeški potencial in bi hkrati potrjevale naše dostojanstvo. Za zagotavljanje človeka vrednega dela je treba spremeniti prevladujočo ekonomsko paradigmo, ki išče samo povečevanje dobička podjetij. Ponuditi delo večjemu številu oseb bi moral biti eden od temeljnih ciljev vsakega podjetnika, eden od kriterijev uspeha proizvodne dejavnosti. Tehnološki razvoj je uporaben in potreben samo tedaj, ko služi prizadevanju, da delo oseb postaja bolj človeka vredno, bolj gotovo, manj težko in utrudljivo.

Vse to zahteva spremembo smeri, za kar že imamo sredstva in imamo kulturne, tehnološke zmožnosti ter družbeno zavest. Pa vendar ta sprememba smeri potrebuje tudi močnejši etični okvir, sposoben preseči »tako zelo razširjeno in nezavedno podprto ´kulturo odmetavanja´«.[5]

Na začetku kulture odmetavanja najdemo veliko pomanjkanje spoštovanja do človeškega dostojanstva, ideološko širjenje razumevanja osebe z enostranskimi pogledi, zanikanje splošnosti njenih temeljnih pravic in željo po absolutni oblasti ter nadzoru, ki obvladuje današnjo sodobno družbo. Imenujmo to s pravim imenom: tudi to je atentat na človeštvo.

Dejansko je boleče gledati, koliko temeljnih pravic je še vedno teptanih brez kazenskih posledic. Zelo dolg je seznam teh kršitev, ki nam prinaša grozljivo podobo človeštva, ki je mučeno, ranjeno, brez dostojanstva, svobode in možnosti razvoja. V tej podobi še vedno tudi verniki različnih ver trpijo vseh vrst preganjanja, celo genocid zaradi svoje vere. Med temi verniki smo žrtve tudi kristjani: koliko jih trpi okrog po svetu, včasih prisiljeni zbežati iz dežele svojih prednikov, odrezanih tako od svoje bogate zgodovine in kulture.

Priznati moramo prav tako, da so humanitarne krize postale statu quo, kjer pravica do življenja, osebne svobode in gotovosti ni zagotovljena.  Dejansko nam konflikti po vsem svetu kažejo, da pušča uporaba eksplozivnega orožja, predvsem v naseljenih področjih, dramatičen pečat na človeštvo, na dolgi rok. V tem smislu postaja konvencionalno orožje vedno manj »konvencionalno« in vedno bolj »orožje za množično uničevanje«, ki opustoša mesta, šole, bolnišnice, verske prostore in infrastrukturo ter temeljne dejavnosti za prebivalstvo.

 Poleg tega so mnogi prisiljeni zapustiti svoje domove. Begunci, migranti in izseljenci znotraj izvornih držav pogosto trpijo zapuščeni in brez možnosti, da bi izboljšali svojo življenjsko situacijo ali življenjsko situacijo svoje družine. In še več, na tisoče jih je zaustavljenih na morju in nasilno vrnjenih v begunska taborišča, kje se soočajo z mučenji in zlorabami. Mnogi so žrtve trgovine, spolnega suženjstva ali prisilnega dela, izkoriščani v ponižujočih delih in brez pravičnega plačila. To, kar je nedopustno, je kljub temu danes resničnost, ki jo mnogi namerno spregledujejo!

Številni pomembni mednarodni napori, da  bi odgovorili na te krize, med njimi oba svetovna pakta, migracijski in azilni, se začenjajo z veliko obljubo, a ostajajo mnogi brez politične podpore, potrebne za njihov uspeh; drugi so neuspešni zato, ker se posamezne države izmikajo svojim odgovornostim in dogovorom. Kljub vsemu pa je sedanja kriza priložnost: priložnost za OZN, priložnost za ustvarjanje bolj bratske in sočutne družbe.

To vključuje ponovno ovrednotenje vloge ekonomskih in finančnih institucij, kot so  Bretton-Woods, ki morajo odgovoriti na hitro povečevanje neenakosti med izjemno bogatimi in trajno revnimi. Ekonomski model, ki bi pospeševal subsidiarnost, ki bi podpiral ekonomski razvoj na lokalni ravni in bi vlagal v izobraževanje in infrastrukturo,  kar bi bilo v prid lokalnim skupnostim, bo omogočil temelje prav za ekonomski uspeh in hkrati za obnovitev skupnosti ter naroda na splošno. In tu spet ponavljam svoj klic, »da se s strani vseh držav - upoštevajoč razmere […] - soočite z velikimi potrebami sveta, in sicer tako, da zmanjšate ali celo odpustite dolg, ki bremeni bilanco najrevnejših«.[6]

Mednarodna skupnost se mora potruditi, da preneha z ekonomskimi krivicami. »Ko  multilateralni posojilni  organizmi svetujejo različnim narodom, je treba imeti pred očmi vzvišene koncepte fiskalne pravičnosti, državne proračune, odgovorne za njihovo zadolževanje, in predvsem učinkovito podporo najrevnejših znotraj družbenega tkiva , ki naj ima vodilno vlogo.»[7] Naša odgovornost je omogočiti pomoč za razvoj obubožanim narodom in olajšati dolg najbolj zadolženim narodom.[8]

«Nova etika pomeni zavedati se, kako nujno je, da se vsi prizadevamo za skupen trud pri zapiranju davčnih zatočišč, pri preprečevanju utaj in pranja denarja, ki ga kradejo družbi, pa tudi pri razlagi narodom, kako pomembno je braniti pravičnost in skupno dobro pred interesi najmočnejših podjetij in multinacionalk.«[9] Zdaj je primeren čas za prenovitev mednarodne finančne arhitekture.[10]

Gospod predsednik,
v spomin mi prihaja priložnost, ki sem jo imel pred petimi leti, ko sem smel spregovoriti generalni skupščini ob njeni sedemdesetletnici. Obisk je potekal v obdobju dinamičnega multilateralizma, polnega optimizma in upanja. Obdobju, ki mu je sledil sprejem agende 2030. Nekaj mesecev kasneje je bil sprejet tudi pariški sporazum o podnebnih spremembah.

Čeprav je bil na različnih področjih dosežen določen napredek, pa moramo vseeno iskreno priznati pomanjkljivo zavzetost mednarodne skupnosti, da bi izpolnila sprejete zaveze izpred petih letih. To me sili, da ponovim, »da se moramo izogniti skušnjavi, da bi zapadli v deklaracijski nominalizem, ki služi le pomiritvi vesti. Morali bi biti pozorni na to, da bi bile naše institucije resnično učinkovite v spopadu z vsemi temi nadlogami«.[11]

Na misel mi prihaja tudi nevarna situacija v Amazoniji in stiska njenih prvotnih prebivalcev, kar nas opozarja, da je okoljska kriza neločljivo povezana z družbeno krizo in da skrb za okolje zahteva celovito obravnavo, ki vključuje boj proti revščini in izključevanju.[12]

Prav gotovo je korak naprej, da je tako vključujoča ekološka občutljivost kakor tudi zahteva po dejanskih ukrepih postala bolj živa. »Ne smemo obremenjevati bodočih rodov z zapleti, ki so jih povzročile minule generacije. […] Z vso odgovornostjo se moramo vprašati ali je -med nami - politična volja […] za omejevanje negativnih posledic okoljskih sprememb kakor tudi za nudenje pomoči najbolj revnim in ranljivim družbam, ki so najbolj prizadete.«[13]

Sveti sedež si bo še naprej prizadeval izpolnjevati svojo vlogo. Kot nedvoumno znamenje, da moramo še naprej skrbeti za naš skupni dom, sem protokolu iz Montreala pred kratkim ratificiral Kigalijev predlog sprememb.[14]

Gospod predsednik,
ne smemo si dovoliti, da bi ob krizi COVIDa-19 spregledali grozljive posledice, ki prizadenejo otroke, h katerim je treba prišteti tudi mladoletne migrante in iskalce zatočišča brez spremstva. Nasilje nad otroki, poleg grozovite preizkušnje otroške zlorabe in pornografije, se je ob tem dramatično povečalo.

Razen tega se na milijone otrok ne more vrniti v šolo. Zato na različnih koncih sveta grozi naraščanje otroškega dela, izkoriščanja, nasilja in podhranjenosti. Žal nekatere države in mednarodne institucije razumejo spodbujanje abortusa kot »osnovno pomoč« v spopadanju s humanitarno krizo. Žalostno je spoznati, kako je nekaterim najbolj preprosto in prikladno zanikati obstoj življenja kot način reševanja zapletov, ki bi jih morali obravnavati upoštevajoč korist matere in nerojenega otroka.

 Prosim torej civilne oblasti, da posvetijo posebno pozornost otrokom, ki se jim ne priznava osnovnih pravic in dostojanstva, zlasti pravice do življenja in vzgoje. Ne morem mimo spomina na pogumno mlado Malala Yousafzai, ki nas je pred petimi leti na generalni skupščini opozorila, da lahko »otrok, učitelj, knjiga in pisalo spremenijo svet.«

Prva vzgojitelja otroku sta mama in oče oz. družina, ki jo splošna deklaracija človekovih pravic opredeljuje kot »osnovni in naravni člen družbe«.[15] Žal je družina zelo pogosto žrtev ideološkega kolonializma, ki jo naredi ranljivo in na koncu povzroči pri nekaterih njenih članih, zlasti pri otrocih in ostarelih, občutek izkoreninjenosti in osirotelosti. Razpad družine dobi svoj odmev v družbeni razdrobljenosti, ki ovira bolj zavzet boj proti skupnim sovražnikom. Čas je, da ponovno opredelimo, kaj so naši cilji, in se zanje tudi resno zavzamemo.

Eden izmed teh ciljev je prav gotovo zavzemanje za žensko vprašanje. Letos je dvajsetletnica pekinške konference o ženski. S svojim edinstvenim prispevkom, s pogumno zavzetostjo v službi za skupno dobro odigravajo ženske zelo pomembno vlogo na vseh družbenih nivojih. Kljub temu jih je veliko zapostavljenih: so žrtve suženjstva, trgovine z ljudmi, nasilja, izkoriščanja in ponižujočega ravnanja. Njim in tistim, ki živijo ločene od svojih družin, izražam svojo bratsko bližino, hkrati pa ponovno izražam svoje odločnejše zavzemanje v boju proti takim hudobnim praksam, ki ponižujejo ne le ženske temveč tudi človeštvo, ki s svojim molkom in pasivnostjo postane sokrivo takega stanja.

Gospod predsednik,
vprašati se moramo, če se lahko učinkovito soočimo z revščino, epidemijami in terorizmom, ki so primer največje grožnje za mir in varnost, glede na to, da istočasno teče oboroževalna tekma, vključno z jedrskim orožjem, ki še vedno zapravlja dragocena sredstva, ta pa bi bilo bolj smiselno uporabiti za celoviti razvoj ljudstev in za zaščito naravnega okolja.

Treba je razbiti vzdušje nezaupanja, ki trenutno prevladuje. Priče smo eroziji multilateralizma, ki je toliko bolj pereče v luči novih vojaških tehnologij,[16] kot so smrtonosni avtonomni oborožitveni sistemi (LAWS), ki nepopravljivo spreminjajo naravo vojn in jo ločujejo od človeškega dejavnika.

Treba je razgraditi hudobno logiko, ki posedovanju orožja pripisuje ključ za osebno ter družbeno varnost. Tako razmišljanje koristi le večjemu dobičku vojne industrije, medtem ko povečuje ozračje nezaupanja in strahu med osebami in ljudstvi.

Zlasti »jedrska grožnja«, ki temelji na grožnji medsebojnega uničenja, spodbuja vzdušje strahu, kar posledično zastruplja odnose med ljudstvi in ovira dialog.[17] Zato je tako pomembno podpreti glavne mednarodne pravne instrumente, ki nasprotujejo širjenju jedrskega orožja, spodbujajo jedrsko razoroževanje in njegovo končno prepoved. Sveti sedež pričakuje, da bo naslednja konferenca o reviziji pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT) privedla do konkretnih ukrepov v skladu z našimi skupnimi prizadevanji, »da bi čimprej dosegli ustavitev jedrske oboroževalne tekme in sprejeli učinkovite ukrepe za dokončno jedrsko razorožitev« .[18]

Poleg tega naš svet, ki je v neprestanem konfliktu, potrebuje OZN, ki bi postala delavnica vedno bolj učinkovitega miru, kar pa zahteva, da člani varnostnega sveta, zlasti njegovi stalni člani, delujejo z večjo enotnostjo in odločnostjo. V tem smislu je nedavno sprejetje globalnega premirja med sedanjo krizo plemenit ukrep, ki terja prizadevanje vseh, da bi še naprej ostal v veljavi. Hkrati ponavljam velik pomen zmanjševanja mednarodnih sankcij, ki ovirajo države, da bi primerno poskrbele za svoje prebivalce.

Gospod predsednik,
iz nobene krize ne izideš enak, kot si vanjo vstopil: lahko si boljši ali pa slabši. V teh kritičnih časih je naša dolžnost, da ponovno premislimo prihodnost našega skupnega doma in naših skupnih ciljev. To je zapletena naloga, ki od nas zahteva odkritosrčnost in preudarnost v medsebojnem dialogu, kar bi omogočilo multilateralizem in sodelovanje med različnim narodi. Sedanja kriza je razkrila omejitve naše samozadostnosti in pokazala našo krhkost. Od nas terja, da se izjasnimo o tem, kako želimo iziti iz nje: boljši ali slabši. Kajti ponavljam: iz nobene krize ne izideš enak, kot si vanjo vstopil - lahko si boljši ali pa slabši.

Pandemija nam je jasno pokazala, da ne moremo živeti drug brez drugega oz. še slabše: drug proti drugemu. Združeni Narodi so bili ustanovljeni, da bi narode združili, da bi jih približali drug drugemu, da bi bili most med različnimi narodi. Naj nam torej Združeni narodi služijo, da bi spremenili izziv, pred katerim smo se znašli, v priložnost in tako še enkrat skupaj zgradili prihodnost, ki si jo vsi želimo.

In naj nas Bog vse blagoslovi!
Hvala, gospod predsednik.

Prevod: s. Damjana Pintarič OCD in duhovnik Vicente Marcos Japelj

[1] Govor na generalni skupščini OZN, 25. septembra 2015; Benedikt XVI, Govor na generalni skupščini OZN, 18. april 2008.
[2] Razmišljanje med izrednim molitvenim bogoslužjem v času epidemije, 27. marca 2020.
[3] Prim. Splošno deklaracijo človekovih pravic, člen 25.1.
[4] Okrožnica Laudato si’ (Hvaljen, moj Gospod), 112.
[5] Govor na generalni skupščini OZN, 25. septembra 2015.
[6] Sporočilo Urbi et orbi, 12. april 2020.
[7] Nagovor udeležencem seminarja »Nove oblike solidarnosti«, 5. februar 2020.
[8] Prim. ibid.
[9] Ibid.
[10] Prim. ibid.
[11] Govor na generalni skupščini OZN, 25. septembra 2015.
[12] Prim. okrožnico Laudato si’ (Hvalje, moj Gospod), 139.
[13] Sporočilo sodelujočim na konferenci OZN o klimatskih spremembah, 1. december 2019.
[14] Prim. Sporočilo sodelujočim na 31. srečanju protokola iz Montreala, 7. november 2019.
[15] Splošna deklaracija človekovih pravic, člen 16.3.
[16] Prim. Govor o jedrskem orožju, Park epicentra atomske bombe, Nagasaki, 24. november 2019.
[17] Prim. ibid.
[18] Pogodba o neširjenju jedrskega orožja, Uvod.

Petek, 25. september 2020, 16:15